Verde que te quiero verde*

Poletje se na severni polobli s koncem tega meseca počasi poslavlja, vendar se bo v Sredozemlju zagotovo zadržalo še malo dlje. Vsekakor so poletni meseci tisti, v katerih najbolj pogosto iščemo drevje, gozd, prijetno senco in hlad zelenih kotičkov. Najbolj pa pomen zelenih površin - prisotnost ali pomanjkanje - občutimo v mestih in strnjenih naseljih: lepše je sedeti na tisti strani trga, kjer raste velika lipa, se prisloniti ob zid, ki ga prerašča bršljan, ali se sprehajati po tisti polovici promenade, ki jo senčijo hrasti.

Morda se v Sloveniji pomena zelenih površin znotraj mest ne zavedamo tako zelo, kot je to drugod, v večjih mestih. Pri nas imamo namreč to srečo, da so narava, zelenje oziroma odprta krajina (denimo gozdovi, travniki) vedno na dosegu roke. Mesta in naselja so relativno majhna ali pa imajo takšno strukturo, da se zelenje vrašča globoko v grajeno tkivo (taka je Ljubljana).

Manj stresa, večzbranosti in kreativnosti

Vsekakor pa urbane zelene površine predstavljajo prostor za rekreacijo, počitek in sproščanje, nudijo mir in poleti pobeg od vročine. Znanstvene raziskave ugotavljajo, da preživljanje časa v zelenju zmanjšuje stres in že kratek sprehod sredi delovnega dne v zelenju izboljšuje koncentracijo in kreativnost. Mestno zelenje predstavlja lažjo dostopnost do narave, večjo urbano biotsko raznovrstnost, zmanjševanje hrupa in onesnaženosti zraka, blaženje vplivov hujših vremenskih razmer ter posledično izboljšano kakovost bivanja in boljše zdravje ter počutje prebivalcev.

Pri načrtovanju urbanih zelenih površin moramo imeti v mislih njihovo lokacijo, velikost, količino, razporeditev in dostopnost, ter seveda njihovo kakovost.

Zelene površine koristijo tako mestom kot kakovosti življenja v njih: imajo namreč pozitivne zdravstvene, socialne in okoljske učinke, poleg tega mesta postanejo prijetnejša za bivanje. Velikokrat tudi slišimo, da je neko mesto zelo zeleno - torej zelene površine prispevajo k pozitivni zunanji podobi mesta in na nek način postanejo del njegove zaščitne znamke: skoraj nemogoče si je New York predstavljati brez Centralnega parka, London brez Hyde Parka ali Ljubljano brez Tivolija.

Različni vidiki urbanega zelenja

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2017 izdala smernice in napotke, kako in zakaj naj bi mesta skrbela za obstoječe urbane zelene površine (ter za ustvarjanje novih) in kakšen je njihov pomen za zdravje in dobrobit prebivalcev. Leta 2020 je tudi Ministrstvo za okolje in prostor izdalo priročnik z naslovom Zeleni sistemi v mestih in naseljih; obe publikaciji opredeljujeta različne vidike zelenih površin v mestih in naseljih ter njihov pomen tako za človekovo kot tudi za naravno okolje.

Urbane zelene površine so pomembne tako z vidika posameznika in njegove osebne dobrobiti kot tudi z vidika skupnosti ter njenega delovanja.

Pri načrtovanju urbanih zelenih površin moramo imeti v mislih njihovo lokacijo, velikost, količino, razporeditev in dostopnost, ter seveda njihovo kakovost. Pomembna je tudi njihova estetska funkcija, opremljenost ter - kar pogosto pozabimo - redno vzdrževanje. V bodoče bi morali pri planiranju razvoja naselij stremeti k vključevanju zelenih površin kjer je le mogoče: sčasoma bo potrebno razmišljati tudi o bolj pogostih ozelenitvah streh, kjer zelenje deluje kot izolacija za stavbo pod sabo, filtrira deževnico (ki jo je potem mogoče uporabiti za zalivanje), se povezuje v sistem ostalih mestnih zelenih površin ...

Mikroklima in ekološki pomen

Vročina oziroma toplota, ki je posledica človekove dejavnosti (ustvarjajo jo tako ljudje kot njihove aktivnosti, denimo promet, trgovine, industrija), je ujeta v grajeno tkivo - v ulice, betonske konstrukcije, tlakovane površine - in od tam ne more uiti v ozračje. To pomeni, da je na urbanih območjih temperatura lahko tri ali štiri stopinje višja od okoliškega podeželja, ustvari se toplotni otok. Kaj hitro pa situacija lahko pripelje do začaranega kroga: višje temperature pomenijo večje potrebe po hlajenju - večja poraba energije pa pomeni večjo porabo fosilnih goriv, kar neposredno predstavlja večje segrevanje, večje onesnaževanje in slabšo kakovost zraka. Površine v mestih, na primer asfaltne, se poleti lahko segrejejo na 50 in več stopinj Celzija, kar vpliva tudi na temperaturo vode in posledično na ekosisteme, tudi vodne.

Prostorska frka

Rubrika Avtomatik Delovišča o prostoru

fŕka -e ž (r) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu zapletena, težko razrešljiva zadeva: ne vem natančno, kako se je vse odvijalo, vem, da je bila cela frka

(Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja)

Prostor, v katerem živimo, nas povezuje, določa in vpliva na naš vsak dan. Kljub temu pa se v vsakdanjem življenju pogosto ne zavedamo pomena svoje okolice ter naše vpetosti vanjo. Prostor in arhitektura nas obdajata vse življenje in dajeta okvir našim dejavnostim. Pomembno vplivata na naše počutje, zdravje, zadovoljstvo, varnost in uspešnost. Hkrati pa gre ta odnos tudi v nasprotni smeri: kot posamezniki in skupnost vplivamo na naše neposredno in širše okolje, na naš bivalni prostor.

Kako torej gledati prostor, da ga bomo zares videli? Kako opazovati svojo okolico, zaznati prostorske frke ter o njih kritično razmisliti? Cilj pričujoče rubrike ni enosmerno predstavljanje prostorskih tematik, temveč prebujanje zanimanja lokalnega prebivalstva do te mere, da se razvije dvosmerna komunikacija. Bralce torej vabimo k pisanju mnenj, opažanj in vprašanj na spodnji email naslov. Izbrane komentarje bomo strnili in objavili na spletni strani Avtomatik Delovišča, določene pa izpostavili tudi v prihodnjih prispevkih.

S premišljenim načrtovanjem zelenih površin znotraj mest lahko urbano okolje razbremenimo tovrstnih vplivov in ustvarjamo prijetnejše in bolj zdravo okolje ter boljše pogoje za življenje.

Zelene površine v mestih imajo tako z vidika fizičnega okolja prebivalcev predvsem vlogo varovanja in zagotavljanja kakovosti zraka, zvočnega okolja, vode in ugodnih klimatske razmer v mestu. Hkrati pa delujejo kot del ekosistema in s tem pripomorejo k ustvarjanju pogojev za ekološko ravnovesje v širšem prostoru mesta: uravnavajo odtočni režim, skrbijo za zaščito tal ter posledično za zmanjševanje poplavne ogroženosti, erozijskih procesov in podobnih naravnih nesreč. Mestne zelene površine so torej vezane na naravne mehanizme, ki skrbijo za uravnavanje (mikro)klime, blaženje ekstremov in škodljivih vplivov človeka na okolje ter zmanjševanje pojava toplotnih otokov v urbanih območjih.

*Prvi verz pesmi Federica Garcíe Lorce Mesečna romanca (špansko Romance sonámbulo) v slovenščini obstaja v treh prevodih “Zeleno, ki te hočem zeleno.” (Alojz Gradnik), “Zeleno, ki te ljubim, zeleno.” (Jože Udovič) in “Ljubim te, zeleno, ljubim.” (Aleš Berger). Zelenje v naseljih imamo prebivalci radi, ljubimo ga, hkrati pa ga tudi hočemo - zase in za prihodnje generacije.

Dostopnost za uporabnike

Da zelene površine učinkovito opravljajo svoje ekološke in ekosistemske funkcije, je zelo pomembno, da so med seboj povezane v celovit sistem. Raznovrstna drevnina lahko ustvarja manjše otoke zelenja, ki delujejo povezano. Del te mreže so lahko tudi travne površine. Ravno zaradi tega ni nujno, da so vse trate gladko pokošene: v obalnih mestih bi lahko uporabljali travne mešanice, prilagojene na sušo; te bi potrebovale manj zalivanja in vzdrževanja, hkrati pa bi vsebovale travniško cvetje, ki bi privabljalo čebele in druge koristne žuželke.

Mreža zelenih površin pa ni pomembna samo zaradi ohranjanja njihovih naravnih značilnosti in vlog, navedenih v prejšnjih odstavkih. Posamične točkovne ureditve je potrebno sistemsko povezati tudi za njihove uporabnike ter jim tako zagotoviti nemoten dostop: zelene površine morajo biti vsakomur dosegljive na peš razdalji ter enakomerno razporejene po vsem mestu. Poleg današnje situacije in količine ljudi je v misli potrebno imeti tudi dejstvo, da se bo mestno prebivalstvo v prihodnjih desetletjih še povečevalo. To seveda pomeni še večjo gostoto ljudi ter njihovih dejavnosti - torej še večjo potrebo po (dosegljivih!) zelenih površinah. Vse to seveda nagovarja k celovitemu pristopu in planiranju na daljši rok, namesto kratkoročnih, sicer morebiti všečnih rešitev, ki so podvržene vsakokratnim (bolj ali manj) individualnim interesom.

Prostori osame, prostori druženja

Urbane zelene površine so pomembne tako z vidika posameznika in njegove osebne dobrobiti kot tudi z vidika skupnosti ter njenega delovanja. Zelene površine predstavljajo okvir za športne aktivnosti in rekreacijo ter tako spodbujajo in omogočajo boljšo telesno pripravljenost in bolj zdrav življenjski slog. Parki, ne glede na velikost, pomenijo prostor za oddih in počitek, umik od množice, razmislek - vse to pripomore k zmanjševanju stresa in k boljšemu počutju. Po drugi strani pa so zelene površine v mestih povezane s srečevanjem, druženjem, socialnimi interakcijami - torej pripomorejo k ustvarjanju skupnosti, tkanju medosebnih vezi. So pomembni prostori socializacije za različne starostne skupine, tako otroke kot starejše.

Krajinska arhitektka Ana Kučan je v intervjuju za Val 202 aprila 2020 izpostavila ravno ta dvojni značaj parkov (oziroma urbanih zelenih površin): v teh prostorih se namreč lahko odmaknemo od mestnega vrveža, torej smo lahko najbolj sami, hkrati pa so to prostori srečanj, povezovanj. Še posebej se je ta dvojna vloga pokazala v pandemijskem času, ko smo bili prisiljeni v medosebno oddaljenost in je vsak iskal svoj miren kotiček v zelenju, ki pa nam je istočasno omogočal še sprejemljivo druženje.

Primer iz prestolnice: Šišenska soseska 6

Šišenska soseska 6 odlično predstavlja praktično vse zgoraj navedene vidike zelenih površin v naseljih. Oddaja Tednik jo je ravno v začetku poletja (5. julija letos) predstavila takole: “Šišenska soseska 6 je bila konec šestdesetih let prejšnjega stoletja načrtovana za 10.000 ljudi. Bloki so postavljeni tako, da so med njimi široke zelenice z igrišči in vrtovi, promet je omejen zgolj na nekaj robnih ulic. V zelenem osrčju stojijo šola, vrtec in telovadnica. Oddaljenost [zelenih površin] od blokov pa je največ 600 metrov.” Kot taka predstavlja eno izmed najkakovostnejših urbanističnih in arhitekturnih celot iz povojnega obdobja v Ljubljani. “Zelene površine so ena izmed glavnih dodanih vrednosti v tem območju, kot tudi celovita zasnova soseske - to pomeni, da imamo v razdalji pet minut peš vso glavno družbeno infrastrukturo oziroma vse storitve, ki jih potrebuješ v vsakdanjem življenju.” v oddaji pove Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora. Soseska je tudi morfološko zasnovana tako, da od Celovške ceste proti Rožniku višina in gostota blokov pada, povečujejo pa se zelene površine, ki se nato iztečejo v naravno okolje.

Zelenice, otroška igrišča, dovozne ceste in parkirišča med obstoječimi bloki je odkupil zasebni investitor, ki si tukaj želi zgraditi štiri nove stanovanjske stolpiče. Z vmesno pozidavo bi bila obstoječa zasnova povsem uničena, stanovalci od novogradenj ne bi imeli nič, kakovost njihovega bivalnega okolja pa bi se zelo poslabšala. Odvzet bi jim bil pogled z balkonov na zelenje, prostor za igro, druženje in povezovanje generacij. Obstoječe nepremičnine bi z novimi gradnjami izgubile tudi na tržni vrednosti (bolj gosta gradnja, večje število ljudi, izgubi se zeleni razmik med bloki). Prebivalci soseske te zelene prostore jemljejo za svoje in so si torej enotni: želijo si ohraniti kvalitetno bivalno okolje in nočejo, da zasebni interesi prevladajo nad koristmi skupnosti.

PARKirno MESTO

Za konec se lahko spomnimo, da je kolektiv Avtomatik Delovišča v aprilu, mesecu krajinske arhitekture, in maju nekaj parkirnih mest na Ukmarjevem trgu v Kopru začasno spremenil v PARKirno MESTO. Ta intervencija je želela prebivalce in obiskovalce dregniti ravno v smeri teme tokratne Prostorske frke: kako pomembne so zelene površine v mestih, kakšen je njihov vpliv na kakovost življenja in zdravje prebivalcev ter kakšno vlogo igrajo v luči podnebnih sprememb. Prav tako je začasna parkovna ureditev pomenila tudi opomnik o pomenu kakovostnega načrtovanja javnih odprtih in zelenih površin v našem skupnem bivalnem prostoru. Žepni park je mimoidoče tri tedne vabil k oddihu na zelenem otoku sredi asfalta in k tehtnemu razmisleku, kaj je pomembnejše: park ali parkirišče.

Zanimivo je bilo opazovati, kako hitro in zlahka so si ljudje - sicer po začetni zadržanosti - spet prisvojili prostor, ki bi moral pripadati nam vsem. Projekt je nakazal pomembno smer: osvobajanje javnih (tudi zelenih) površin. Ustvarjati moramo prostore, ki jih lahko ljudje interpretirajo in uporabljajo na različne načine in ki spodbujajo posameznikovo in skupnostno ustvarjalnost.

---