Zakaj pa protestnikov ne bi raje kar postrelili?

Vendarle ni odveč ponoviti: izražanje mnenja, protesti na ulicah in kritika oblasti so osnovne demokratične pravice posameznikov in družbenih skupin. Slovenija kot država izvira iz tradicije protestov in kritike komunistične oblasti v osemdesetih, iz tradicije svobodne besede, ki je prostor dobila v Novi reviji, Mladini, Katedri, Tribuni, na Radiu Študent.

Res je, tedanji režim je skoraj do konca še opletal z repom in konec osemdesetih se je v zaporu znašel tudi Janez Janša, a hkrati v vseh osemdesetih od tedanje milice nismo bili priče represiji takšnih razsežnosti, kakršno smo nazadnje imeli priložnost spremljati na ljubljanskih ulicah v sredo zvečer. Vodni top, solzilec, helikopterji, policijska konjenica, na ulicah policisti s pendreki, v čeladah in s podporo maric ... Prizori so spominjali na prizore iz nedemokratičnih držav, kjer samodržec na ulice pošlje vojsko in policijo, da ima mir pred lastnim ljudstvom. Slovenija je sicer še vedno demokratična država, civilna družba še ni povsem obmolknila, nadzorne inštitucije se upirajo poskusom politične kastracije, ampak v sredo smo bili priča reakciji oblasti, ki se ob razpolaganju z represivnim aparatom počuti zelo dobro in ji (tudi) zaradi tega vse težje lahko rečemo demokratična.

Vsakotedenska helikopteriada nad mestom in vodni top v akciji lahko v javnosti sčasoma povzročita imunost na državno represijo, ki tako kar naenkrat postane nekaj običajnega, v naslednjem koraku pa povsem sprejemljivega. To je za družbo nevarno.

Po dostopnih medijskih poročilih se v sredo na ljubljanskih ulicah ni zgodilo nič, kar bi upravičevalo tako pretirano policijsko reakcijo. Nezadovoljni ljudje so šli na ulice, bilo jih je veliko in v središču mesta so povzročili prometne zastoje. Niso zažigali avtomobilov, niso razbijali izložb, niso s kamenjem obmetavali policistov, ni bilo plenjenja ali nasilja. Prišli so preprosto povedati, da imajo čez glavo nedoslednega, nepremišljenega in pogosto vprašljivo ustavnega upravljanja z epidemijo. Pospešek je vsemu skupaj dala še jutranja novica o tragično umrlem dekletu, cepljenem s cepivom, ki ga je stroka za njeno starostno skupino odsvetovala, a se politika na to ni prav zelo ozirala. Za cilj si je zastavila čim višjo precepljenost in na poti do njega je potrebna tudi kakšna žrtev, pa četudi dvajsetletna in četudi cepljena z odsvetovanim cepivom. Je oblast lahko še bolj cinična?

Protest je bil miren. Resda glasen, zaradi oteženega gibanja po mestu za meščane najbrž neprijeten in vladi gotovo zoprn, a še vedno miren. Ključno vprašanje je: je bilo nujno, da se je policija udeležencev lotila s sredstvi, ki so vendarle rezervirana za obvladovanje resnih nemirov? V normalni državi seveda ne. Prej je videti, da je slovenska policija prišla na okus in fantje svoje igračke vse pogosteje peljejo na “sprehod”.

To je zelo nevarno tudi na daljši rok. Vsakotedenska helikopteriada nad mestom in vodni top v akciji namreč v javnosti sčasoma povzročita imunost na državno represijo, ki kar naenkrat postane nekaj običajnega, v naslednjem koraku pa povsem sprejemljivega. Podobno se nam je zgodilo pri komuniciranju v javnosti. Najprej smo bili zaprepadeni, ko je kakšen politik kaj povedal malo bolj po domače, končali smo pri novinarkah kot odsluženih prostitutkah. Nobenega razloga ni, da obmetavanje s solzilcem ne bi postalo nekaj tako vsakodnevnega, kot je psovanje s političnega vrha. Pri čemer potem človek ne ve čisto dobro, zakaj že naslednji teden - ali danes popoldne, če smo že pri tem - proti protestnikom ne bi sprva uporabili gumijastih nabojev, če pa ti ne bodo zalegli, pa kar pravih. Problem bo rešen hitro, protestov pa gotovo ne bo več.*

Kot ob petkih se tudi ob sredah na noge postavlja zelo raznorodna skupina ljudi, s to razliko, da imajo sredini protestniki en fokus: cepljenje. Na ulice se tako podajajo tako anticepilci kot tisti, ki se cepljenja zoper covid preprosto bojijo, pa tudi tisti, ki se jim upravičeno zdi, da nas ima oblast za norce z uvajanjem nedomišljenih ukrepov. Med njimi niso le tisti mejni, prepričani v vsajanje nekih čipov in anten skozi cepiva in paličice za jemanje brisa. Tam so naši sosedje, prijatelji, sodelavci, znanci. Ljudje, ki nas obdajajo, s katerimi živimo.

Kot dvakrat cepljenemu se je s tistimi, ki svojo pravico do necepljenja (proti čemurkoli) postavljajo nad pravico drugih do zdravega okolja, težko strinjati, z njimi bi bilo težko korakati pod isto zastavo. Enako s tistimi, ki so med opravljanjem njihovega dela napadli kolege novinarje. Ali z vandali, ki so razbijali pročelje parlamenta. Bi se pa dalo z lahkoto korakati s tistimi, ki imajo čez glavo vladnega sprenevedanja, da ne uvaja obveznega cepljenja, hkrati pa necepljene stigmatizira in jih odriva na rob družbe.

V tem trenutku je na mestu vprašanje, kakšen politični potencial v sebi nosi sredino dogajanje in stranka Resni.ca. Kolumnistični kolega Stefano Lusa je v sredinem časopisu ponudil lucidno analizo in vodjo sredinih protestov Zorana Stevanovića primerjal z Beppejem Grillom, ki je s svojim Gibanjem petih zvezd močno spremenil italijanski politični prostor. Obstajajo tudi razlogi za dvom v Stevanovićev potencial - za začetek to, da obveščeni iz “njegovega” Kranja vedo povedati, kako mu prej ali slej vsak projekt propade, predvsem zaradi njegovih osebnostnih lastnosti. Policist, ki so ga odpustili zaradi nekih malverzacij, pa tudi najbrž ni najbolj verodostojen kandidat za vodenje česarkoli.

V Sloveniji imamo radi preroke iz ljudstva, zdaj je tu Stevanović, pred njim je bil Ivan Gale, v katerega je bilo investiranih precej upov, a zdaj malo pozabljen počiva na obrobju dogajanja. Družbo dela vsem, ki so s kapitalom “novega obraza” prišli v slovensko državno politiko in jo precej hitro tudi zapustili. Katarina Kresal, Zoran Janković, Miro Cerar, Gregor Virant, če omenimo samo najbolj izpostavljene. Obstaja resna možnost, da se jim bo kmalu pridružil tudi Stevanović.

* Za pozorne bralce, ki jim zlonamerna interpretacija prebranega ni tuja: predlog je seveda mišljen skrajno sarkastično, je pa res, da je nekako konsistenten s tem, česar s(m)o državljani v zadnjem času deležni.


Preberite še


Najbolj brano