Mož, ki je čudežno “pokrpal” Luko Mezgeca

Kdo je moški, ki je po strahovitem padcu Luke Mezgeca na španski Vuelti spet spravil na kolo prvega slovenskega etapnega zmagovalca na italijanskem Giru? Radovednost nas je nekega poletnega popoldneva popeljala v Hrpelje k Alenu Liliću, fizioterapevtu in izumitelju.

Ob vstopu v Fizio Center obiskovalca z velikega uokvirjenega plakata pozdravi slovenski skakalni as Peter Prevc. Malce stran se mu pridruži smučarka Mojca Suhadolc, iz izrezanega članka v angleščini pa še nekdanji finski svetovni smučarski prvak v slalomu Kalle Palander. Smučarski monopol prekine nogometaš Mladen Rudonja, strelec gola proti Romuniji, ki je novembra 2001 popeljal slovensko reprezentanco na svetovno prvenstvo na Korejo in Japonsko. Nogometna žoga je le utrinek, zeleni premor pred prevlado beline smuči in njenih protagonistov in protagonistk: Jure Košir, Špela Pretnar, Mitja Kunc ... Vsi se iz uokvirjenih slik smeje zahvaljujejo: “Hvala Alen!” Tudi soba, v kateri Alen Lilić sprejema in “obdeluje” svoje goste, je prepolna okvirjev: 38 jih je, s potrdili (v slovenščini, angleščini, hrvaščini) o opravljenih izpitih, certifikatih o izpopolnjevalnih tečajih, poklicnih srečanjih. “Miofascialna kontrola gibanja”, “Različni manualni pristopi k boleči rani”, “Rehabilitacija hrbtenice”, “Posturalna stabilizacija”, “Bolečine v ledvenem delu”, in še in še piše na njih. Oko postane pozorno na napis “Barvna terapija”. Kaj pa je to?

Posledice Mezgečevega padca na Vuelti (Foto: Fizio Center)

“Tako nogometaš kot košarkar imata gležnje, a jih različno uporabljata. Košarkarju gleženj služi za odriv, za skok, doskok, nogometašu za brcanje, podajanje. Zato zahteva zdravljenje poškodb gležnja nogometaša in košarkarja različen pristop.”

Alen Lilićfizioterapevt

Barvna terapija v živo

“Sedite na fizioterapevtsko mizo,” povabi Alen Lilić in začne razlagati. Barvna terapija se je razvila na Kitajskem. Barve imajo svoj pomen. Bela je sinonim za svarilo, opozarja, da je nekaj narobe; zelena barva sprosti, deluje pozitivno, zato jo uporabljajo v kirurgiji; medicinske sestre nosijo oblačila modre barve, ker pomirja; rdeča je barva alarma. Medtem ko tako razlaga, prime Lilić za novinarjevo levo roko in mu jo potegne za hrbet, da oko ne vidi barve lističa, ki ga je bil dal med prste. Nato v dlan desne roke položi nekakšno stiskalo z elektronskim števcem in povabi: “Stisnite, kar le morete.” Na števcu se prikaže številka 320. Šele potem pokaže listič.

Bil je kožnate barve. Podobno ponovi še trikrat, s tremi lističi drugačnih barv. Desna roka je vsakič stisnila, kar se je dalo, a na števcu so se pokazale različne številke. S črnim in modrim lističem sta stiska navrgla 340, z rumenim je števec poskočil do 345. “Vidite, po barvi terapiji je vaša barva rumena,” pojasni novinarju, ki mu še sedaj ni jasno, kako lahko enako močni stiski desne roke učinkujejo različno, če drži leva roka med prsti lističe različnih barv ...

“Bil sem kot mumija, nogi in roki sem imel v mavcu in glavo tudi ter ves trup obvezan. Zdravnik je mami svetoval, naj gre v cerkev, naj kupi črnino in naj se pripravi na pogreb. Kljub temu sem si opomogel. A moral sem vse začeti znova.”

Alen Lilićfizioterapevt

Alen Lilić je manualni fizioterapevt in izumitelj naprave - stola z vgrajenimi napravami magnetnega polja za zdravljenje s funkcionalno magnetno stimulacijo, FMS, ki je postala svetovno prepoznavna in uporabljena kratica za tovrstno terapijo; na stolu sedi Luka Mezgec. Foto: Fizio Center

Intervju, ki ga ni bilo

Zamisel o intervjuju z Alenom Liličem je že po nekajminutnem pogovoru klavrno propadla. Pripravljena vprašanja je odplavil deroči potok njegovih besed. Ali lahko sploh intervjuvaš potok, ga zaustaviš z vprašanjem, ko ta neustavljivo žubori? Pravijo, da izgovorita Carlo Rubbia in Claudio Magris po dvesto besed na minuto. Ko bi preverili s štoparico, bi besedna časovnica fizioterapevta iz Hrpelj verjetno dosegla, če že ne presegla govorni hitrosti nobelovca iz Gorice in tržaškega pisatelja ...

Alen Lilić je močan, krepak moški. V najstniških letih je - skrivaj pred mamo - igral košarko in treniral borilne veščine. Bilo je nekaj let po tem, ko ga je zdravnik po strahoviti nesreči že odpisal s tega sveta, a o tem pozneje … Prelomna zanj je bila poškodba kolena. Zdravnik je po pregledu ocenil, da “ni nič”, a njega je bolelo. Iz tiste bolečine je vzbrstela želja po vedenju, zakaj ga boli in kako tisto bolečino utišati. Moral je izbrati med medicino in fizioterapijo. Izbral je slednjo in jo dokončal. Bilo je še v preteklem stoletju. Postal je fizioterapevt s posebno značilnostjo: radovednostjo. Ta ga je gnala v iskanje novih prijemov, študiranje posameznih primerov, preverjanje teorije v praksi, sprotno izpopolnjevanje, obogateno z vse večjo lastno izkušnjo.

Kolesar Matej Mohorič, ki si je ob padcu zlomil lopatico, je po okrevanju Alenu Liliću podaril v zahvalo podpisan dres. Foto: Fizio Center

Predan športu

Lilić je dolgo let dihal s športom. Ob košarki in borilnih veščinah je treniral nogomet, rokomet, smučanje, padalstvo. Spoznal je filozofijo športa, razlike delovanja športnikovega telesa, biomehaniko telesa športnika. “Tako nogometaš kot košarkar imata gležnje, a jih različno uporabljata. Košarkarju gleženj služi za odriv, za skok, doskok, nogometašu za brcanje, podajanje. Zato zahteva zdravljenje poškodb gležnja nogometaša in košarkarja različen pristop.” Njegovo znanje ga je privedlo do mesta fizioterapevta slovenske ženske rokometne reprezentance. Poznavanje in prakticiranje številnih športov mu je odprlo pot v slovensko smučarsko reprezentanco. Njegovo vodilo je bilo jasno: “Nisem prišel, da bi nosil smuči, temveč da bi skrbel za čim boljšo telesno pripravo smučarjev in smučark.” Tako je tudi bilo. “V tistih letih se ni niti enkrat zgodilo, da bi smučarji in smučarke odšli na tekmo, ne da bi bili kompletni ali s saniranimi poškodbami,” se je spomnil.

Podobno je bilo tudi pri Nogometnem klubu Rijeka. Bil je društveni fizioterapevt, ko je ekipo vodil slovenski trener Matjaž Kek. “Rijeka je takrat dosegla nepopisen uspeh: potolkla je zagrebški Dinamo, zmagala je prvenstvo in osvojila pokal. Celotno sezono smo odigrali brez poškodb, če pa so bile, smo jih hitro sanirali. To si štejem v plus,” je Lilić skromno omenil svoj doprinos k reškemu nogometnemu zmagoslavju. Nič čudnega, da je njegov Fizio Center zaživel s športniki v športnem duhu. Najprej, na začetku stoletja, na Kozini, zadnjih enajst let pa deluje v bližnjih Hrpeljah.

Fizioterapevt - izumitelj

Alen Lilić zase pravi, da je manualni fizioterapevt. Ob poslušanju njegove zgodbe postane kmalu jasno, da je taka označba zelo omejevalna, za kar je sam “kriv”. Želja po čim boljšem in popolnem znanju ga je pred leti, bilo je med letoma 2012 in 2013, privedla do brezizhodnega položaja. Znašel se je pred zaprtimi vrati. Takole je obnovil tisto prelomno obdobje. “Koncept manualne terapije temelji na manualni tehniki. Včasih pa se ti zatakne. Pa sem se vprašal: ‘Lahko bi si pomagal s kako napravo.' Ampak, katero bi lahko uporabil, da bi odprl ta vrata? Laser ima kontraindikacije. Interference tudi. Udarni val je za nekatere stvari neuporaben. Ob takem razmišljanju se je zasvetila ideja - magnetno polje!” In takrat se je začelo drugo življenje Alena Lilića, življenje izumitelja.

Naprave, ki bi za zdravljenje uporabljala magnetno polje, ni mogel sestaviti sam. Zato se je obrnil na ljudi, na slovensko podjetje, ki se na to spozna - Iskra Medical. Za patentiranje nove naprave je bila namreč potrebna nezanemarljiva vsota - poldrugi milijon evrov. “Na tem področju smo bili pionirji v svetovnem merilu,” je pojasnil. Prvi poskus z gostoto magnetnega polja 1,5 militesla je bil vse prej kot spodbuden. “Ko smo ga vklopili, so crknile vse varovalke in ostali smo v temi,” se je spomnil. To izumitelja ni zaustavilo. Po potrebnih izpopolnitvah je aparat - Lilić mu pravi stol, ker gre pač za pravi oblazinjen stol z vgrajenimi napravami magnetnega polja - prestal vse potrebne preizkuse in dobil dovoljenje za zdravljenje s funkcionalno magnetno stimulacijo, FMS, ki je postala svetovno prepoznavna in uporabljena kratica za tovrstno terapijo. Prvemu stolu so se kmalu pridružili drugi, izpopolnjeni in dopolnjeni ter bolj zmogljivi. Zadnji ima zmogljivost 3,5 militesla. Za primerjavo: najmodernejši aparat za magnetno resonanco, tisti umetni predor za snemanje hrbtenice, vrata, možganov in notranjih organov, premore zmogljivost 3 militesla …

“Slovenska majhnost”

Lilićeva pripoved se je ob tem obregnila ob … slovensko majhnost. Ko bi Iskra Medical dal na tržišče svoje “stole”, bi se malokdo ozrl nanje. Slovenija na tem področju ni prepoznavna. Zato se je slovenska firma obrnila na italijansko podjetje Medical Calò iz Barija in sklenila dogovor, saj gre “tisto, kar je italijansko, lažje v prodajo, kot tisto, kar je slovensko”. Posel je bil dobro preračunan: “Sedaj prodajo po svetu vsak teden od šest do osem naših stolov za FMS,” je razkril Lilić, in dodal: “Kljub konkurenci.”

Da, ker je tudi na tem zdravstvenem področju konkurenca velika. “Naš aparat FMS kopirajo po vsem svetu.” Eden od tekmecev Lilićevega stola je podjetje BTL. Predstavlja se kot ameriško, a je v bistvu češko. Kopijo stolov za FMS izdelujejo na Češkem, a z ameriškim kapitalom, tako se BTL izdaja za ameriško podjetje, “ker če bi se predstavilo na tržišču kot češko, bi ga - kot velja za slovenske firme - nihče ne povohal.” Lilić se konkurence ne boji, saj BTL ne more dohajati sprotnih izboljšav njegovega stola. “Njihova tehnologija se nahaja dve svetlobni leti za nami,” je globoki razkorak ocenil izumitelj iz Hrpelj.

Lilić je opozoril še na eno figuro, ki se - predvsem po “zaslugi doktorja Googla” - zadnja leta pojavlja na trgu: mazače. To so tisti, ki ponujajo svoje usluge, ne da bi vedeli, kaj sploh počenjajo. Ob tem je pokazal na nahrbtnik pod pisalno mizo. “V nahrbtniku imam nalepke za frekvenčno terapijo. Njihova vrednost znaša 15.000 evrov. Če kdo nahrbtnik ukrade, a ne zna uporabiti nalepk, kaj bo z njimi? Nič. Nahrbtnik bo odvrgel v smeti, meni pa ogromno pomeni.” Podobno je s tehnološkimi napravami. In Slovenija je na tem področju s tehnologijo FMS v samem svetovnem vrhu.

Zdravljenje “delikatnih” obolenj

Aparat FMS omogoča - to je dokazano - 300-krat povečano oksigenacijo, kar je ogromno. Gre za ogromen dotok kisika v celice. Celice umirajo, če nimajo dovolj kisika. Aplikacija v bistvu preprečuje umiranje celic. “Sami se še ne povsem zavedamo, kaj imamo v rokah. Zavedali se bomo šele čez nekaj let, potem ko bodo učinki, rezultati našega aparata zabeleženi v znanstvenih literaturi. Jaz sem operativec, izhajam iz izkušenj, nimam časa, da bi ob operativnem delu še pisal,” je pojasnil Lilić.

Funkcionalna magnetna stimulacija se lahko uporablja za vsa področja medicine. Za ginekologijo, za dermatologijo. Nima kontraindikacij, ker deluje na podlagi magnetnega polja. Lilić je omenil problem inkontinence pri starejših ženskah in moških. Probleme moških v andropavzi, problem s prostato, problem močenja, problem z erekcijsko disfunkcijo. “O vsem tem se ne govori, a velik odstotek ljudi se srečuje s temi problemi. Pri ženskih obolenjih se lahko pojavi polno delikatnih vprašanj, če je terapevt moški. Naš aparat jih rešuje. To je stol, ti se usedeš, ni se ti treba slačiti, tako ni nerodno niti za žensko niti za terapevta. In lahko ga uporabijo tudi v vzhodnem svetu. Tam, bog varuj, da se ženska sleče pred moškim. A tudi tamkajšnje ženske obolijo in so potrebne pomoči. Naš stol jim jo ponuja.”

“Čudežno” ozdravljeni Luka Mezgec

Med tistimi, ki so bili doslej deležni pomoči Lilićevega stola, je najbolj znan Luka Mezgec. Slovenski kolesar je pred dvema letoma v 14. etapi španske Vuelte padel in nanj se je zaletelo krdelo kolesarjev. Fizioterapevt je na spletu poiskal videoposnetek padca. Posledice so bile strahovite. Mezgec si je zlomil medenico in izpahnil ramo. Fotografije obtolčenega kolesarja z ranami in podplutbami na ekranu so pretresljive. Prav tako slika razpočene medenice. Zdravniki so mu predpisali tri mesece strogega mirovanja. “Po treh mesecih pa je že treniral in kolesaril,” je poudaril Lilić.

Po nesreči so kolesarja prepeljali v Hrpelje, v stanovanje nad Fizio Centrom, da ga je imel fizioterapevt 24 ur dnevno pod kontrolo. “Vedel sem, kaj je, kdaj je, kdaj spi, kdaj počiva, kaj dela, kako dela, kako razmišlja. Šlo je za individualni pristop, ki je privedel do rezultata. Samo tako ga je bilo mogoče spraviti na kolo v rekordno kratkem času.”

Letos je bil Luka Mezgec spet Lilićev gost. Dva tedna pred francoskim Tourom je zbolel za covidom. V ekipi so vsi menili, da je zanj Tour odpadel, in prav tako španska Vuelta ter svetovno prvenstvo. Kolesarju so okužbo ugotovili v Livignu. Zvečer istega dne je že bil v Hrpeljah. “Dal sem ga na moj aparat in mu dal navodila, kaj mora delati. Tretji dan sem mu rekel, naj gre na kolo, pa je rekel, da ne more. Da niti dihati ne more, mi je rekel. Jaz pa sem vztrajal in ga prepričal, naj stopi na kolo. Šel je tisti tretji in še vse ostale dni. Deseti dan je prevozil že 100 kilometrov in potem je šel na Tour,” je Mezgečevo “vstajenje od covida” obudil Alen Lilić. Tako je ekipa Bike Excahnge na Touru pridobila izvrstnega kolesarja-pomagača za kapetana Michaela Matthewsa, ki je v zaključni etapi osvojil tudi četrto mesto, bil pa je tudi drugi na državnem prvenstvu v Kopru, kjer so mu sledili navdušenci Fan kluba, ki ima prav v Fizio Centru svoj … center.

“Športni klubi zelo skrbijo za svoje športnike, saj vanje mnogo vlagajo. Večji izostanki jim prizadenejo veliko škodo, zato si prizadevajo, da bi bili slednji čim bolj zdravi, če se poškodujejo pa, da bi čimprej sanirali poškodbo,” je poudaril Lilić in ponudil primer slovenskega košarkarskega asa: “Luke Dončića se ne sme nihče dotakniti, razen tistega, ki je zanj zadolžen in mu sledi v vsem. Klub je namreč v Dončića ogromno investiral in ga želi maksimalno izkoristiti, zato pa tudi maksimalno pazi nanj.”

Tudi Mohorič in Pogačar

Mezgec ni bil edini Lilićev kolesarski gost. Tudi Matej Mohorič se je večkrat ustavil v Hrpeljah in tam saniral zlom lopatice po hudem padcu. Po okrevanju je fizioterapevtu pustil v dar svoj kolesarski dres ekipe Bahrain-McLaren s podpisom, zahvalo in pripisom: “Hvala Alen! Najboljši si!” To pa ni bilo edino zadoščenje, ki ga je bil Lilić deležen. “Po vsaki zmagi ali uspehu Luka (Mezgec) in Matej (Mohorič) ne pokličeta staršev, tete, dekleta ali kakega drugega sorodnika, ampak pokličeta mene. Po dveh etapnih zmagah na letošnjem Touru je Matej prav mene najprej poklical, kar je bilo zame res velikansko zadoščenje.”

Slovenski kolesar Luka Mezgec je 1. junija 2014 zmagal v zadnji etapi Gira, ki se je zaključil v Trstu. To je bila nasploh prva slovenska etapna zmaga na italijanski tritedenski dirki. Čestitali so mu tudi številni slovenski navijači na tržaškem nabrežju. Foto: FOTODAMJ@N

V Fizio Centru se je ustavil tudi Tadej Pogačar. Na terapijo je pripeljal svoje dekle. “Če je privedel k meni svojo najdražjo, pomeni, da mi zaupa,” je ocenil fizioterapevt, ki je dvakratnega zmagovalca Toura in bronastega z olimpijskih iger v Tokiu takole predstavil: “Pogačar je senzacija, ker je Slovenec, kar je naredil, pa je delno tudi zasluga ekipe, za katero tekmuje. Po videzu izgleda kot otrok iz osnovne šole. Majhen je, drobcen, tehta kakih 50 kilogramov, morda kaj več. Očitno je, da dosti trenira. Trenira in trenira, kar pa še ni vse. V vsakem športniku mora biti glava na pravem mestu. Če pravilno razmišlja, potem je vse možno.”

Zdravnik ga je že odpisal ...

Po skoraj dveurnem pogovoru oziroma pripovedovanju je Alen Lilić razkril še delček svoje življenjske zgodbe. Tistega o že odpisanem fantku. Bil je star kakih osem let, hodil je v prvi razred, ko je bil žrtev hude nesreče. “Bil sem kot mumija, nogi in roki sem imel v mavcu in glavo tudi ter ves trup obvezan. Zdravnik je mami svetoval, naj gre v cerkev, naj kupi črnino in naj se pripravi na pogreb. Kljub temu sem si opomogel. A moral sem vse začeti znova. Moral sem se naučiti hoditi, naučiti se znova vse druge gibe. Prvi in drugi razred sem dokončal v bolnišnici.”

Morda je bil prav to vzgib, da se je Alen Lilić odločil za fizioterapevta. Ko je mnogo let pozneje na fakulteti polagal izpit, je stal pred njim profesor, ki ga je bil dobro desetletje prej kot zdravnik v bolnišnici že uvrstil med mrtve. Prepoznal ga je in se izgovoril: “Veste, takrat sem bil še zelo mlad ... Ampak, vi ste res čudo!” je dodal. Simona Šturm, verjetno najboljša slovenska rokometašica, ki ga je spoznala kot fizioterapevta državne reprezentance, je drugače menila o njem, ko sta se pred leti spet srečala: “Alen, ti si zgodba o uspehu!”

MARJAN KEMPERLE, Primorski dnevnik


Najbolj brano