Dovoljenje za onesnaževanje
Da bistriški Lesonit naproša državno agencijo za okolje okoljevarstveno dovoljenje, ni nikakršna skrivnost in tudi novost ne. Navsezadnje so že pred leti napovedali obsežno naložbo v prenovo, razširitev in posodobitev tovarne, prek katere naj bi tudi za 30 odstotkov povečali proizvodnjo.
A začnimo drugače.
V času, ko je ena izmed glavnih svetovnih tem varovanje okolja, se sredi Evrope še najdejo tovarne, ki jim države očitno lahko podelijo žegen za “onesnaževanje okolja večjega obsega”.
Te dni Evropa obeležuje teden mobilnosti, s katerim naj bi se še nekoliko bolj ozavestili o pomenu varovanja okolja, ki ga onesnažujejo tudi avtomobilski izpusti. K projektu se je, kot vsako leto doslej, priključilo mnogo občin - letos kar 84, ki bodo svoje občane spodbujale k trajnostnim oblikam mobilnosti. Med njimi tudi ilirskobistriška, ki vabilo na dogodke ob tednu mobilnosti podpisuje s stavkoma “Živite zdravo! Potujte trajnostno!”
Del te občine - te iste občine, ki na trajnostno in zeleno stavi z mnogimi projekti, recimo z mestnim avtobusom projekta crossmoby, katerega cilje je “trajnostnejša mobilnost na čezmejnem območju s pomočjo investicij v storitve ter načine transporta, ki so okolju prijaznejši” - je tovarna, ki tačas od države pričakuje dovoljenje za “obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega”.
Že sama dikcija zgornjega stavka je protislovna. V času, ko je poleg pandemije ena izmed glavnih svetovnih tem varovanje okolja, ko ukinjamo plastične proizvode, ločujemo odpadke in na vse božje načine skušamo zmanjšati izpuste, se sredi Evrope še najdejo tovarne, ki jim države očitno lahko podelijo žegen za “onesnaževanje okolja večjega obsega”.
Da o ljudeh, ki žive v bistriški kotlini, niti ne izgubljamo besed. Navsezadnje je bilo nekaj črnila o njih in zraku, ki ga dihajo, prelitega tudi na naših straneh. Pred dvema letoma so, recimo, učenci ene od bistriških šol na globalno usklajenem podnebnem štrajku enega od plakatov namenili problematiki izpustov tovarne Lesonit, njihova mentorica pa je povedala: “Učenci so želeli opozoriti na blišč in bedo kapitalistične družbe. Eni služijo, medtem ko vsi drugi dihamo umazan zrak.”
Dileme, kaj bo torej storila država, ne bi smelo biti. Navsezadnje ima vsak Slovenec pravico do zdravega življenjskega okolja, ki jo zagotavlja ustava. Pa tudi neodvisne strokovnjake za meritve kakovosti zraka, ki lahko potrdijo ali ovržejo trditve ljudi ali tovarne.
V vsakem primeru bo morala storiti več, kot le podpisati papir in si v bistriški vodi umiti roke.