Evropa umira, mi pa sede plešemo

Razprodan koncert skupine Laibach v amfiteatru Kosovelovega doma je bil popoln dogodek za praznovanje 30-letnice delovanja. Kaj odmevnejšega bi si težko zamislili. A ob strogem pogoju PTC, maskah na obrazih, Sloveniji, ki se je obarvala v epidemiološko oranžno, je bil koncert velik organizacijski podvig. In doživetje - poskus osvoboditve, ki je trajala skoraj dve uri.

SEŽANA > “Prihajamo s programom osvoboditve,” so nam Laibach odgovorili na pisno vprašanje pred petkovim sežanskim koncertom. In osvoboditev občinstva v Sežani je nedvomno uspela.

V Kosovelovem domu so prodali vseh 350 vstopnic, povpraševanja je bilo več. Laibach so nazadnje v Sloveniji nastopili septembra lani na Ljubljanskem gradu s programom ob 40-letnici delovanja, ki je zaradi korone niso mogli praznovati kot bi si želeli, a novo leto je prineslo še ostrejše razmere in letos v Sloveniji še niso nastopili. Utegne se celo zgoditi, da bo to edini domači koncert in ... bilo je vredno!

Sedeči ples v maskah

Občinstvo je upoštevalo navodila in zaradi strogega preverjanja pogoja PTC prišlo na prizorišče dovolj zgodaj, da ni bilo drenjanja, označeni sedeži pa so ponujali lep razgled na prizorišče s prav vseh koncev.

Za vzdušje je iz zvočnikov donela klavirska glasba Vollmeierja s plošče Kind of Laibach, ki je le namigovala na to, kar se je kasneje razpočilo v udarno glasbeno predstavo. A ko so ugasnile luči, je najprej spregovorila Marina Martensson z besedami Srečka Kosovela, brala je njegove misli, kajpada najprej, da “Evropa umira”. A tudi, da “demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se ta stroj razpoči in da se ta človek osvobodi. A osvobojenja ni.”

In čeprav so Kosovelove besede znova delovale žalostno aktualno, je mogočnost glasbe in besed, ki je sledila, nekoliko osvobodila duha - pa čeprav za zapovedanimi maskami. Smrt za smrt, Boji, Ti, ki izzivaš, Brat moj in Vier Personnen s prvih plošč, ki danes štejejo že skoraj štiri desetletja, v osveženih in še okrepljenih zvočnih podobah nagovarjajo z neskrhano močjo. Obenem pa pričajo, da umetniški projekt nagovarja boleče sveže. V kolektivu se je izmenjalo veliko sodelavcev, a ohranil je svobodni ustvarjalni duh, s katerim pevec Milan Fras in stric iz ozadja, “mastermind” Ivan Novak, okužita vsakega novega tovariša.

Veličastna predstava

Kosovelove Solze mask iz pevkinih ust so poskrbele za nov razmislek (“Nikoli nismo odkriti, snemimo maske, ljudje!”) in so bile uvertura v Ballad of Thin Man, priredbo Dylanove mojstrovine, ki zveni še bolj mistično, a tudi grozeče. Prijazen moški glas iz zvočnikov - ki se je med koncertom večkrat oglasil kot opomnik, da spremljamo koncert v posebnih, če že ne izrednih razmerah -, pa je poslušalce spraševal, kako so, če še dihajo, jih opozoril, da lahko sede krilijo z rokami in seveda pojejo.

Kosovel in Laibach se “srečujeta v Evropi in doma, križata se v abstrakciji suprematizma”, so nam pred koncertom zatrdili Laibach. O tem je v amfiteatru najbrž malokdo razmišljal, projekcije na pročelju - posebej domišljene za to okolje - pa so nudile veličastne estetske užitke, o katerih skupina Kras, ko je snovala dom, najbrž ni razmišljala, a videti je bilo, kot bi Laibach sodeloval pri načrtih.

Sledil je izbor morda najbolj časom primernih, od Americane in drugih ušesom všečnih, a duha begajočih s plošče Spectre (2014), kot so še Eurovison (v kateri misel, da Evropa razpada, še kako Kosovelovsko odzvanja), Whistleblower, Resistance is Futile, še prej God is God z Jesus Christ Superstar (1996), pa Tanz Mit Laibach z Wat (2003), ki je občinstvo, čeprav po ukazu prikovano na sedišča, spravila k plesu, na noge pa večna Life is Life / Leben Heisst Leben, s katero so sklenili uradni del. V dodatku pa so - podobno kakor v Izoli pred dvema letoma - postregli s Sympathy for the Devil Rolling Stonesov in filmskima The Coming Race, posneto za drugi del filma Iron Sky, ki jo odpoje Marina, v sklepni Love is Still Slive (Surfing through the Galaxy), nekakšni country rariteti, ki je sicer spremljala odjavno špico Iron Sky, pa si je pevec znova čez znamenito pokrivalo hecno poveznil še bel kavbojski klobuk. Koncert je sklenil z danes že potrumpovsko mislijo: “Naredimo Zemljo znova veliko.” In vsaj za hip, v Sežani, je bila veličastna.

Maska je že v žepu, ko nas prešine misel iz pogovora z Laibach: “Nova realnost je v bistvu že dolgo tu in - kakor je videti - bo verjetno tu tudi ostala. Na kratko: pred nami je brezno, za nami potop. Razen če...” Za tisti “razen če” se je gotovo vredno boriti.

---