“Nobenega nismo terali!”
V enem od osrednjih poglavij monografije V tišini spomina: “Eksodus” in Istra z naslovom O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov, je avtorica Katja Hrobat Virloget zbrala pričevanja posameznikov o odločitvah in vpliv ih na te odločitve v prelomnem času po drugi svetovni vojni. Objavljamo nekaj odlomkov, ki ponazarjajo rdečo nit raziskave, to je izkušnjo posameznika, ovrednoteno z antropološko razlago in podkrepljeno z zgodovinskimi dejstvi. V dogovoru z založniki in avtorico bomo tudi v naslednjih številkah 7. Vala objavili nekaj izsekov iz knjige V tišini spomina: “Eksodus” in Istra.
Italijansko govoreči izobraženci, uradniki, šolniki so se izseljevali, ker se niso hoteli odreči svojim višjim pozicijam in se prilagoditi novim razmeram, v katerim so jim bili družbeno enaki ali nadrejeni tisti, ki so jih še vedno smatrali za manjvredne (Volk 2003). Claudio, slovenski Istran višjih družbenih položajev (direktor različnih podjetij), med razlogi za izseljevanje Italijanov omenja občutek odvečnosti, nepripadnosti novi državi, zavračanje spremembe v preobratu družbenih vlog, ko “Žlavi” postanejo enaki Italijanom (glej tudi Nemec 2012b) in to, da niso več videli prihodnost v novem sistemu.
“Nej kar grejo!”
C: No, in ko se je to zgodilo, 54., italijansko prebivalstvo, so videli, da zanje tukaj ni več prostora. Dedki, stari ljudje, ki niso imeli kam, ali pa kakšni, ki so bili navezani prav na svojo hišo itn., so ostali. Ma redki, zelo redki so ostali. Ostali so… V kolonah! /…/ Ker tukaj /v Piranu/ so se čutili … Oni odveč! Prej smo bili mi odveč, pa naenkrat so postali oni odveč, torej občutek so imeli tak in zato jih je šlo 90% proč! Ker niso videli prihodnosti tukaj. Nekaj jih je ostalo, ampak v glavnem so šli. V Izoli jih je šlo manj. /…/ No, in vam pravim, da je politika napravila svoje. Zakaj? Italijanska desnica, kar je ostalo o fašizma, so rekli: “Pojdite, pojdite proč od tam! Tam so Žlavi /Slovani/, tam vas bodo tu, tam vas bodo ono, se bodo revanžirali! Pojdite proč od tam!” No, in to je bila propaganda. Eno. Pri nas pa je bila druga politika: “Nej kar grejo!” Niti s prstom niso mignili, da bi jih kdo ustavil! “Hvala Bogu, naj grejo!” Tako je bilo, no. In mi, domačini, ki smo bili navezani kot tisti, ki so šli, na svoj kraj, gledat, da nekateri brez kakšnega posebnega razloga… “Sej tu je tvoj dom, ti si tu rojen, tvoji pra, pra so od tukaj, pa zdej…” “Ja, pa kaj bom tukaj, ja pa kaj bi s šolami tukaj, zdaj bodo slovenske šole, pa…” Skratka, je bilo… Grozno! Grozno! Za njih, ki so šli, in za tiste, ki smo ostali! Nekateri, ki smo vedli, da nas ne marajo nas, niso nikoli marali nas, ki smo bili drugorazredni, smo rekli: “Hvala Bogu! Pojdi!” Ampak nismo nobenega spremljali ali pa rekli: “Pojdi!” Ker nekateri pravijo, politiki, desničarji na drugi strani, da smo jih naterali. Pa ni res! Nobenega nismo terali! Nasprotno! Smo jih prepričevali, naj ostanejo! Samo niso videli prihodnosti! Niti v kulturi, niti v izobraževanju, niti v zaposlovanju in nič! In pravite, da svoje. Ma … Hiša je hiša. So nekateri kmetje, ki so imeli posestva dol, v Istri dol. So pustili vse in so šli. So šli tam, ko so prišli tam, pa so šele videli, kaj jih čaka.
“Ampak nismo nobenega spremljali ali pa rekli: 'Pojdi!' Ker nekateri pravijo, politiki, desničarji na drugi strani, da smo jih naterali. Pa ni res! Nobenega nismo terali! Nasprotno! Smo jih prepričevali, naj ostanejo! Samo niso videli prihodnosti!”
Claudio, slovenski Istran
K: In zakaj? Kaj tukaj je vse propadlo ali zakaj je bilo … Mislim, če … Kaj njihove dejavnosti so propadle v tem času ali … Zakaj niso videli več prihodnosti?
C: Prvič, so se duševno čutili odtujene. Da to ni več njihova domovina. Oni so Italijani, Italija je na drugi strani. Tu je Jugoslavija. Oni niso Jugoslovani. Tako kot smo bili mi drugorazredni v času Italije, mi, Slovani, tako oni niso bili, so računali, da bodo postali oni, to kar smo bili mi, drugorazredni, ne. Oni tam so jih vabili. “Pridite, pridite, pridite, ker tu boste imeli, boste to, boste ono …” Ker je bila tudi propaganda, politika, ker s tem so dokazovali, politika, “kaj delajo, terajo naše ljudi!” Ne, mi nismo terali nobenega. Samo tako je naneslo, ne. /… o begunskih centrih/. Ker jih niso čakale hiše in stanovanja in zaposlitve. Ma kaki! Tam /v begunskih centrih/ so živeli leta!
“Ampak so šli. In pustili vse!”
Rafael, Claudijev brat, učitelj in priznan športnik, tudi podobno opozarja na italijansko ščuvanje proti t.i. “Titinom”, italijansko propagando in jugoslovansko politiko nevtralnosti do izseljevanja. Istrske Italijane ločuje na vzvišene, sovražne ter tiste “izmed nas”.
Prvo je, spet bom malo bolj levičarski politik, ampak bom povedal resnico. Veliko vlogo je igrala cerkev. Cerkev. “Tu so Titini,” ne vem, če ste slišala za ta nadimek, “Titini. So nevarni, so to, so ono, pejte v Italijo, vam bo dala vse. Vi niste za tu, pejte tam, kamor spadate.” In to je bila ena taka velika, velika propaganda in eni so šli potem kot naivneži, kar jim je bilo potem izredno izredno žal! Da so šli. Ampak so šli! In so pustili vse! /…/ V barake!!! /… o obupnih razmerah v begunskih centrih/. Eni pa so šli iz principa, iz prepričanja, iz žlehtnobe do nas in tako dalje. Vendar je bila velika večina, ki so šli naivno. Poleg tega moram reči, da je bila tudi naša propaganda slaba.” Slaba propaganda. Torej, “Hočejo it, naj grejo! Naj grejo! Naj grejo!” Zakaj? Zato ker iz vseh krajev Slovenije komaj čakajo, da se preselijo. In v par letih je bila ta fluktuacija tako velika, da se je …
Kot že zgoraj povedano je ponovno iz obeh govorov videti nejasno stališče jugoslovanskih oblasti do izseljevanja, na eni strani zadrževanje nekaterih, na drugi pa pa prepustitev, tudi spodbujanje. Oba brata pričata o močni italijanski propagandi, tudi z ustrahovanjem pred socialističnim sistemom. O močni italijanski propagandi priča tudi Giuseppe iz etnično mešane družine, še posebej izpostavlja vpliv C. L. N.
G: “Če se vpišeš, da greš v Trst, te bomo napis …” Njim je šlo, da je čim več ljudi, da se vpišejo v listo, da grejo gor, ki bojo hitro prišli nazaj pod Italijo.
K: A logika je bla, da bodo prišli nazaj?
G: Nazaj. Vse so tu … Pri nas je blo tako, so mislili zmeram … Čim več nas gre gor, pokažemo Amerikancem, da Istra, da mi smo za Italijo, ne pa za Jugoslavijo. To so delali ta C. L. N.
Odhodi kot plebiscit italijanskosti
C. L. N. je v takratnem jugoslovanskem časopisju veljal za krivca za “eksodus” in za izvor “italijanskega šovinizma in iridentizma”, ki je napajalo sovraštvo med Italijani in Slovenci (Gombač 2015). Kot Piero Purini piše, proitalijanske organizacije so začele odprto pritiskati na italijansko prebivalstvo k izseljevanju s podobnimi razlogi kot pri množičnem “eksodusu” iz Reke/Rijeke/Fiume: “pokazati kompaktnost italijanskosti ozemlja in krivico zaradi njegove priključitve k Jugoslaviji (Purini 2010).” Podobno je Sandi Volk mnenja, da so množični odhodi veljali za “plebiscit italijanskosti” istrskega prebivalstva in da so bili namenjeni (neuspešno) kot sredstvo pritiska v mednarodnih pogajanjih o pripadnosti Istre (Volk 2003). Da gre za argument nekdanjega jugoslovanskega zgodovinopisje trdi Gloria Nemec, saj spominska pričevanja take teze po njenem mnenju ne potrjujejo. Italijanski vlada je po njenem mnenju skušala preprečiti množične masovne migracije, vsaj do diplomatske rešitve. Zadrževanje čim večjega števila Italijanov na spornem ozemlju naj bi postavljalo večjo težo diplomatskim zahtevam po ozemlju (Nemec 2012b). Drugače so pokazali spominski materiali, ki sem jih zabeležila med ostalimi, tako Italijani kot Slovenci, katerih večina, sploh Slovenci, so poudarjali italijansko propagando kot močan dejavnik “eksodusa”. Močan propagandni pro-italijanski stroj je bil italijanski Radio Venezia-Giulia, ki je bil namenjen Italijanom Istre in Julijske krajine od konca druge svetovne vojne do Londonskega Memoranduma. Radio je poskušal vplivati na italijansko prebivalstvo obeh regij s svojim nasprotovanjem in kritiko jugoslovanskim oblasti. Med conama A in B je tako potekal ves čas boj za kontrolo ali vsaj oviranje druga druge, v kar se je vključil tudi Radio Trst, ki je kasneje postal Radio Koper pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. Celo Tito je pri tujih diplomatih dokazoval, da Radio Venezia-Giulia jasno odraža pretenzije ne le po coni B, temveč tudi po ostanku Istre in Dalmacije (Spazzali 2013; Han 2014).
Kakorkoli, verižni učinek je bil sprožen. Iz najrazličnejših motivov (političnih, ekonomskih, psiholoških) je na tisoče ljudi zapuščalo Istro (Purini 2010).