Krepat, ma ne molat!

Ne vem, ali se mi zgolj dozdeva ali pa je naslovni izraz, rek oziroma stejtment, kakor bi najbrž rekli danes, v zadnjih letih ali desetletjih pomembno pridobil na pojavnosti. V mislih imam seveda njegovo pojavnost v obalno-kraškem prostoru. Drugače tudi ne more biti, saj je zato, da ta izraz popolnoma ponotranjiš, nujno potrebna dvojezična podlaga. In na raz-cepljeni strani Alp je ta bolj kot ne omejena na obalno-kraški prostor, sicer je pa še bolj značilna za obmorski del naše južne sosede, od Istre pa tja do Dubrovnika in morda še naprej. Stric Gugl pravi celo, da je “Krepat, ma ne molat” čakavska parola oziroma izrek, ki ga za svojega štejejo prebivalci Kvarnerja, popolnoma pa so ga menda posvojili tudi zvesti navijači reškega nogometnega kluba. Z Guglom, predvsem pa z nogometnimi navijači ni, da bi človek češnje zobal, zato tudi ni nikakršnega razloga, da bi enemu ali drugim oporekal ta kvarnerski primat.

In pravzaprav to tudi ni bil moj namen, tako kot tudi ne razpredanje o pogostnosti uporabe tega jasnega in odločnega izreka. Razlog za to, da se je znašel v naslovu tokratnega bučanja, je njegova jasnost v smislu brezpogojnega vztrajanja. Do konca. Tudi v primeru, da bo konec bridek ali celo smrtonosen. Vztrajnost je sicer lepa čednost. Tako je veljalo včasih in tako najbrž velja še danes. Je pa res, da se mi okrog čednosti ali smiselnosti vztrajanja večkrat poraja tudi dvom. Recimo takrat, ko na primer berem, da Ministrstvo za okolje, prostor ter ignoriranje strokovne javnosti in javnosti kar tako, vztraja pri zajezitvi Suhorce oziroma Padeža za zagotavljanje vodooskrbe za Istro. Da vztraja kljub temu da gre za že odsvetovano rešitev, kljub temu da je na pladnju cenejša ter z vidika posega v prostor, rabe naravnih virov in izpustov toplogrednih plinov ustreznejša rešitev s povezovanjem obstoječih vodovodov in ne nazadnje kljub temu da bo zajezitev ogrozila svetovno dediščino Škocjanskih jam ter ekološko ravnovesje reke Reke. Dvom o smotrnosti vztrajanja me obhaja tudi, ko Ministrstvo za infrastrukturo, infra peči in peči na obogaten uran še kar naprej rine obalno hitro cesto po Strunjanski dolini z zaključkom v Luciji. O predstavljenih cenejših in okoljsko manj obremenjujočih različicah se ministrstvo in dvorno cestarstvo sploh ne pogovarjata. Da ne govorimo o tem, da je za reševanje tranzitnega prometa na Hrvaško pomembna predvsem hitra ceste Šmarje-Dragonja in ne tista, ki bo turiste, namenjene na Hrvaško, peljala v Lucijo, od koder se bodo v gosjem redu in ritmu počasne pogrebne koračnice pomikali proti mejnemu prehodu.

Dvom o smotrnosti vztrajanja me obhaja tudi, ko Ministrstvo za infrastrukturo, infra peči in peči na obogaten uran še kar naprej rine obalno hitro cesto po Strunjanski dolini z zaključkom v Luciji.

Sicer pa smo podobnemu nečednemu vztrajanju pogosto priča tudi na lokalnem nivoju. Lep primer sta nedvomno koprska marina in seveda tako želeni otok. Oba bi zaradi popolnega neskladja z dogovorjenimi globalnimi cilji trajnostnega razvoja morala že zdavnaj končati na smetišču zgodovine, pa ju pri življenju še kar drži pravkar sprejeti Pomorski prostorski plan. Tak primer je tudi krožišče na izolski Prešernovi cesti, tretje na dobrih sedemsto metrih ceste. Še dobro, da ne pride kdo z zamislijo o graditvi še enega, tam nekje pri stadionu. Tako bi bila vsa krožišča na Prešernovi enakomerno razporejena ter zahodni in vzhodni krak ceste lepo uravnotežena. Šalo na stran. Krožišče na Prešernovi je primer vztrajanja na izvedbi posega, načrtovanega pred več kot poldrugim desetletjem, v drugih časih in to kljub temu da že vrabci čivkajo o trajnostni mobilnosti, o nujnosti zmanjševanja površin za motorni promet, o vzpostavljanju povezav za nemotorizirane uporabnike, o nujnosti ohranjanja javnih odprtih površin in še bi lahko naštevali. Ne le, da čivkajo vrabci, vse to in še marsikaj je zapisano v Poročilu o prostorskem razvoju 2021, ki so ga za Ministrstvo za okolje, prostor ter ignoriranje strokovne javnosti in javnosti kar tako, oblikovali na Inštitutu za urbanizem RS ter ga “na svitlo dali” letošnjega aprila.

No, v omenjenem poročilu med drugim piše tudi, da je treba krepiti tako nevladne organizacije na področju urejanja prostora, kakor tudi sodelovanje med nevladnimi organizacijami in odločevalci. Sodelovanje pri sprejemanju predpisov, pri razvoju dobrih praks, pri ozaveščanju na področju urejanja prostora in še čem. Nevladne organizacije so namreč pogosto najpomembnejši ali celo edini most med javnostjo in odločevalci. Tudi na področju urejanja prostora, da o varstvu narave niti ne govorimo. Žal pa kaže, da Andrej, minister za vodna zajetja, tega dela poročila ni prebral. “Če ne bomo brali, nas bo pobralo,” sem nedavno nekje prebral in kaj mogoče je, da to ne velja le za leposlovje, pač pa tudi za dokumente, kot je omenjeno poročilo Urbanističnega inštituta, ali celo nedavno objavljeno poročilo Združenih narodov na temo podnebnih sprememb, ali morda tisto na temo upadanja biotske raznovrstnosti in načenjanja celovitosti pomembnih globalnih ekosistemov. Če bi prebrali omenjena poročila, morda pa le ne bi vztrajali na omenjenih in omenjenim podobnih posegih.

Sicer se pa nečedna vztrajanja ne dogajajo zgolj pri poseganju v prostor. Pri navezanosti na mednarodni parket na primer vztraja nekdaj večni zunanji minister Dimitrij, ki si je zategadelj pri svojem šefu izposloval položaj glavnega knjižnega agenta. Tako bo lahko na naše stroške paradiral po mednarodnih knjižnih sejmih in razkazoval svojo knjižico telefonskih številk. No, vztraja tudi Janezov Andrej Grah “Rizibizi” Whatmough pri razrešitvi televizijske direktorice. Vztraja kljub temu da je bila prav televizija z oddajo Odmevi in voditeljico Eriko Žnidaršič pravkar nagrajena kot ena najbolj zaupanja vrednih blagovnih znamk. No, morda pa vztraja prav zaradi tega. Več kot je zaupanja v javno erteve, manj je zaupanja v Janezovo televizijo, sicer edino v službi resnice, in manj je zaupanja v njegovo čivkanje in čivkanje njegovih fejst fantov in deklet. In fantje in dekleta ne molajo. Skrajno nečedno.


Preberite še


Najbolj brano