Trajna svoboda
Ja, operacija Trajna svoboda. Tako so pred dvema desetletjema poimenovali napad na Afganistan, prvo vojno pod dežnikom globalne vojne proti terorizmu, ki je sledila zloglasnemu 11. septembru.
Pred dvajsetimi leti so se Američani, prepričani v svojo nadmoč in ne meneč se za razloge, ki so pripeljali do napada na dvojčka Svetovnega trgovinskega centra, pod “modrim” vodstvom malega Busha - Grmička pognali v neizogiben poraz. No, dve desetletji kasneje so poraz tudi končno dočakali. Tako kot so ga pred njimi dočakali Rusi. Tudi oni, tako kot Američani, žrtve sindroma “S”, sindroma, ki se pojavlja predvsem kot izrazito in nezadržno poistovetenje z znanim stripovskim junakom Supermanom. Tistim, ki z letenjem okoli planeta vrača čas nazaj, ki vidi skozi zidove, ki lahko Bezosa in Muska skupaj z njunima raketoplanoma prostoročno zaluča do roba vesolja. V težave ga spravi samo in edinole kriptonit, zelena snov v obliki kristalov s Supermanovega domačega planeta Kriptona.
In to, kar je kriptonit za Supermana, je Afganistan za Američane in Ruse. In še za Britance pred njimi. Šalo in stripe na stran. Če smo povsem natančni, bi morali pri ameriškem porazu zapisati, da “smo ga dočakali”. V deželi pod Hindukušem je pri zagotavljanju trajne svobode namreč sodelovalo tudi naše gore listje.
In to, kar je kriptonit za Supermana, je Afganistan za Američane in Ruse. In še za Britance pred njimi. Šalo in stripe na stran. Če smo povsem natančni, bi morali pri ameriškem porazu zapisati, da “smo ga dočakali”. V deželi pod Hindukušem je pri zagotavljanju trajne svobode namreč sodelovalo tudi naše gore listje. Tako kot je sodelovalo v Ruplovi “koaliciji voljnih”, ki je na podlagi ameriških in britanskih laži o orožju za množično uničevanje zanetila drugo vojno vojne proti terorizmu. Tisto v Iraku. Ta je bila sicer uradno bistveno krajša kot pravkar končana v Afganistanu, neuradno in dejansko pa je Irak še vedno bojišče, na katerem se bije državljanska vojna. Je prosti trg za proizvajalce in preprodajalce orožja. Je kapitalizem v svoji najčistejši obliki.
Najverjetneje je in bo tako tudi v Afganistanu, vsekakor pa o trajni svobodi in vladavini ljudstva ni zaenkrat ne duha ne sluha. Ne pod Hindukušem in ne v Mezopotamiji. Tako kot ni nikjer na planetu ne duha ne sluha o konkretni odločitvi človeštva za trajni in nepovratni obrat k naslavljanju vzrokov za podnebne spremembe, k razumnejši rabi naravnih virov, k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Kako si sicer razložiti vso abiotsko, to je neživo raznovrstnost pripomočkov, ki prežijo na nič hudega sluteče udeležence “koalicije željnih”. Željnih morja in sonca. In roza flaminga, seveda. Kakšen dopust na morju pa je brez roza flaminga, ki vam - tako reklama - lahko nudi obilo posebnih in osvežilnih poletnih trenutkov.
Oni dan sem srečal enega kapitalnega. S skoraj dvema metroma razpona kril se je le s težavo premikal skozi drevored mimo parka Pietro Coppo v Izoli. Dobrega pol kubika napihanega zraka in dva do trije kvadratni metri plastike. Tako, prek palca. Ne vem, koliko energije, nafte, vode in kdo ve še česa je bilo potrebno, da se en tak flamingo “izvali” tam nekje na Kitajskem ter priplava ali prileti na zahojsano stran Alp, vem pa, da bo tu ostal še dolgo. Še dolgo po tem, ko bo tistega pol kubika zraka zapustilo svoj roza ovoj zaradi kakšnega morskega ježka, grobega kamna ali morda sveže odvrženega cigaretnega ogorka. Slednjih namreč na plažah, tistih uradnih in onih neuradnih, dobesedno mrgoli.
Skratka, če bo po sreči, bomo omenjenega flaminga, ki se je v nizkem “letu” prebijal po izolskem drevoredu, našli na enem od prenatrpanih odlagališč odpadkov, še bolj verjetno pa ga bomo srečali v naravi, na rtu pri svetilniku ali morda na Belih skalah. In tam bo stalnim in občasnim prebivalcem morja in morskega obrežja delal družbo še desetletja, če ne kar stoletja. Resda bolj in bolj “ocufan”, a na neki način trajno svoboden.
Podobnih “flamingov”, zaradi katerih po nepotrebnem trošimo energijo in naravne vire in s katerimi smetimo planet, je seveda neskončno veliko. No, ne ravno neskončno. Prosto po izumitelju teorije relativnosti sta neskončna samo vesolje in človekova neumnost, pri čemer je imel Albert kar nekaj zadržkov pri vesolju. In ko smo že pri vesolju in smetenju. Nedavno tega sem se v bučanju obregnil ob Bezosa, ki je vizionarsko napovedoval selitev “umazane” industrije v vesolje in ustvarjanje brezmadežnega raja na zemlji. Ta teden sem zasledil novico, da kani nevemkatera družba v vesolje postaviti ogromne oglaševalske jumbo plakate. V bistvu precej podobne tistim, ki smetijo večino planeta in seveda tudi malodane vsak meter krajine na zahojsani strani Alp. Ti vesoljski bodo seveda mnogo večji, mega jumbo, a vendarle ne dovolj veliki, da bi jih videli s prostim očesom. Jih bomo pa lahko gledali na jutjubu in verjetno tudi na socialnih omrežjih. Skratka, še en prispevek k “razumni” rabi energije in naravnih virov. Še en flamingo. Vesoljski! Aplikacija za pametne telefone, prek katere bomo lahko spremljali vesoljsko oglaševanje, pa je najbrž tudi že na poti.
Sicer pa ne “na poti” pač pa očitno “napoti” je Janezovim fejst fantom in dekletom direktorica TV Slovenija. Tako zelo napoti, da je generalni direktor Grah “Mr. Pea” Whatmough (vsaka podobnost z Mr. Beanom je seveda zlonamerna) sklical sejo programskega sveta sredi dopustniškega avgusta. Sonce je bilo še visoko, Marija se ni še dobro poslovila, a kot so menda govorili generali po vojni, “nema odmora dok traje obnova”. Tega reka se držijo tudi Janezovi fejst fantje in dekleta. Razlika je le v tem, da tokrat ne gre za obnovo, pač pa za demontažo države in državnih podsistemov. Le tako bo tudi po naslednjih volitvah zagotovljena Janezu in njegovim trajna svoboda odločanja o tem, kaj je na noriški strani Alp prav in kaj ne.