Jama brez odmevov? Dan brez svetlobe.
Strah in pogum, moto letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica, je nihalo, ki nas definira, ne da bi vedeli, ne da bi si ga razkrili. Vsakdanjost sitosti in zasičenosti, odvečnosti, teme, ki je ne zaznamo, ki se ji izogibamo in v kateri tudi uživamo kakor nedolžni pokvarjenci. Vsakdanjost tesnobe, strahu in zavedanja, da nismo dovolj pogumni, da nas je strah, pa tega nočemo priznati.
Foto: Maksimiljana Ipavec
Pisateljice in pisatelji bodo že izrekli svoje, nedvomno. Potreben bo drugačen pogum: slišati jih in razumeti njihov odnos do sveta. Gluhost našega vsakdana, neposvečenost našega lastnega življenja zatira pogum, zatira svobodo in zanikuje strah. Tako je z nami v svetu kapitala, beguncev, bolezni in tudi blagostanja ter skoraj nevidne revščine.
Veliko vprašanje literature je, kdaj je angažirana. Kakšna je angažirana literatura? Kdaj je poezija angažirana? Verjetno je angažirana predvsem takrat, ko izraža strah, ko opominja na strah, ko jo je strah, ko se skriva in prikriva, ko poziva, ko tuli ali molči.
“Kaj vidimo v svetu zunaj jame, v svetu svetlobe? Ali smo slepi, ker nočemo videti in ker nas je strah? Strah nas je, ker vemo, da so nekje, morda čisto blizu ljudje, ki zelo trpijo, ki ne poznajo osebne svobode, ki so lačni, bosi, brez doma, pregnani in žalostni do konca, do groba.”
Morda pa je angažirana šele takrat, ko bralec definira svoje stališče in svoj odnos do sveta? Kdaj bralca ali poslušalca razkrije njemu samemu - včasih pričakovano, čeprav je to malo verjetno? Kdo razume besede v pesmi, kdo je za pesem odprt? Kako se odpreti poeziji, kako naravnati uho, da bo slišalo angažma poezije, da je avtorja strah in da ni pogumen, da je slep aojd, videc, ki govori o preteklosti in napoveduje prihodnost?
Če dvomimo o moči poezije, če ji ne verjamemo, če zapiramo vsa okna in vrata, če hočemo na svetlem in odprtem, v javnosti ostati svobodni, potem se moramo spremeniti, odpreti vrata, odpreti duri svoje pameti in tako imenovane duše.
Kateri in kakšni poeziji? Vsej in vsakršni. Za to je potreben pogum, poseben pogum. Svet je treba videti tudi kot nekaj zloveščega, danes in v prihodnosti. O tem govori poezija, naj bo še tako intimna, naj bo še tako tiha in brez velikih parol. Verjetno je ta tiha, komaj slišna, napisana nekje na robu nekega sveta, najbolj angažirana, najgloblja.
Kdo je sposoben slišati odmev v vileniški jami, kdo je sposoben prepoznati strah in pogum na dnevni svetlobi? Smo mar to mi, vsakdanjiki?
Tišina podzemlja, ko tam ni žive duše, so le voda in človeške ribice, bitja čudnega imena, metafora in prispodoba, in drugi starodavni biološki poganjki sveta - ko je mir v jami enak tišini misli, tišini pesmi in umetniške besede, takrat smo mi sami edini svobodni človek na svetu. Prebivalce jame je strah svetlobe. Ko na svetu tu zgoraj ni nikjer nikogar, ko se vse zapira, ko se odklaplja, ko se potaplja v samoto, ko ne glas ne zapis ne dosežeta več drugega, vemo, da je prevladal strah, tesnoba, čas brez poguma. Vsakdan postane teman in gluh, neizgovorjen in izgubljen za vedno.
In kdaj se razkrije pogum? Ali ga je treba iskati v temi neke jame, v globini sveta, ki se zagrinja? Ali pa je treba samo pogledati izpod pregrinjala ali izpod želvjega oklepa, pod katerega smo se zatekli, ker nas je tudi zunaj jame strah svetlobe?
Kaj vidimo v svetu zunaj jame, v svetu svetlobe? Ali smo slepi, ker nočemo videti in ker nas je strah? Strah nas je, ker vemo, da so nekje, morda čisto blizu ljudje, ki zelo trpijo, ki ne poznajo osebne svobode, ki so lačni, bosi, brez doma, pregnani in žalostni do konca, do groba.
Ali živimo v svetu, v katerem ni več možen odmev na prav nič, ne na obupane in razžaljene, obubožane in nemočne, izgnane in pregnane, ne na izkoriščane, bolne in zatirane? Morda odmeva tak naš svet, naš svet brez poguma, samo v pesnikih in v vileniški jami?
Dušan Merc je predsednik Društva slovenskih pisateljev