Izjemna moč z roba evropske celine

“Portugalska literatura kaže izjemno moč, ki se je gradila skozi stoletja in danes označuje enega bolj raznolikih evropskih literarnih tokov z izjemnimi avtorji ter avtoricami,” poudarja Aljaž Koprivnikar, z Ricardom Marquesom podpisan pod izbor in urejanje festivalske antologije sodobne portugalske književnosti, naslovljene A luz do sol calada - Tiha sončna svetloba.

Antologijo portugalske literature  krasijo  Vrata postaje, ki jih je Manuel 
Amado (1938-2019) naslikal leta 1986.
Antologijo portugalske literature krasijo Vrata postaje, ki jih je Manuel Amado (1938-2019) naslikal leta 1986.  

Portugalska literatura “stoji na enem od skrajnih robov evropske celine in tam pogosto ostaja oddaljena od zavesti številnih slovenskih bralcev”, izjema so seveda znameniti velikani portugalske in svetovne književnosti, kot so Luís de Camões, Fernando Pessoa in José Saramago, ugotavlja Aljaž Koprivnikar. Skupaj z Ricardom Marquesom je izbral dela avtorjev in avtoric, ki predstavljajo dinamično prepletanje slogov in umetniških zvrsti. V antologiji, izdani pri Društvu slovenskih pisateljev, predstavljata trenutno najbolj sveže glasove portugalske literature, a hkrati tudi najpomembnejše akterje literarnega razvoja in ustvarjanja zadnjih desetletjih na portugalskih tleh - v 21. stoletju sta jih izbrala 21.

“Ob sestavljanju antologije sva prepoznavala mnoge sorodnosti med slovensko in portugalsko literaturo in kulturo,” piše Koprivnikar. “Obe družbi se zaznavata kot naroda literatov, se na trenutke počutita premajhni ali celo omejeni v kanonu evropske kulture, četudi prinašata svežo in močno literaturo. Pri tem ne gre spregledati mnogih posebnosti, ki družijo oba naroda, denimo skoraj brezhibno izgovorjavo šumnikov slovenske abecede pri portugalskih prijateljih, posredno navezavo srednjeevropske melanholije s portugalskim saudadom (četudi ta premore več koprnenja), precejšnjo sorodnost kurenta s caretom, kavarniško kulturo in vinsko raznolikost pa tudi zagledanost v prostor zunaj in na morje, ki ima sicer pri Portugalcih nekoliko drugačno konotacijo kot pri Slovencih. Podobnosti in razlike vselej bogatijo obe strani, pri čemer je prav dvojnost (ali morda pri nas dvojina) značilna za portugalsko kulturo in dušo, ki je tudi metaforično razpeta med tradicijo in sodobnostjo.”

Adília LopesPesniška umetnost

Napisati pesem

je kot ujeti ribo

z rokami

nikdar nisem tako ulovila ribe

vendar lahko tako rečem

vem, da ni prav vse, kar pride pod roko

riba

riba se otepa

se trudi uiti

uide

jaz vztrajam

oberoč merim moči

z ribo

ali smrt za obe

ali rešitev za obe

trudim se biti pozorna

bojim se, da ne bi prišla na cilj

to je vprašanje življenja in smrti

ko pridem na cilj

spoznam, da sem morala ujeti ribo

da bi se osvobodila ribe

ko se osvobodim ribe, je olajšanje

neizrekljivo

Prevedla Katja Zakrajšek

V antologiji A luz do sol calada - Tiha sončna svetloba se nam predstavljajo Bruno Vieira Amaral (1978), Golgona Anghel (1979), Mário de Carvalho (1944), Hélia Correia (1949), Mafalda Ivo Cruz (1959), Raquel Nobre Guerra (1979), Fernando Guimarães (1928), Lídia Jorge (1946), Nuno Júdice (1949), Sandro William Junqueira (1974), Filipa Leal (1979), Adília Lopes (1960), Fátima Maldonado (1941), Miguel Martins (1969), Ricardo Tiago Moura (1978), Ana Teresa Pereira (1958), Helder Moura Pereira (1949), Alberto Pimenta (1937), Álvaro Seiça (1983), Teresa Veiga (1945) in Rui Zink (1961). V slovenščino so jih pospremile prevajalke Barbara Juršič, Mojca Medvedšek, Blažka Müller, Mateja Rozman in Katja Zakrajšek.


Preberite še


Najbolj brano