Italija, kot jo vidi Lucio Dalla

Pietro Marcello se je po velikem hitu, igranemu, deloma avtobiografskem filmu o Jacku Londonu Martin Eden lotil dokumentarca o enem od največjih italijanskih kantavtorjev Luciu Dalli. V njem je skozi nekatere izbrane skladbe v kombinaciji s številnimi arhivskimi posnetki ustvaril predvsem zelo pronicljiv portret turbulentne povojne Italije.

Dokumentarec Lucio Dalla in njegova pesem Italije bo drevi na 
sporedu Na largu pri špini v Izoli, v ponedeljek pa v sežanskem 
kulturnem domu.
Dokumentarec Lucio Dalla in njegova pesem Italije bo drevi na sporedu Na largu pri špini v Izoli, v ponedeljek pa v sežanskem kulturnem domu. 

IZOLA, SEŽANA Približno uro in petnajst minut dolg film Lucio Dalla in njegova pesem Italije ni klasični glasbeni dokumentarec, v katerem bi kronološko sledili vsem pomembnejšim mejnikom v glasbenikovi karieri. “Že pred Lucievo smrtjo sem si obljubil, da bom posnel film, ki bo skozi njegove pesmi ter osebno in umetniško življenje pripovedoval o Italiji,” je dejal Pietro Marcello v enem od intervjujev. In dodal: “Pri Dallovih besedilih in glasbi sta me vedno navduševala njihova filmska moč ter jasen in ironičen pogled na spreminjajočo se Italijo; sposobnost predvideti dinamiko države, ki postaja moderna, medtem ko doživlja neizogibna protislovja.”

Tudi v tem dokumentarcu (za seboj jih ima še sedem) je ponovno zelo razvidna režiserjeva ljubezen do raziskovanja raznoraznih filmskih arhivov in premišljenega spajanja podob z obravnavano temo, tokrat s poetiko velikega bolonjskega kantavtorja, ki mu življenje ni bilo vedno postlano z rožicami.

Od težkih začetkov do Roversija

Lucio Dalla se je v najstniških letih začel zanimati za jazz, toda, zanimivo, ne kot pevec, ampak kot klarinetist. Ker je v tistih časih jazzerjem trda predla - marsikdaj je ostal brez strehe nad glavo, slišimo v dokumentarcu -, se je začel spogledovati s popularno italijansko glasbo. A tedaj so na tem glasbenem področju v Italiji vladali sami lepotci, ala` Gianni Morandi. Lucio Dalla s svojo majhno, čokato in poraščeno pojavnostjo definitivno ni utelešal tega ideala, a je bil neomajno osredotočen v grajenje glasbene kariere. Glavno besedo v dokumentarcu ima njegov dolgoletni menedžer Umberto Righi (Tobia), ki ga je na njegovi glasbeni poti spremljal več kot 40 let. Righi sicer zelo dobro opiše vzajemno odlično sodelovanje dveh velikih kreativnih sil, mladega Dalle in bolonjskega pisatelja ter poeta Roberta Roversija. Slednji je imel kot tekstopisec ključen vpliv na izoblikovanje Dallove poetike, s katero so se poistovetili številni Italijani, pojasnjuje Righi. Proti koncu se mu pridruži tudi dolgoletni Dallov prijatelj Stefano Bonaga, sicer filozof in nekdanji mož startlete Albe Parietti, ki poda še bolj intimen pogled na življenje venomer izmuzljive in zelo navdihujoče persone.

V ospredju tudi Dallova Bologna

A glavnina Marcellovega dokumentarca je, kot omenjeno, portret povojne Italije skozi besedila nekaterih izbranih Dallovih skladb, v katerih se dotakne tako delavskega boja (Fiat), kultne avtomobilistične dirke Mille Miglia, najhujšega terorističnega napada v povojni Italiji na železniški postaji v Bologni avgusta leta 1980, še pred tem pa kantavtorjevo rojstno mesto prikaže tudi skozi protislovje hitre tranzicije tega mesta, ki je iz ruralnega na začetku 20. stoletja kaj hitro postalo tipično postindustrijsko mesto.

Pietro Marcello se ne bo udeležil projekcij v sklopu Kino Otoka, ker trenutno v Normandiji snema svoj najnovejši igrani film The Flight. Projekciji v Izoli (na voljo je približno 40 vstopnic ) in Sežani sta brezplačni.


Najbolj brano