Oglata svarila v črno-beli realnosti

Ko veš, da nekaj ni prav, a to počneš, opozoril drugih ne poslušaš. Ko gre za možne neprijetnosti, mnogi ravnajo kot noj: če nič ne vidim in ne slišim, tega ni. Vsaj dokler se ne soočijo s posledicami. Naj se sliši v koronačasu pristransko ali ne, je res, da ostajajo mnogi gluhi za koristna svarila in nasvete. Še zlasti, ko jih posredujejo “nepravi” osebki in takšni, ki veljajo v delu javnosti za premalo strokovne ali za oblasti prodane duše.

Kljub nepredvidljivim razmeram, ki jih je ustvaril novi koronavirus z nenehno spreminjajočimi se sevi, mnogi nočejo dojeti, da je korenito posegel v vsakdanjik vseh in da je treba nekoliko spremeniti način življenja. A kljub novi realnosti večina še naprej vztraja pri starem, preizkušenem slogu življenja. Kar pa je lahko resna težava.

Postali smo družba črnih in belih resnic, brez možnosti sklepanja kompromisov. V taki skrajnosti so drugače slišana tudi koristna svarila in napotki. Še zlasti, ko so pomanjkljivo utemeljena, oglata in verodostojno ne zastopajo stroke.

Znanstveniki sicer skušajo celotnemu svetu dopovedati, da bo stari način življenja spet možen le, če bo svetovno prebivalstvo precepljeno v vsaj 80 odstotkih. Ne le v posamezni državi in ne le na eni celini, temveč povsod na Zemlji! Dotlej pa virus ne bo miroval in se bo vse hitreje množil ter nenehno spreminjal. Znanstveniki upajo, da jih bo ves svet slišal. Ali jih bo upošteval in poskrbel za vsesplošno cepljenje, je odvisno od več dejavnikov: od spoštovanja in upoštevanja pravice do svobodne izbire in presoje vsakega posameznika, spretnosti predstavljanja stvarnih dejstev ljudem, modrosti vladajočih struktur in pomoči razvitih držav revnim. Razviti imajo denar za cepiva in cepljenje svojega življa, revni ne. V razvitem svetu je bilo doslej skoraj povsod cepljenje odvisno od svobodne odločitve vsakega posameznika, v revnem delu o tej pravici nihče ne razmišlja, saj ga pestijo lakota, brezdomstvo in boj za obstanek. V razvitem svetu posameznik lahko izbira: ali bo verjel in zaupal znanosti in celo izbiral vrsto cepiva ali pa bo poslušal nasprotnike cepljenja in zagovornike teorij vseh mogočih zarot. Ali se bo cepil vsaj pred jesenjo ali bo še naprej čakal na nove izkušnje pri že cepljenih in na pogostost/redkost neželenih stranskih učinkov cepiv pri polno cepljenih ...

Na enem polu so razvite bogate(jše) države, na drugem revne nerazvite, ki nakupa cepiv ne zmorejo niti za cepljenje zdravstvenih delavcev. Prav zaradi takih nasprotij znanstveniki vlade držav in svetovno javnost pozivajo k solidarnosti in sodelovanju, saj bo svet virusu kos le, ko bo združil moči in denar ter dosegel želeno precepljenost svetovnega prebivalstva. Da so - sicer na območju Balkana - nekaj podobnega v bližnji preteklosti že udejanjili, potrjuje primer izbruha črnih koz, ki bi pomoril več kot polovico prebivalstva, če ne bi Jugoslavija in nekaj njenih sosed hitro kupila cepivo in precepila vse prebivalstvo.

Tudi zdaj bi bilo lahko pri nas vsaj malce drugače in bolje, če bi ljudje zmogli pogledati izven osebnih plotov, se ograditi od poskočnic s samo-slavospevi, če ne bi trmasto vztrajali pri svojem prav in bi zmogli preseči egoizem. Tako ne bi to poletje za vsako ceno na vsakem koraku iskali vseh možnih oblik nore zabave. Res smo se vsi nujno morali sprostiti po jesensko-zimskem zaprtju doma in stresu zaradi prepovedi ter omejitev, ki mnoga z epidemijo niso logično povezana. A vedeti moramo, da se skrajnosti slej ko prej maščujejo.

Zato bi v razmerah, ki kljub sprostitvi niso normalne - vprašanje, kdaj to sploh znova bodo -, morali ohraniti zrno razuma. Že zato, da obvarujemo sebe in bližnje. Tako se ne bi v množicah maturantov z izletov skokovito množilo število okuženih, ki okužujejo še starše, najbližje, prijatelje, sosede ..., ker so si na žurih v tujini dali duška do onemoglosti. Tako se zdaj z dopusta na Hrvaškem, Balkanu, v Grčiji, Španiji, Nemčiji ... ne bi v na videz zdravih družinah po nekaj dneh množično bohotile okužbe, posledice neutrudnih veseljačenj in druženj ter stikov na načine, ki jih stroka zaradi varnosti pač odsvetuje.

Hkrati zdaj triumfirajo nasprotniki cepljenja in dvomljivci, saj je med okuženimi kar nekaj polno cepljenih. Zaradi tega dejstva prodajajo zmagovito teorijo, da so cepiva figo vredna in je torej vseeno, ali si cepljen ali ne. Hkrati nočejo slišati razlag stroke, da tudi cepljeni proti gripi tu in tam zbolijo za gripo in da nobeno cepivo ni pri vseh 100-odstotno učinkovito. Je pa dokazano, da je potek bolezni pri cepljenih veliko blažji in nevarnost tragičnega izida občutno manjša.

A nemogoče je prepričati prepričane. Še zlasti, če vse vedo in se imajo za razgledane. Svoje prispeva še ukazovanje politikov, ki ukrepe odrejajo, kar je ustvarilo veliko škodo in poglobilo dvom. Postali smo družba črnih in belih resnic, brez mavrice enakovrednih stališč in zmožnosti sklepanja kompromisov. Črna in bela realnost nas delita na “naše” in “njihove”, na oblast in rajo, celo na bisere in svinje ... V takih skrajnostih so drugače slišana tudi dobronamerna svarila in napotki. Še zlasti, ker so vse pogosteje okorno povedana in zelo pomanjkljivo utemeljena. Ker so oglata in ukazujejo, ker verodostojno ne zastopajo stroke, rojevajo dvom in odpor.

Eden takih primerov je šef NIJZ Krek, ki je na pragu poletja dopustnike pozval, naj se povrnejo domov do 15. avgusta ter sprožil zgražanje in vtis, da je epidemija izmišljena, on pa, skupaj z vlado njen krojač. Glede na zdajšnji porast okužb je najbrž želel opozoriti na krepitev četrtega vala tudi po zaslugi v Slovenijo vsak dan vnesenih novih okužb s potovanj. Ker je od 15. avgusta do prvega dne pouka dovolj časa, da se okuženi v izolaciji pozdravi, nasvet torej pije vodo. Tako bi bilo v šolah prve dni pouka manj okužb in oddelkov ne ne bi bilo treba zapirati ...


Preberite še


Najbolj brano