Kjer ne pričakuješ kamna, se najhuje spotakneš
Kultura
22. 09. 2021, 14.53
, posodobljeno: 21. 10. 2021, 10.17
Matija Rupel Foto: Peter Uhan
Anekdot o tem, kako je igralec spravil svojega kolega v nelagoden položaj, nikoli ne bo zmanjkalo, saj gre za izredno priljubljeno kratkočasje.
Odigravali smo predstavo, ki ni kazala, da bi lahko ubrala kakršnokoli nepričakovano in nenačrtovano pot; naj vam pristavim, da so prav takšne predstave najnevarnejše - kjer ne pričakuješ kamna, se najhuje spotakneš. Naj nadaljujem, popolnoma varen se spustim v prizor s svojim dolgoletnim igralskim kolegom. Kakšno mi je zagodel, bom zamolčal, posledica pa je bila, da se je moj lik med tragičnim prizorom neustavljivo in neumno muzal. Kasneje, v varnosti zaodrja, sem se odločil za maščevanje. Najina lika se naslednjič spet srečata v mojem stanovanju. Ponavadi ga sprejmem oblečen, tokrat bom odet le v brisačo, to ga bo zvilo, tako sem razmišljal, medtem ko sem začel s slačenjem svoje persone. Oblečen le v spodnjice sem si zavil brisačo okoli pasu in se zavedel, da je le-ta prekratka in ne zakrije spodnjic, kar bi seveda pokvarilo celotno zamisel. Moja igralska inteligenca me je opozorila na dejstvo, da človek pač ne zavije brisače okoli spodnjic. Na to nepričakovano dejstvo sem odreagiral s totalno paniko. V povsem nelucidnem stanju sem iskal rešitve (vedite, da bi se igralec stokrat raje polil s kropom, kot pa se osmešil na odru). Sekunde so se iztekale, poti nazaj ni bilo, spreletavati me je začela drhtavica, samo še nekaj hipov me je ločevalo od nastopa, strah me je požiral ... Le korak od srčnega infarkta sem se odločil za najbolj nepraktično, nelogično in usodno od vseh možnosti, ki sem jih imel na razpolago: slekel sem si še spodnjice in si z rokama pridržal brisačo nad tistimi igralskimi vrlinami, ki jih na odru ponavadi ne kažemo. In zakorakal na oder. Uspelo presenečenje žal ni odtehtalo dejstva, da sem na odru popolnoma nag, da je vse, kar me ločuje od večne sramote, grozovito in duhovito, brisačka, ki jo na mestu držijo le moje roke. Šele tedaj me je doletelo spoznanje, da nisem le gol kot glista v dežju, ampak sem tudi glista brez možnosti uporabe rok.
Ob koncu najdaljšega prizora v življenju sem oder zapustil z dvema načrtoma: prvi je ta, da bom svoja maščevanja načrtoval bolj premišljeno, drugi pa, da bom gate vedno obdržal na sebi - vsaj za čas, ko sem na odru. Matija Rupel, igralec