Moč in bogastvo manjšine

Slofest, festival Slovencev v Italiji, je ta konec tedna sredi Trsta že šestič zapored združil množico Slovencev iz Kanalske doline in Rezije, z videmskega in goriškega konca, s Krasa, iz Brega in iz Trsta. Šestič zapored so prišli v mesto, med ljudi, med someščane, soobčane, sodržavljane, da bi jih slednji lahko spoznali kot sebi enake, čeprav govorijo drug jezik in pojejo drugačne pesmi. Na trgu, kjer za vstop ni potrebno imeti vstopnice, kjer traja stik lahko le nekaj minut, je to lažje.

Namen festivala, ki ga Združenje slovenskih kulturnih društev v Italiji pripravlja vsaki dve leti, je trojni: da Slovence spoznajo in se z njimi družijo kot enak z enakim pripadniki večinskega naroda, da se spoznajo in družijo Slovenci v Italiji med sabo, saj so razpršeni po zelo velikem ozemlju, in da jih spoznajo Slovenci iz matične domovine.

Od njih se lahko hkrati učimo tako ljubezni do svojega naroda, jezika in kulture kot tudi odprtosti in tvornega sobivanja z drugimi narodi, jeziki in kulturami.

Vse tri cilje festival dosega. V programu je bilo veliko dvojezičnih dogodkov, Italijani so v svojem jeziku slišali Prešerna in Kosovela, svojega Danteja pa v slovenščini, na vodenih ogledih mesta so spoznali pomembne slovenske meščane, na tematskih okroglih mizah so družno izmenjevali misli italijansko in slovensko govoreči strokovnjaki in avtorji.

Da se ob Slofestu med seboj spoznajo in povežejo Slovenci z vsega ozemlja v Italiji, ni dvoma. Program je premišljeno vključeval vsa območja, tudi tista iz Kanalske doline in Rezije, ki imajo zaradi oddaljenosti od Trsta z njim manj stika. In ne nazadnje so v okviru združenja, ki povezuje društva s celotnega teritorija, skupno tudi sestavljali program, prijavljali projekte ...

Tudi v Sloveniji je bilo o dogodku nekaj odmevov in medijskih objav, festivalski dogodki so vključevali govorce z obmejnega območja v Sloveniji; s Krasa in z Goriškega se jih je udeležilo kar nekaj obiskovalcev, aktiven udeleženec je bil državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu. A kljub temu je prav odnos matične domovine do Slovencev zunaj meja najšibkejša točka. Šibka ne samo za Slovence zunaj meja, ki se upravičeno čutijo odrinjene in pozabljene, temveč predvsem za nas v domovini, ki se tega bogastva ne zavedamo dovolj. Od njih se namreč lahko hkrati učimo tako ljubezni do svojega naroda, jezika in kulture kot tudi odprtosti in tvornega sobivanja z drugimi narodi, jeziki in kulturami.

Med festivalom smo tega videli ogromno. In je še na ogled, saj so se epidemiji prilagodili tako, da so šli tudi na splet. Sodobni prijemi in na tradiciji temelječe sodobne vrednote pa so tudi obet, da bomo od njih še lahko črpali. Če bomo le želeli.


Preberite še


Najbolj brano