Iz prve roke o uporu fašističnemu nasilju

“Črni možje so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj,” se požiga tržaškega Narodnega doma 13. julija 1920 Boris Pahor spominja v naslovni zgodbi knjige Grmada v pristanu, ki je ob pisateljevem 108. rojstnem dnevu pri založbi Mladika izšla v obogatenem ponatisu.

Boris Pahor:   $@ Grmada v pristanu, Mladika, 300 strani, cena: 16 
evrov
Boris Pahor: $@ Grmada v pristanu, Mladika, 300 strani, cena: 16 evrov 

Zgodovino dobivamo “iz prve roke” - še ne sedemletni Boris Pahor je pred 101 letom opazoval poblaznele fašiste, plešoče okrog grmade v pristanu. “Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kako ostri jeziki, kakor rdeče zastave,” piše Pahor, ob katerem je tistega žalostnega dne stala mlajša sestra. In drugi, tudi gasilci, ki so jim delo onemogočali fašisti: “Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlatí. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri.”

Norenje odraslih gledamo skozi otroške oči, “nezanesljivi pripovedovalec” pa zgodbam daje posebno vrednost. Ob uveljavljanju Gentilejeve šolske reforme, ki je leta 1923 začela odpravljati pouk v slovenščini, sta se doma razlegala jok in preklinjanje, se spominja otrok. In med miklavževanjem v dvorani pri Sv. Jakobu vleče vzporednice: “Miklavž je bil na odru. Škofovsko palico je imel v roki in tudi klobuk kakor škof. Parkeljni pa so bili grdi in črni in so imeli dolge repe, kakor podgane na dnu cementne škatle, kjer so smeti in ribje kosti. Saj, čisto črni, in podobni možem, ki so zažgali veliko hišo, tako da vanjo zdaj ne more več kakor lani priti Miklavž.”

Slovenska učiteljica otroke enako kakor učitelj v Kosmačevih Medvejkah (1959) bodri, da bo po dolgi zimi prišla pomlad - ne zmorejo razumeti, da bo z njo prišla svoboda, vendar jim je pri srcu toplo, sploh potem ko - nadaljuje Pahor - iz berila izvedo, “da so se stari Slovenci junaško bojevali s Turki, ki so jim zažigali hiše”, obenem pa se “tudi spominjajo, da je nekje kralj Matjaž, ki se bo zbudil in se postavil v bran”.

V novelah in črticah, zbranih pod naslovom Grmada v pristanu, pisatelj z raznarodovalnim fašizmom, zavezanostjo Slovencev maternemu jeziku in seveda z uporom želi seznanjati zlasti mlade. Prvo izdajo knjige je leta 1972 pri Državni založbi Slovenije pospremila uvodna beseda, v kateri Lavo Čermelj - na drugem tržaškem procesu pred 80 leti najprej obsojen na smrt, zatem pomiloščen na dosmrtno ječo - oriše fašistično dobo in poudari, da morajo Pahorjeve besede “vzbuditi v srcih sedanje generacije ljubezen in sočustvovanje do tedanjega rodu in zanimanje za življenje in trpljenje primorskih Slovencev v opisani dobi”.

Knjiga je v tem tisočletju doživela več ponatisov tako pri Mladiki kakor pri Cankarjevi založbi, tokratna izdaja pa poleg odlomkov iz romanov Nomadi brez oaze in Parnik trobi nji prinaša še črtici Žrelo kamnitega leva, leta 1959 uvrščeno v zbirko Kres v pristanu, in Postanek na Ponte Vecchio, doslej uvrščeno le v francosko in italijansko izdajo. V prvi zgodbi Pahor seže v čas prve svetovne vojne, ko so otroke vznemirjale letalske bitke nad pristaniščem. Opisuje, kako so mulci, zbrani v društvu Kavelj, mimo vozeče vlake vešče olajševali za premog, na katerem so zatem kuhale njihove mame. “Je tako velik zločin, s kavlji grabiti premog?” vpraša eden od njih. “Če je vojni čas, ni velik zločin,” odgovori mama.


Najbolj brano