Josef Winkler: “Odrasle je mogoče ustaviti, ne moreš pa otroka, ki ve, kaj hoče”

Ni prepričan, da se iz Lipice do vhoda v kraško jamo želi pripeljati v kočiji. “Bojim se, da bom videti preveč gosposki. Ampak ponudbo bom najbrž sprejel. Z mano bosta morda tudi hči in sin, ta izkušnja jima bo všeč,” se nasmehne Josef Winkler. Avstrijski pisatelj, ki bo v soboto v Vilenici prejel osrednjo nagrado istoimenskega mednarodnega literarnega festivala, nas je sprejel v domačem Celovcu.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Ob dogovorjeni uri urnega koraka prihiti pred Alpsko-jadransko univerzo v Celovcu, kjer mu nudijo prostor za ustvarjanje. Njegov kabinet je vse prej kot dolgočasna pisarna - po tleh so razgrnjene debele pisane preproge, stene so polne živobarvnih slik, police pa sila raznolikih knjig, do katerih skoči med intervjujem, ko beseda nanese na njemu ljubega pisatelja.

Josef Winkler, 3. marca 1953 rojen v koroški vasi Kamering, je upornik z veliko razlogi. Vztrajno se bori zoper utesnjujoče rituale in zapovedi, avtoritete, represijo, opisuje odraščanje v zadušljivem ozračju katoliško-patriarhalne vaške družbe, biča zlagano moralo, kritiko Cerkve pogosto izreka v njenem jeziku, v ritmu litanij, podira tabuje, istospolno ljubezen prikazuje kot najvišjo obliko ljubezni in naslade, veliko potuje, v domovino prinaša svetovljanski duh ...

“V tem trikotniku sem zrasel: med očetom, ki z mano ni hotel govoriti, mamo, ki ni mogla, in gluhonemo deklo. Zato sem kot otrok iskal jezik, besedo. Sam.”

Ob začetku intervjuja, ki ga kot tolmačka spremlja dr. Saša Podgoršek, na mizo položimo tri njegove knjige v slovenščini, dva romana in zbirko proznih zapisov: pred petnajstimi leti je v zbirki Austriaca pri celovški Mohorjevi najprej izšel Ko bo nekoč tako daleč v prevodu dr. Amalije Maček in leta 2012 v prevodu Lučke Jenčič še Roppongi: rekviem za očeta, leto zatem pa, spet v prevodu Amalije Maček, pri Literaturi še knjiga Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem.

Imamo v slovenščini ustrezne tri knjige?

“Še posebej tragičen je bil samomor dveh sedemnajstletnikov. Vzela sta trimetrsko vrv, jo vrgla čez tram v skednju, si okrog vratu ovila vsak svoj konec in skupaj skočila v smrt. To je celotno vas pretreslo, kakor da bi jo vrgli s tečajev. Kakor da nas je zadela strela. Kako je mogoče?! Vaščani so se ovedli, da je tu nekaj zelo narobe.”

“Oba romana sta moji osrednji deli, tretja knjiga pa je zbirka poetoloških spisov, v njih se nadrealistično igram z jezikom, pišem tudi o drugih pisateljih ...”

Katero od teh treh knjig bi priporočili slovenskemu bralcu za vstop v vaš opus?

“V obračunavanju z nacizmom so Nemci seveda dvajset let pred nami. Dela so se lotili že v šestdesetih, sedemdesetih letih. Ampak lotili smo se obračuna in smo na pravi poti.”

“Mogoče roman Roppongi. Po eni strani je to res rekviem za očeta, kakor pravi podnaslov, po drugi pa ne ostajam samo v domači vasi, ampak grem še v Indijo. Na obrežju Gangesa opazujem upepeljevanje mrtvih in premišljujem o razlikah med indijskim in evropskim soočanjem s smrtjo. Osredotočam pa se seveda na glavno osebo, svojega očeta.”

Vajin odnos je bil zapleten, težaven, mar ne?

“Že pri štirinajstih sem tako bral svetovno literaturo in vedel, da je to moj svet. Verjetno se je začelo že s Karlom Mayem.”

“Pri založbi Suhrkamp sem izdal dvajset knjig. V petnajstih oče igra večjo ali manjšo vlogo. Mogočna figura, ki jo v nekaterih knjigah opisujem s sovraštvom. Ne ker bi ga tako sovražil, ampak ker sem se kot otrok počutil ponižanega. Ker me oče ni sprejel. Bil sem upornik, neprilagodljiv otrok.”

Kakega sina si je želel oče?

“Takega, kakršni so bili moji bratje - pridnega, kakor se spodobi, nezahtevnega, ki ga lahko polniš, dokler ni kakor kakšna nagačena žival. Po drugi strani me je oče mogoče naskrivaj občudoval, ker sem bi drugačen. In morda je iz te napetosti zrasel moj opus.”

Kako ste izkazovali svoje uporništvo?

“Predvsem sem se mu umikal s poti, kadar sva se srečala. Hodil sem po ulici, ga zagledal, kako mi hodi nasproti, srce mi je začelo hitreje biti, njemu najbrž tudi, zato sem raje stekel na drugo stran ceste. Utrip mi je tako pobezljal, da bi se lahko mrtev zgrudil. Otrok običajno steče v objem staršev, midva pa sva hitela narazen. Kadar sem kot otrok zagledal očeta, sem imel občutek, da se mi bliža truga.”

Pišete tudi o tem, kako vam je oče pozneje prepovedal priti na njegov pogreb ...

“To je bil njegov spontani odziv. Takrat sem za sabo imel že veliko knjig, v katerih sem precej pisal tudi o vasi, iz katere prihajam. Pogrebi so dogodki, na katere pride veliko vaščanov. In oče se je bal, da bo ob njegovem odprtem grobu prišlo do pretepa, če pridem tudi jaz.”

Josef Winkler ob svoji zbirki knjig Karla Maya, prvega pisatelja, ki ga je prevzel. (foto: Andraž Gombač)

Ta vas je baje oblikovana kot križ.

“Res je. Leta 1897 je cela vas pogorela, 26 objektov. Otroci so se igrali pred senikom, prižgali so seno, veter je razpihal ogenj ... in celotna vas se je spremenila v pepel. Da se kaj takega ne bi več nikoli ponovilo, so verniki novo vas zgradili v obliki križa. In res, že 120 let tam ni bilo požara.”

So se pa zato vrstile druge hude stvari.

“So se, prometne nesreče in veliko samomorov. Še posebej tragičen je bil samomor dveh sedemnajstletnikov.”

O tem tudi pišete. Eden od teh fantov je bil vaš prijatelj, mar ne?

“Drži. Bil sem malce starejši od njiju, enaindvajset let sem imel. Vzela sta trimetrsko vrv, jo vrgla čez tram v skednju, si okrog vratu ovila vsak svoj konec in skupaj skočila v smrt. To je celotno vas pretreslo, kakor da bi jo vrgli s tečajev. Kakor da nas je zadela strela. Kako je mogoče?! Vaščani so se ovedli, da je tu nekaj zelo narobe. Sovražili so drug drugega ... Pet let prej je umrl župnik, ki je bdel nad njimi, vzdrževal red. Sovraštvo je prej tlelo, po njegovi smrti pa se je razplamtelo. Prve žrtve so zmeraj otroci.”

Denar za knjige kradel staršem

Kakšno je bilo vaše otroštvo? Po čem ste najbolj hrepeneli? Po knjigah?

“Imel sem jih veliko. Vam povem, kako sem prišel do njih. Ko sem bil otrok, so po romanih Karla Maya snemali filme. Indijanskega poglavarja Vinetouja je igral Pierre Brice, filme so snemali na Hrvaškem ...”

... in tudi z jugoslovanskimi igralci, med katerimi je bil slovenski Miha Baloh.

“Vem. Nemški režiserji so te filme snemali v Jugoslaviji, ker je bilo tako ceneje. Ko so začeli prihajati v kinematografe, sem jih gledal, nihče pa mi ni povedal, da obstajajo tudi knjige, po katerih so posneti. Poglejte, tam jih imam, za celo knjižno polico jih je. Kot otrok sem jih hotel vse prebrati. Izvedel sem, da v naši vasi učiteljeva sinova dobivata denar za knjige. Mami sem rekel, da bi ga rad dobival tudi jaz. Rekla je: 'Za knjige nimamo denarja!' Tuhtal sem, kako naj to izpeljem. Ugotovil sem, da mama nima pregleda nad denarjem, da ne ve, koliko ga ima v denarnici, pa sem ji ga nekaj časa kradel. Ker pa sem očitno že kot otrok imel smisel za pravičnost, sem pri štirinajstih letih začel krasti še očetu. Ampak takrat že nisem več kupoval Karla Maya, ampak Petra Handkeja, Petra Weissa, Hemingwaya, Schopenhauerja, Sartra, Faulknerja in druge.”

Camusa?

“Seveda, prva knjiga je bila prav njegova Kuga! To je trajalo tri, štiri leta, zgradil sem si že kar lepo knjižnico. Oče in mama nista opazila ničesar sumljivega. Poleti sem delal v mlekarni, a nista vedela, koliko zaslužim. Seveda je šel tudi tisti denar za knjige. Že pri štirinajstih sem tako bral svetovno literaturo in vedel, da je to moj svet. Verjetno se je začelo že s Karlom Mayem. Začel me je zanimati jezik, svet besed. Odrasle je mogoče ustaviti, ne moreš pa otroka, ki ve, kaj hoče.”

Otroci, ki smo se navduševali nad Karlom Mayem, smo pogosto slišali, naj raje ne beremo takšnega “šunda”.

“Tudi jaz. Soseda, ki je vedela, kaj berem, je mojim staršem rekla, da je to šund, ki ga ne bi smel brati. Potem sem imel težave starši ... Živo se spominjam, kako sem nekoč eno od knjig Karla Maya bral v kuhinji, nakar je prišla mama in mi jo iztrgala iz rok. Pograbil sem jo in ji jo iztrgal. Spet je bila moja. Nekaj dni pozneje je k nam prišel živinozdravnik. Ugleden mož. Po operaciji v hlevu si je v kuhinji umil roke. Med brisanjem rok me je opazoval, bral sem za mizo. Ponosno sem dvignil knjigo in rekel: 'Karl May!' Živinozdravnik je mojim staršem rekel: 'Zelo dobro!' To mi je prineslo osvoboditev. In pred mano se je odprl svet književnosti.”

Kaj vam je dal Karl May?

“Popeljal me je v eksotične dežele, med Indijance v Ameriki in drugam. Za povrh smo takrat med branjem imeli to razkošje, ki ga današnja otroška in mladinska literatura ne pozna več - ni se na prav vsaki strani zgodilo kaj vznemirljivega, akcija, nasilje, smrt ... Prebral sem šestdeset strani, preden se je začela pustolovščina. O Karlu Mayu sem napisal tudi knjigo, naslov je Winnetou, Abel und ich (Vinetou, Abel in jaz).”

Karl May je veliko knjig napisal v zaporu, očitno pa je tudi vam pomagal bežati iz nekakšnega zapora.

“Seveda, to se je začelo že s prihodom filmov, posnetih po njegovih knjigah, v avstrijsko provinco. Včasih premišljujem, kaj bi bilo z mano, če bi prišli pet let prej. Takrat sem imel štiri, pet let, nisem še bral. Ali pa če bi prišli pet let pozneje, ko sem imel petnajst let. Ne bi se srečal s Karlom Mayem. Bi potem sedel tu in odgovarjal na vaša vprašanja?”

“Z jezikom sem si celil rane”

Očeta ste opisali. Kaj pa mati?

“O očetu moram še nekaj povedati. Z njim sem težko govoril tudi zaradi dedka, njegovega očeta. Bil je avtoritaren možakar. Moj oče ga je smel tikati šele po svojem tridesetem letu, prej ga je moral vikati. Dedek me je spremljal osem let, videl me je kot upornika, nakar se mu je moj oče podredil. Da bi naredil vtis na svojega očeta, me je žrtvoval. Vse to je še zapletlo odnose - že moj oče je bil oblastniški, nad njim pa je bil še diktatorski ded. Med mano in očetom ni moglo biti nobene bližine, zato sem včasih sedel k njemu, medtem ko sem bral. Da sem ga vsaj vohal. Dišal je po senu, po hlevu, po znoju. To bližino sem iskal, druge nisem imel. Mama je v drugi svetovni vojni izgubila tri brate, še mladeniče, stare od osemnajst do dvaindvajset let. Zatem je njena celotna družina onemela, dobesedno. Niso več govorili. Tudi očetu teh treh padlih fantov, ki je bil župan, je tragedija vzela dar govora. Doma smo imeli še deklo, ki je bila gluhonema. V tem trikotniku sem zrasel: med očetom, ki z mano ni hotel govoriti, mamo, ki ni mogla, in gluhonemo deklo. Zato sem kot otrok iskal jezik, besedo. Sam. Kadar je kdo v vaški šoli povedal šalo, seksistično, rasistično, antisemitsko, se nisem smejal, ni mi bila všeč. Če pa je šala temeljila na besedni igri, sem se smejal, ne glede na vsebino. Spomnim se tudi, kako je učitelj nekoč prebral pesem o avtu, ki je 's svetlobno hitrostjo počasi zavil v ovinek', medtem ko je bilo temno in je luna sijala ... Slišal sem protislovja in se začel smejati. Z jezikom sem si celil rane.”

Bi lahko rekli, da je vaša prava domovina nemški jezik, ne Avstrija?

(dolg premislek) “Odrasel sem v vasi, od Celovca oddaljeni šestdeset kilometrov. Še zmeraj sem tu. Ob tem se spomnim, kako je veliki filmski ustvarjalec Herbert Achternbusch nekoč o rodni Bavarski rekel: 'Ta dežela me je uničila, zato bom ostal, dokler se to domovini ne bo poznalo. Veliko avstrijskih pisateljev stanuje v drugem okrožju na Dunaju, veliko nemških pa v berlinski četrti Prenzlauer Berg. Kam bi prišla nemška književnost, če bi vsi prihajali iz teh dveh predelov in pisali samo o njiju?! Če karikiram, bi se vrteli okrog samo dveh motivov. Ne vem, samo ugibam lahko, ali bi bil sam večji pisatelj, če bi prihajal z Dunaja, iz Berlina, Pariza, Ljubljane ... Imate prav, ko namigujete, da je pisateljeva prava domovina njegov jezik. Jezik je v srcu, v glavi, globoko v človeku. Na glavni ulici glavnega mesta ni nič več jezika kakor tu, v provinci. Je pa res, da imaš v mestu več svobode kot na vasi, kjer vsi vse poznajo in vedo vse o vseh. Če si malce bolj poseben, se počutiš ujetega, ni ti prijetno. Zdi se ti, da si nenehno pod nadzorom. Vsekakor je dobro, če pisatelj odrase na podeželju, kjer bolje spoznaš življenje, in se šele potem preseliš v mesto. Če ti to uspe, si deležen velikega razkošja. Razkošje niso samo literarne nagrade, ampak že sposobnost pisanja. Lastna čustva, veselje, bolečino zna v literaturo preliti manjšina, veliki večini to ni dano, pa čeprav tudi drugi doživljajo podobno. Pomagajo jim lahko psihoanalitiki. Vedno več jih je, rastejo kot gobe po dežju.” (nasmeh)

Kakšna je po vašem mnenju moč literature? Kaj lahko spremeni?

“Friedrich Nietzsche je dejal: kar nas ne ubije, naj naredi močnejše. Jaz pa pravim: kar nas ne ubije, nas naredi šibkejše. Soglašam tudi s Petrom Handkejem, ki pravi, da pisatelji nismo napadalci, a znamo udariti v obrambi. Jezik je lahko ostrejši od britve.”

Festival Vilenica je pred dobrimi tremi desetletji slovel po družbenem in političnem angažmaju. Verjamete v takšno oglašanje pisateljev?

“K temu niso obvezani. Kdor je tega vešč, se bo seveda angažiral, tako ali drugače. A veliko je tudi pisateljic in pisateljev, ki jim to preprosto ne gre. Ne znajo. Na primer velika avstrijska pisateljica Friederike Mayröcker. Večina literatov pri nas pa se angažira, kadar je treba, bodisi glasno bodisi tiše. Mene ena od političnih stran sovraži kot kugo, njeni ljudje me napadajo, kadar me le lahko. Ko sem imel govor ob 500-letnici mesta Celovec, sem bil oster do Avstrijske svobodnjaške stranke (FPÖ). Rekel sem, da je bil Jörg Haider največji politični ropar bank, v aferi banke Hypo Alpe Adria je izginilo več milijard evrov. Proti meni so vložili tožbo, ki jo je sodišče v Celovcu poslalo na višje sodišče v Gradcu, nakar so moj govor preučili na pravosodnem ministrstvu in ugotovili, da gre za intelektualno, ne pravno razpravo. O tem so poročali tudi v časopisih, ni mi bilo lahko, saj živim v majhnem mestu, ljudje me poznajo, hodim po ulicah ... Nekateri so mi naklonjeni, nekateri pa ne.”

Danes že pokojni veliki izraelski pisatelj Amos Oz je pred leti v intervjuju za naš časopis dejal: “Že mnogokrat so me oklicali za izdajalca in ta naziv sem si ponosno pripel na prsi kot znak časti, kot medaljo.” Ali tudi vi tako doživljate oznako “skrunilec lastnega gnezda”?

“Res so me označili tako. Ne bi rekel, da sem na naziv ponosen, vsekakor pa sem na to, da se mi je posrečilo najti jezik, s katerim lahko ubesedim in pokažem vse svoje rane, opozorim na nečloveškost, govorim v imenu ponižanih in razžaljenih ... Seveda imam sovražnike, a večinoma so to analfabeti. Znajo pa biti nevarni. Čeprav nimajo svojega jezika, lahko vsak dan kupijo nož.”

Ko je predlani Nobelovo nagrado za literaturo dobil vaš vzornik Peter Handke, so o njem presojali tudi - in zlasti - takšni, ki nikoli niso prebrali ničesar njegovega - samo na temelju tistega, kar so slišali o njegovem političnem angažmaju.

“V minulem letu in pol, v dobi korone, sem bral več kot sicer, sploh letos. Spet sem prebral kakih štiri tisoč strani Handkeja, nad njegovim opusom imam kar dober pregled. Prav pred kratkim sem prebral vse njegove eseje o Jugoslaviji. Na dušek. In našel nisem niti enega stavka, ki bi mu ga lahko metali pod nos, češ da zagovarja genocid. Ne, Jugoslavijo opazuje, kakor bi se nagnil skozi okno, gleda in premišljuje, ne verjame nikomur, sam išče resnico ... To je name naredilo močen vtis. Slabo je, da novinarji sami ne preberejo, kaj je Handke napisal, ampak ponavljajo, kar so kje ujeli. Navajajo drug drugega, pri tem prihaja do površnosti, napak, najbolj pa se prime trditev zadnjega v tej verigi, a njegov povzetek nima več nobene zveze z izvirnikom. Handke ni preprost pisatelj. Da bi ga res razumeli, morate imeti kilometrino. Poznati morate Tolstoja, Turgenjeva, Goetheja, Schillerja, Musila, Thomasa Manna ... Če ne znaš brati teh, ne boš znal niti Handkeja, že pri jeziku se bo zataknilo. Neka francoska novinarka je v članku Handkeju podtaknila, da je leta 2006 na Miloševićevo krsto položil vrtnico. Handke je v sodnem procesu zmagal, dosegel je, da je morala demantirati izjavo. Tako kakor drugod so tudi v novinarstvu tri kategorije: zlobni, še bolj zlobni in najhujši - zlonamerni, takšni, ki se prav trudijo povzročati zlo. Ta novinarka je svojo izjavo o Handkeju zabrisala, namignila je, da je vrtnico dal na krsto - 'naj bi jo dal', ni bila povsem jasna. To je tisto najhujše, zlonamernost. Poskusila ga je uničiti.”

V slovenščini so na voljo tri Winklerjeve knjige, naslednje leto se jim bo pri Cankarjevi založbi pridružila nova. (foto: Andraž Gombač)

Že precej pred vami so za “skrunilca gnezda” označili velikega avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda. Se imate za nadaljevalca njegovega boja?

“Bernhard je tako meni kakor več drugim pisateljem vlil poguma, da si upamo pisati o tistem, česar ljudje nočejo slišati. Opisoval je podrobnosti iz svojega vaškega okolja, ob katerih smo si rekli: pa saj to poznamo tudi mi, tudi mi bi lahko pisali podobno, saj to je naša snov: kup gnoja, zakristija, pokopališče, svinjski hlev ... Vsekakor, Bernhard nam je dal zagona, jezdil je pred nami, pionir. Za njim pa je prišel Handke s prvim romanom Sršeni, ki ga je napisal pri 22 letih. Čutili smo enako, ampak vsak obdeluje svojo snov. V tem pogledu med pisatelji ni tekmovanja. Ta piše o odraščanju tu, tisti o življenju tam ... Konkurenco in zavist najdemo, kakor tudi na drugih področjih, pri nagradah.” (nasmeh)

Preden pridemo do vaše nagrade reciva še nekaj o tistem, po čemer je vrtal tudi Bernhard in kar najdemo tudi pri vas - kako živ je v Avstriji še nacizem?

“Stvari gredo na bolje, imamo prvovrstne časopisne, radijske in televizijske novinarje. Še precej je treba postoriti, dobro pa je, da v svobodni deželi lahko rečemo in napišemo, kar želimo. Pa čeprav kak govor potem pristane na pravosodnem ministrstvu. V obračunavanju z nacizmom so Nemci seveda dvajset let pred nami. Dela so se lotili že v šestdesetih, sedemdesetih letih. Mi nismo imeli časopisov, kot so Der Spiegel, Die Zeit, Die Frankfurter Rundschau, Die Süddeutsche Zeitung ... Naši niso bili na tako visoki ravni. Ampak lotili smo se obračuna in smo na pravi poti.”

Bosonogi čez morilca

Verjetno ste že preleteli seznam dosedanjih nagrajencev festivala Vilenica. Kako se počutite v tej družbi?

“Oh, vsekakor sem zelo vesel. Leta 2008 sem dobil nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišočega avtorja. Glavni nemški literarni kritik Marcel Reich-Ranicki je dejal, da pisatelj po njej ne more doseči več ničesar, to je vrhunec. In res, po Büchnerjevi nisem dobil nobene nagrade več, ampak ne verjamem, da sem zdaj kaj slabši pisatelj kot prej. Ta slovenska nagrada je tako prva po dvanajstih letih, kar je zame nekaj prav posebnega. Že tako je zelo ugledna, obenem pa upam, da bo prebila led.” (nasmeh)

Katere slovenske kolege cenite?

“V zadnjih letih sem prebral več Cankarjevih knjig. Izšle so pri celovški založbi Drava Verlag ...”

... v prevodih Erwina Köstlerja ...

“Tako je. Z njim sem predlani v Gradcu nastopil na okrogli mizi o Cankarju. Ki je navdihnil tudi eno mojih zgodb. Velik pisatelj je tudi Florjan Lipuš, koroški Slovenec. Še preden je dobil Nobelovo nagrado za literaturo, se je Peter Handke vprašal, kakšen smisel še ima ta nagrada, če pa je še ni dobil Lipuš. Njegova romana Zmote dijaka Tjaža in Boštjanov let vsekakor sodita med najpomembnejšo slovensko književnost, ki jo poznam. Pred tremi leti je Lipuš končno dobil veliko avstrijsko državno nagrado, najvišje kulturno priznanje naše republike. Sem predsednik Avstrijskega senata za umetnost, ki odloča o nagrajencu. V njem je 21 članov, slavni ljudje, ki so to nagrado že prejeli in ki izberejo novega dobitnika v eni od štirih kategorij: literaturi, glasbi, arhitekturi in upodabljajočih umetnostih. Ni bilo lahko, a člane mi je uspelo prepričati, da nagrado mora dobiti Florjan Lipuš. Pomagala sta mi Peter Handke in Peter Waterhouse. Ni bilo enostavno, bil je boj. Uspelo je, prvič je najvišjo avstrijsko državno nagrado dobil koroški Slovenec. V slavnostnem govoru na podelitvi sem poudaril, da literatura koroških Slovencev ne le pripada avstrijski literaturi - to je avstrijska literatura! Veliko avstrijsko državno nagrado je prvič dobil Slovenec, česar sem zelo vesel. In ponosen! Malce se pa že lahko pohvalim s tem mojstrskim dosežkom predsednika senata. Ugovorov je bilo precej, vztrajali so, da Lipuš ne piše v nemščini, potrebnega je bilo veliko prepričevanja. Peter Handke se je jezil name: predsednik si, pa ne moreš doseči, da nagrado dobi Lipuš! Počasi, sem si mislil, bo že uspelo, le počakaj.” (smeh)

Mimogrede, Handke je bil med prvimi dobitniki vileniške nagrade.

“Vem, vem.”

Ste se s Cankarjevo založbo že dogovorili, katera vaša knjiga bo v zbirki Vilenica izšla naslednje leto?

“Predlagal sem jim novejšo Poberi se, oče ali Smrt zapiši mi v srce. Roman, zastavljen kot pismo očetu. Končni obračun z njim. Seveda me je navdihnil Kafka s svojim pismom očetu. V Mehiki je name močen vtis naredilo praznovanje ob dnevu spomina na mrtve. V vasi na vznožju ognjenika Popocatépetl so na pokopališču po zemlji tolkli z železnimi drogovi. Pri nas bi bilo takšno početje blasemično, tam pa so mi pojasnili, da tako budijo duhove umrlih. 'Ko bodo prišli, bomo skupaj z njim jedli in pili, izpraznili dvolitrsko plastenko kokakole,' so mi povedali. To me je navdihnilo. Spoznal sem, da tudi sam moram še naprej vrtati, iti globlje in globlje. Nikoli ne moreš priti dovolj globoko.”

V tej knjigi ima pomembno vlogo tudi Odilo Globočnik. Kaj vas povezuje z nacističnim zločincem, Avstrijcem slovenskih korenin, ki se je rodil v Trstu in se na avstrijskem Koroškem aretaciji izognil s kapsulo ciankalija?

“Množičnega morilca Globočnika so zakopali na polju, kjer smo pridelovali žito. O tem nismo vedeli nič, otroci smo kar bosonogi hodili čez truplo. Želi smo pšenico, pekli kruh in ga jedli.”

Za konec: zdaj dajete intervju za časopis, ki ima sedež v Kopru, mestu, ki je bilo nekoč pod Beneško republiko. Za vami visi slika Benetk, jutri se odpravljate v Benetke … Kakšna pa je vaša zgodba s tem mestom?

“Ta beneški kanal za mano je naslikala hči, tam je bila večkrat z mano. V mladih letih sem pogosto potoval tja, fascinirala me je njihova morbidna plat. Tudi tamkajšnji vonj. Pa roman Thomasa Manna Smrt v Benetkah in po njem posnet Viscontijev film. Svojo prvo knjigo sem pisal v Benetkah in vse do danes se rad vračam tja. Ta zgodba traja že skoraj pol stoletja.”

Greste jutri tja na počitnice ali pisat?

“Oboje. Vedno je oboje, s sabo imam nekaj knjig in beležko. Tokrat bom pisal knjigo o Hessejevem romanu Stepni volk. Kadar vidim kaj zanimivega, moram o tem pisati. Če ne morem zapisati, potem tega raje sploh ne vidim. Kar prenesem na papir, obdržim. To postane moje. V Indiji, na primer, sem opisoval tudi podrobnosti. Ob ponovnem branju zapiskov se spet spomnim vsega in izpeljem zgodbo. Samo s spominom, brez zapiskov, ne morem narediti ničesar. Kako stran bi še spravil skupaj, iz zapiskov pa jih dobim dvajset. Le otroških let se dobro spomnim.”


Preberite še


Najbolj brano