Nad prebivalce gozda se je spustil temačen občutek
Kultura
22. 09. 2021, 14.53
, posodobljeno: 21. 10. 2021, 10.17
Ko sem se pred leti preselila iz Beograda v Slovenijo, sem s seboj prinesla tudi dve zbirki kratkih zgodb Toona Tellegena, ki ga takrat v slovenskem prevodu še ni bilo. Moja prva predstava v Sloveniji, Ko nihče ni imel kaj početi, je po njegovi predlogi nastala v Mini teatru.
Čriček in temačni občutek (scenografinja in avtorica kolaža Sara Slivnik, fotografinja Ivana Frajman)
Moje navdušenje je delil tudi urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Skupaj sva s pomočjo nizozemske ambasade Toona Tellegena tudi prvič povabila v Slovenijo. Takrat ni bil še tako velika pisateljska zvezda in je še zmerom aktivno delal kot zdravnik. To je bila šele druga predstava, nastala po njegovih zgodbah, ki si jo je pisatelj ogledal. Z velikim olajšanjem nam je priznal, da ga je bilo zelo strah, saj mu prva ni bila všeč.
V tistem času je Tellegen pisal zgolj poleti na počitnicah v Franciji. Sredi narave, blizu gozda se je vsak dan sprehajal, se usedel pod kako drevo in pisal. Izmislil si je stroga pravila. Vsak dan je napisal eno ali dve zgoščeni zgodbi, od katerih nobena ni smela biti krajša od ene strani in daljša od dveh in pol. Ustvaril je poseben svet sredi gozda, v katerem vse živali živijo druga ob drugi. Družijo se, pišejo si pisma, se obiskujejo in se vedno vrnejo v svoja bivališča. Pravzaprav je napisal neko svojo verzijo idealne družbe. V njegovem svetu ni smrti in seksa, vse druge eksistencialno-čustvene teme pa so dovoljene. Vse živali so samo ena svoje vrste, in ker v nizozemščini živali nimajo spola, prebivalci njegovega gozda nimajo spolne identitete. Da bi lahko sobivali, se je odločil, da so vsi tudi iste velikosti. Tako lahko kit pleše s polžem ali slon z veverico. Kljub temu pa imajo, tako kot mi, tudi vsi prebivalci gozda svoja eksistencialna vprašanja. Gozdni prebivalci bralcu ponudijo neverjetno lepa, modra, nepretenciozna in inteligentna razmišljanja o smislu življenja. Mogoče bi bilo njegovo pisanje najlažje primerjati z Malim princem Antoina de Saint-Exupéryja. Pod krinko mladinske forme se skriva filozofsko delo za odrasle. In otroke. Ker v resnici vsi razumemo sporočila teh zgodb, vsak na svoj način.
“Svet okrog nas se je ustavil. Doživeli smo močne občutke izgube, osamljenosti, nesmisla, trajanja. Vse to je treba nasloviti tudi v gledališču. Naša publika se ne bo mogla v nedogled pretvarjati, da se vse to sploh ni zgodilo.”
Ivana Djilas, režiserka
Od takrat je minilo precej časa. Tellegen je medtem postal narodni izvozni superzvezdnik Nizozemske, saj je danes eden izmed pisateljev, čigar literarne večere prirejajo po celem svetu. Njegova literatura je postala svetovni hit. Ilustratorji redno dobivajo nagrade za ilustracije njegovih del, po njegovih knjigah pa so uprizorili tudi že opero in nekaj baletov.
Od takratnega srečanja so v slovenščino pod okriljem raznih založb prevedli več njegovih zgodb. Tudi te, ki jih je spisal v gozdu. Ampak Tellegen je napisal še nekaj drugačnih zgodb, zgodb o mentalnem zdravju. Iz te serije so v slovenščino prevedeni dve knjigi: Čriček in temačni občutek in Jež in samotni občutek. Te odpirajo novo polje tem, kot so depresija, osamljenost, nezmožnost bližine, strahovi. Čriček nekega dne začuti težak, velik temačni občutek v glavi, ki nenehno raste. Jež pa ne ve, ali si obiskov želi ali ne. Po eni strani hrepeni po njih, po drugi pa so mu naporni, odvečni in se jih boji. Živalske zgodbe govorijo o samoti, ki prehitro postane del naše identitete in o tem, da ne znamo več sobivati.
V glavi velik, neomajen občutek ...
Mravljinec: Zdravo, Čriček.
Čriček: Zdravo, Mravljinec, v glavi imam velik, neomajen občutek. Ah, ja ... Ne vem, kaj točno je. Ne škrta, pa tudi brenči ali piska ne. Je pa zelo težek.
(Mravljinec ga nekajkrat obkroži.) Saj se spoznaš na občutke, kajne?
Mravljinec: Ja. Jaz vem vse o občutkih, sploh pa o tistih velikih in neomajnih.
Čriček: Kaj misliš, kaj bi to lahko bilo?
Mravljinec: Malo se sprehodi.
(Čriček se sprehodi skozi visoko travo pred svojimi vrati in se spet vrne k Mravljincu.)
Čriček: In?
Mravljinec: Sprehodi se ... (Čriček se ponovno sprehodi po prostoru.) Gre za temačen občutek. Potrt si.
Čriček: Potrt?
Mravljinec: Ja. Potrt.
Čriček: Saj sem vendar vesel!
Mravljinec: Ne, nisi vesel. Potrt si. Zaradi tega občutka v glavi. Če bi bil to vesel občutek, bi bil vesel. Ampak to je temačen občutek, zato si potrt.
Čriček in temačni občutek (po motivih del Toona Tellegena, avtorja priredbe Ivana Djilas in MarkoBratuš)
Premeteni in lucidni pisatelj Toon Tellegen je že takrat zaznal, da se svet vedno bolj vrti v neko čudno smer in da se je nad prebivalce gozda spustil temačen občutek. Tako kot mi, se morajo tudi oni soočiti s svojimi stiskami. Čriček nekaj čuti, ampak ne ve kaj in od kod ta občutek prihaja. Tega ne zna niti poimenovati, predvsem pa si ne zna pomagati. In spet sem si zaželela, da bi Tellegenove zgodbe prirejala za oder.
Čriček in temačni občutek je zgodba vseh nas v zadnjem kriznem obdobju. Svet okrog nas se je ustavil. Doživeli smo močne občutke izgube, osamljenosti, nesmisla, trajanja. Vse to je treba nasloviti tudi v gledališču. Naša publika se ne bo mogla v nedogled pretvarjati, da se vse to sploh ni zgodilo. Vsa čustva, ki smo jih proizvedli ob strahu in zaprtosti, bomo morali nekam usmeriti, predelati ...
Želim si, da bi z meni ljubim gledališkim ansamblom novogoriškega gledališča spet ustvarila predstavo, ki bo poetična in duhovita. Predstavo o težkih temah, ki niti malo ni težka. Še eno predstavo, primerno za družinske obiske.
Ivana Djilas, režiserka