Oni, ki nimajo ust, pač ne morejo povedati

Bilo jih je veliko, ki so iskali rešitev na vprašanje, ali je mogoče ustaviti čas in ga vrniti vsaj za dan, teden, leto ali celo več desetletij nazaj. Med njimi so bili oni, ki so iskali čudež večne mladosti in nespremenjene lepote, oni drugi, ki so želeli znova vstopiti v čas, ko so storili usodno napako, ter tisti tretji, ki so enostavno želeli večno vladati. Resda so kasneje govorili, da je naša sedanjost edini pravi zaustavljeni čas, saj se bo vse ostalo zgodilo pred ali pa potem kasneje, ko za nas ne bo več pomembno. A to so že bile razprave, ki so bolj kot ne begale iskalce izgubljenega časa.

Vsaj nekaj je bilo skoraj gotovo: da se časa ne da ne ustaviti ne vrniti nazaj. In prav to je bilo tudi sporočilo pravkar končanega sestanka, strateškega foruma na Bledu, o novi evropski širitvi na Balkan. Saj se je povsem določenega dne, ki ga ni mogoče vrniti ne z uroki, ne z molitvami, niti ne z obžalovanjem, žalostjo in jokom, tako veliko stvari usodno spremenilo.

Po njegovi smrti se je vprašanje članstva držav zahodnega Balkana v evropski zvezi začelo pomikati v bolj ali manj določeno, predvsem pa nedoločljivo in neotipljivo prihodnost. Z Đinđićevo smrtjo se je širitveni proces ustavil. Naročniki atentata na srbskega predsednika vlade so postali zmagovalci.

Tistega dne, 12. marca 2003, so prav zato, da bi zaustavili širitveni proces Evropske unije z državami zahodnega Balkana in seveda Srbijo, ubili predsednika srbske vlade dr. Zorana Đinđića. Tega madžarski predsednik vlade Viktor Orban, ki je na Bledu pozival k takojšnjemu sprejemu Srbije v polnopravno evropsko članstvo, zaradi različnih razlogov ni omenil. A se je vse začelo že nekaj let pred Đinđićevim ubojem. V nedeljo, 24. septembra 2000, so bili vsi, ki so bili lahko tistega večera v predsednikovi bližini, govorili zgolj o njegovi veličini. Slobodan Milošević je namreč že pred meseci sprejel odločitev o takojšnji spremembi ustave, s katero bodo omogočene neposredne volitve predsednika Jugoslavije. Bilo je povsem nepričakovano, saj bi mu mandat potekel šele junija 2001. Toda tako se je odločil in vsi so mu ploskali. Bil je prepričan v svojo zmago. In vsi so mu pritrjevali.

Le nekaj dni pred volitvami je generalu Nebojši Pavkoviću zatrjeval, da bo zmagal z najmanj sedemdesetimi odstotki oddanih glasov, saj da je opozicija zgolj združba zajcev, podgan in hijen, ki želi iz Jugoslavije narediti majhnega psa, drobnega pudlja, s katerim bi si tuji gospodarji krajšali čas. In ponovno so hvalili njegovo politično modrost. Milošević je zgolj nadaljeval s precenjevanjem samega sebe in njegovim ambicijam je bilo zato prav vse odveč, tako ustava kot zakoni in institucije delujočega državnega sistema. Zato jih je bilo treba spreminjati in prilagajati njegovim željam. Ustavo je spremenil, da bi lahko vladal še do leta 2010. Vsaj tako je mislil.

V nedeljo, 24. septembra 2000, so slavili. In v svojem veseljačenju spregledali ključno stvar. Da je Zoran Đinđić prepričal dr. Vojislava Koštunico, naj sprejme predsedniško kandidaturo in nastopi kot kandidat združene opozicije. V zgodnjih urah ponedeljkovega jutra so dobili prve rezultate. Da je zmagal Koštunica. In se odločili, da oblasti ne bodo predali, saj da je samo Miloševićeva oblast zagotovilo svobode in samostojnosti. V dneh, ki so sledili, se je začelo iskanje zaveznikov. Milošević je bil prepričan, da sta vojska in policija na njegovi strani. Đinđić se je usodno odločil, da je treba za odstranitev Miloševića imeti prijatelje tako v raju kot v peklu.

Jovica Stanišić, bivši šef Miloševićeve tajne policije, je bil posrednik pri organizaciji Đinđićevega sestanka s polkovnikom Miloradom Lukovićem Ulemekom - Legijo, poveljnikom specialne policijske enote Rdeče baretke. Sklenila sta dogovor. Legija mu je obljubil, da se policija ne bo vmešala v obračun opozicije z Miloševićevim režimom, saj da je, kar se njega tiče, Milošević mrtev. Prav tu se prične tako začetek praznovanja zmage kot začetek tragedije. Koštunica, ki se mu je poklonil tudi general Pavković, je prevzel predsedniško palačo, saj je Milošević moral priznati poraz. To je bilo zmagoslavje. Milorad Luković Ulemek - Legija, in tu se začne tragedija, pa je dobri dveleti kasneje organiziral uboj Đinđića.

12. marca 2003 sem imel prepoln urnik obveznosti. V Beograd je prihajala visoka slovenska parlamentarna delegacija, imel sem dogovorjen sestanek na gospodarskem ministrstvu in nekaj povabljenih gostov na večerji v svoji rezidenci na Senjaku. To je bil tudi razlog, da sem igralce in igralke ljubljanske Drame povabil ne na kosilo, temveč na nekakšen pozen zajtrk v beograjsko gostilno Srpska kafana. Tam smo se tega dopoldneva tudi dobili. Za svojo običajno mizo lokala, ki se je počasi polnil, je sedel general Pavković. Đinđića so že peljali proti njegovi vladni pisarni. Svojega sodelavca in prijatelja, bankirja Lojzeta Skoka, sem poslal po nekakšne dokumente v blok, v katerem je živel tudi predsednik Koštunica. In prav Skokov nujen telefonski klic me je zato presenetil. Poslušaj, mi je rekel, sem pri Koštunićevem sosedu in slišim, da so izvedli atentat na Đinđića. Gledališčnikom sem naročil, naj karseda hitro in brez panike zapustijo Beograd in odpotujejo proti Sloveniji, parlamentarno delegacijo, ki je bila že v Novem sadu, sem napotil nazaj domov in počakal, da je tudi Pavković dobil telefonski klic. Po njegovem obrazu in šepetanju v telefon sem vedel, kaj je slišal. Vest se je začela širiti. Ulemekov vojak Zvezdan Jovanović je ubil Đinđića. Tistega marčevskega dne je vse zastalo. Tudi nova širitev Evropske unije.

Če ne uspemo, smo edini razlog neuspeha mi sami, je rad povedal predsednik srbske vlade. Bil je prepričan, da je leto 2005 mejnik, ko bo morala Srbija vedeti, kdaj bo sprejeta v EU. Vedel je, da je ključni pogoj vladavina prava, torej dosledno spoštovanje človekovih pravic in evropskega pravnega reda. Da mora zato Srbija sodelovati z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije in haaškemu sodišču izročiti vse osumljene in obtožene zločinov. Da mora rešiti odprto vprašanje Kosova, saj država, ki nima urejenih in določenih svojih zunanjih meja, ne more postati članica Evropske unije. Prav zaradi teh razlogov so ga ubili. Po njegovi smrti se je vprašanje članstva držav zahodnega Balkana v evropski zvezi začelo pomikati v bolj ali manj določeno, predvsem pa nedoločljivo in neotipljivo prihodnost. Z Đinđićevo smrtjo se je širitveni proces ustavil. Naročniki atentata na srbskega predsednika vlade so postali zmagovalci.


Preberite še


Najbolj brano