Študentske postelje tudi za 300 evrov in več

Začetek študijskega leta je za študente, ki morajo zaradi pomanjkanja postelj v študentskih domovih sobo najemati na trgu, stresno obdobje. Povpraševanje po stanovanjih presega ponudbo, zato gredo najemnine lahko v nebo. Da so cene, ki jih narekujejo le tržne zakonitosti, nespodobno visoke, opozarjajo celo nepremičninski agenti.

SLOVENIJA > “Iste sobe so tudi za 50 evrov dražje kot lani. Kar je bilo lani 250 evrov plus stroški, je letos 300 evrov plus stroški,” o ponudbi enoposteljnih študentskih sob v centru Ljubljane in v bližini fakultet pove mama študentke iz Izole.

Za vsako sobo se najde najemnik

Letos so pri najemanju sobe previdni, saj so se lani opekli. “Natančneje bomo v pogodbi določili pogoje bivanja. Natančneje se hočemo dogovoriti tudi glede varščine in odpovednega roka.” Lani je najemodajalka po zaprtju fakultet študente iz stanovanja takoj izselila, nato pa od njih zahtevala še najemnino do poteka odpovednega roka. “Hotela nam je zaračunati tudi vpis v zemljiško knjigo,” se slabe izkušnje spominja Izolanka. Zaveda se, da imajo kot najemniki malo manevrskega prostora. Lastnica, pri kateri so zdaj rezervirali stanovanje, jim je takoj dala vedeti, da se nima namena pogajati ali spuščati ceno, če se fakultete zaprejo, saj kandidati čakajo v vrsti.

Maša Hawlina, Inštitut za študije stanovanj in prostora

“Ko je na izbiro dovolj dobrih državnih stanovanj, se morajo tudi zasebniki prilagoditi tej ponudbi.”

Direktorica ljubljanske nepremičninske agencije Royal nepremičnine Sabina Hribernik opaža, da je zaradi pomanjkanja stanovanj na najemniškem trgu odnos lastnikov do najemnikov vse prevečkrat neprimeren. V veliki večini oprema in kakovost bivanja ne opravičujeta cene, pravi. Še zlasti to velja za študentske sobe, kjer lastniki mislijo, da je za študente dobro vse. “Lastniki opremo, ki so jo imeli v svojem stanovanju in je zanje postala preslaba, dajejo v najemniška stanovanja.”

Ker lahko zaradi pomanjkanja stanovanj iztržijo visoko najemnino, lastniki oddajajo tudi prostore, ki so očitno neprimerni za normalno bivanje, “pa vendar dobijo najemnike, saj ciljajo predvsem na šibke.” Direktorica Royala opozarja še, da najemodajalci silijo najemnike, naj najemnino plačujejo v gotovini. To je po njenem deloma razumljivo, saj je davek na oddajanje v najem previsok, a lastniki s tem še dodatno škodujejo najemnikom. “S plačevanjem v gotovini ne kršijo samo zakonodaje, temveč marsikomu onemogočijo pridobitev subvencije najemnine s strani države,” opozarja.

Sabina Hribernik, Royal nepremičnine

“V veliki večini oprema in kakovost bivanja ne opravičujeta cene.”

Študenti do zadnjega kotička

Povprečna cena sobe za študente v dvo- ali trisobnem stanovanju je približno 200 evrov, pojasnjuje Sabina Hribernik. Kdor vpraša 250 evrov brez vključenih stroškov, bi moral po njenem za ta denar ponuditi enoposteljno sobo, skupni prostor s kuhinjo, veliko jedilnico oziroma dnevnim prostorom ter dovolj prostorno kopalnico za uporabo vseh stanovalcev. “Problem se pojavi, ko lastniki svoje hiše opremijo praktično v male študentske domove za deset ali več študentov, hkrati pa imajo samo eno kopalnico in kuhinjsko nišo, saj so vso ostalo kvadraturo preuredili v sobe.”

Na Inštitutu za študije stanovanj in prostora k težavam, s katerimi se na najemnem trgu soočajo študentje, dodajajo še razmere zlasti v istrskih občinah, kjer lastniki študente vseljujejo od oktobra do maja, preostali čas pa stanovanja oddajajo turistom. Kratkoročni najem spravlja v negotovost tudi mlade odrasle, ki bi se radi ustalili za več let, pravi Maša Hawlina z Inštituta.

To stanje mora presekati država

Da bi najemnike izobrazili o pravicah, so na Inštitutu postavili spletno stran Najemniški SOS. Najemniki zdaj nimajo prav dosti moči, vendar se to lahko spremeni, če se bodo povezovali, poznali svoje zakonske pravice in opozarjali na problem najemništva, je prepričana Maša Hawlina. “Z deljenjem zgodb na SOS, opozarjanjem na nevzdržne pogoje najema in ustvarjanjem pritiska na javne akterje, ki so odgovorni za to področje, lahko zahtevajo sistemske spremembe.”

“Ena prvih stvari, ki bi jih lahko naredila država, je ustanovitev svetovalnice, ki bi bila v oporo pri najemanju,” meni. V urbanih središčih in turističnih krajih bi morala država nujno omejiti in regulirati kratkoročno oddajanje in spodbujati dolgoročni najem. Povečati bi morala tudi inšpekcijski nadzor, saj se veliko stanovanj oddaja na črno. “V povezani s črnim trgom lastniki najemnikom pogosto ne dovolijo prijave začasnega prebivališča. V času korone, ko je bilo gibanje omejeno na občine, je bilo to velika težava.”

Za dolgoročno rešitev pa mora država graditi javna najemna stanovanja. Z njimi bi vplivala tudi na cene najema pri zasebnikih. “Ko je na izbiro dovolj dobrih državnih stanovanj, se morajo tudi zasebniki prilagoditi tej ponudbi,” pravi Hawlina.

---