Kino, ki ga gradimo skupaj

Letni kino Arrigoni je največje prizorišče festivala Kino Otok, namenjeno najširšemu krogu gledalcev: njegov strop je modri obok neba, stene sestavljajo drevesna debla in gost morski zrak, tloris in namembnost pa mu z vsako minuto novega filma zidajo raznoliki pogledi gledalcev. S filmom širimo obzorja misli in duha, a najlepše je, ko se začnejo različna obzorja zlivati v nova. Zato se srečamo v kinu: sebe najbolje najdemo v stiku z drugim in drugačnim.

Najlepše vabilo k tej izmenjavi mnenj pride iz prve roke, zato so o programu letošnjega letnega kina spregovorili avtorji filmov ter glasbeni trojec Jimmy Barka Experience, ki bo z živo glasbo pospremil nemo Hitchcockovo mojstrovino. Prvi se bo v letnem kinu predstavil Salvatore Mereu s filmom Assandira, zgodbo o trku generacij na podeželju Sardinije. Vmes se bodo zvrstili še Krt, v katerem skozi oči “vohljača” spoznavamo življenje v domu za ostarele v Čilu, Ne pogreb, temveč vstajenje, film o usodi skupnosti v Lesotu, ki ji grozi razselitev, slovenska premiera filma Sanremo, ki s poetično pripovedjo oriše občutja ob izgubi spomina, in skrivnostni Pes, ki ne utihne.

Assandira

“Sledi samih sebe lahko najdemo v skoraj vsaki zgodbi, četudi jo pripoveduje kdo drug,” pravi Salvatore Mereu iz Italije, režiser Assandire.

“Kadar beremo knjigo, gledamo film, prisluhnemo pripovedi ali smo nehote priče kakemu dogodku, se ničkolikokrat počutimo, kot da smo to že doživeli ali si zamišljali. Ko sem pred nekaj leti prebral roman Giulia Angionija Assandira, sem imel prav tak občutek. Začutil sem jezo in ogorčenje ob opisu sveta, ki mu pripadam: sardinskega podeželja, ki ga uničuje turizem s svojo idejo, da je v imenu lahkega zaslužka mogoče pred sabo poteptati vse, tudi človekovo dostojanstvo. To je bil prvi vzgib, a predstavlja zgolj zunanji, sociološki vidik. V zgodbi je vedno tudi tisti skriti del, ki ga lahko povežemo s svojo zasebnostjo in nas odpelje še globlje, saj nam pomaga urediti lastni miselni svet. To priznanje vselej nakazuje izjemno spoštovanje do gledalca, saj ga ne obravnavamo kot neznanca, ki mu navržemo za nekaj ur lahke zabave, temveč kot nekoga, ki bo prisluhnil našemu intimnemu svetu. Assandira je pot do razumevanja človeške narave, raziskovanje najbolj skritih, tihih občutij.”

Krt

“Film Krt je posledica odločitve, da posnamem dokumentarec o zasebnem detektivu,” pravi režiserka Maite Alberdi iz Čila.

“Lik detektiva, ki običajno nastopa v fiktivnih zgodbah, me je začel zanimati, ker bi večino detektivskih primerov v resničnosti zlahka rešili s pogovorom. Najbolj so me pritegnili primeri iz domov za starejše - ne samo ker so tovrstne preiskave še posebej nesmiselne, temveč ker sem lahko obenem razmišljala o starosti in o tem, kaj se dogaja z ljudmi v teh institucijah. Prek mikrosvetov lahko spoznavamo širšo družbo. Mislim, da mora dokumentarni film spodbujati razumevanje, strpnost in empatijo, to pa se zgodi, kadar gledalec poveže filmsko umetnost s svojimi vsakdanjimi izkušnjami. Ob premieri filma na festivalu Sundance smo vse gledalce prosili, naj po projekciji pokličejo svoje starše in stare starše. Film je povabilo k ponovni navezavi stika. Starejši brez družine ali prijateljev, ki bi jih obiskovali, so lockdown doživljali že pred pandemijo. Že pred zdravstveno pandemijo smo imeli pandemijo osamljenosti. Kdaj smo se nazadnje pogovarjali s svojimi najdražji mi?”

Ne pogreb, temveč vstajenje

“Vas moje babice je tik pred tem, da jo preselijo. Pod prsti še čutim teksturo zidov njene hiše, slamnate strehe, kamnite ograde, vonjam hraste po dežju,” pravi režiser filma Ne pogreb, temveč vstajenjeLemohang Jeremiah Mosese, rojen v Lesotu v Afriki.

“Kmalu bo vse porušeno in poplavljeno, voda pa bo speljana v osrčje Južne Afrike. Lesoto tja letno izvozi 780 milijonov kubičnih metrov vode v okviru imperialističnega sistema oskrbe z vodo Highlands Water Project, ki izvira iz časa apartheida. Ko gradijo jezove, na tisoče ljudi nasilno preselijo z njihove zemlje v urbana okolja. Izgubijo živino, polja, tudi individualno in kolektivno identiteto. Uničenje zemlje oskruni mrtve: ljudje so prisiljeni izkopati svoje najdražje ali pustiti, da jih poplavi. Kadar je tvoje dojemanje sebe tako močno zakoreninjeno v deželi prednikov, je to nepredstavljivo. Ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, so razselitev primerjali s smrtjo. Film je meditacija o novem in starem, rojstvu in smrti. Religiozno čaščenje zemlje. Skozi Mantoine oči vidimo veliko teme, a v osnovi je to zgodba o trdoživosti človeškega duha.”

Sanremo

“Pred leti, ko je bil moj stric še živ, sem ga pogosto obiskal v domu starejših občanov, kjer je živel. Imel je težave s spominom, a pozabljal je predvsem tisto, kar se je zgodilo pred kratkim, izjemno živo pa je pripovedoval o dogodkih in podrobnostih izpred tridesetih ali petdesetih let,” pojasnjuje Miroslav Mandić, režiser slovenskega filma Sanremo.

“V isti sobi kot on je bival še starejši gospod, ki ni bil nikoli pri zavesti. Ganila me je ranljivost teh ljudi, njihovi občasni nasmeški in otroško dojemanje sveta okoli sebe. Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem.”

Sprožilec za film je bila pesem, povezana z otroškim spominom. “Ko sem bil majhen, so se starši in vsa soseska zbirali ob televizorju in skupaj gledali festival Sanremo. Ko je tedaj rosno mlada Gigliola Cinquetti pela Non ho l'età, je oče tako občudujoče strmel vanjo, da sem se kot otrok zbal, da bo zaradi nje zapustil mojo mamo. To se za čuda ni zgodilo, a nostalgija po času, ko je Sanremo tako močno vplival na generacijo mojih staršev, je poklon moji mami in očetu.”

Pes, ki ne utihne

“Nekatere podobe iz filma Pes, ki ne utihne so me spremljale že več let pred snemanjem. Na primer ljudje, ki hodijo naokrog čepe, padec meteorita na Zemljo ali tuljenje psa,” pravi Ana Katz iz Argentine.

“Nato je prišel čas, ko sem morala te podobe urediti in pregnesti v zgodbo. Pri tem so me bolj kot pravila o tem, kako naj bi bil napisan scenarij, vodila čustva in intuitivni razmisleki. Sprva se je projekt imenoval kar Film iz nuje. Filma Pes, ki ne utihne ne bi bilo, če kot gonilne sile ne bi vzela svoje intuicije in intuicije filmske ekipe. Glede na to, da je svet trenutno v stanju skrajnega pomanjkanja ter obenem preplavljen z avdiovizualnimi informacijami, bi morda morala filmska umetnost najti intimnejši in skrivnostnejši način komunikacije z gledalcem. S katerimi prvinami lahko film upodobi človekovo življenje v današnjem svetu, sredi oglušujočega hrupa, da bo potreba po življenju videti polnokrvna in smiselna? Morda z glasbo, skicami, sledmi, ki jih za sabo pustijo sanje? Ne vem. Prepričana pa sem, da nobena človeška zgodba ni 'majhna'.”

Najemnik: zgodba o londonski megli

Alfred Hitchcock nas v tej nemi mojstrovini iz leta 1927 popelje v vrtoglavi svet strasti in skrivnosti na londonskih ulicah, po katerih seje strah serijski morilec.

Za živo glasbeno spremljavo bodo v Arrigoniju poskrbeliJimmy Barka Experience in eden od članov skupine, DJ Borka, je o procesu ustvarjanja glasbe povedal: “Pristop k zlaganju muzike za Hitchcockov film je bil precej drugačen od našega siceršnjega postopka. Z Baktom sva nabirala koščke - atmosfere, loope, linije sintetizatorjev -, nekatere izbrskala, druge sproducirala sama, in jih zlagala v ohlapne strukture ali motive. Ker najina metoda produciranja muzike močno temelji na tehniki semplanja oziroma vzorčenja, se hitro pojavi vprašanje, kje začrtati meje, kje zamejiti polje zanimanja tokratne zvočne arheologije. Med drugim sva brskala tudi po glasbah iz drugih Hitchcockovih filmov, ne da bi vedela, ali bova na koncu sploh kaj uporabila. Ko so bili nastavki in razpoloženjska izhodišča pripravljeni, smo se z Marjanom zaprli v studio, kjer smo dele fiksirali. Prav njegovo bobnanje najbolj definira tako vzpone v glasne vrhunce kot potope v subtilne globine. Nekaj prostora pa seveda ostaja za improvizacijo.”

---