Predsednik mu je tistega dne napisal ljubeče pismo

V pismu, ki ga je poslal v sredo, 18. avgusta, mu je pisal o nezlomljivem in večnem prijateljstvu. Pa to ni bilo ljubezensko pismo dveh prijateljev, ki si zaradi oddaljenosti ali celo prepovedi osebnega srečanja lahko le s skrbno izbranimi besedami prisegata večno zvestobo. Niti to ni bilo pismo, ki bi ga lahko pripisali ljubimcema, ki skrbno skrivata svojo zvezo, saj v njem ne moremo najti besed o hrepenenju, nežnih dotikih in pričakovanju dne, ko se bosta lahko znova objela. To je bilo zanesljivo drugačno, predvsem pa bolj formalno pismo dveh prijateljev, ki se redno srečujeta in ob tem z veseljem tudi objavljata ustrezne, večinoma podobne, fotografije.

Največkrat so posnete v Banskih dvorih, palači hrvaške vlade, in običajno se opravljena v podobna oblačila veselo nasmihata in kasneje odideta na prijateljski obed. Povod za pismo, ki ga je predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković v sredo napisal Draganu Čoviću, je bila 31. obletnica začetka sodelovanja političnih strank, ki ju vodita. In pismo bi bilo, če ne bi bilo napisano v Zagrebu in če ne bi bilo naslovljeno v Mostarju, najverjetneje povsem rutinsko, sestavljeno iz običajnih diplomatskih fraz in vljudnega zaključka. Toda to pismo je bilo drugačno, napisano skrbno, toplo in ljubeče. In prav zato je bilo še toliko bolj očitno, da skušata oba, pošiljatelj in naslovnik, nekaj prikriti, umakniti spomin na dogodke, ki bi jih bilo najbolje prepustiti takojšnjemu izbrisu.

Ko si Plenković in Čović čestitata ob obletnici sodelovanja dveh sorodnih strank, ne moreta pozabiti na mrtve, ranjene, izgnane, ki so tudi del tega spomina. Tako kot je usoda starega mostarskega mostu.

Plenković je Čoviću čestital ob obletnici oblikovanja osrednje, združevalne in najmočnejše stranke, kot jo je označil, hrvaškega naroda v Bosni in Hercegovini. V soboto, 18. avgusta 1990, nekaj mesecev pred prvimi parlamentarnimi volitvami, so se v sarajevski dvorani Skenderija sestali predstavniki Hrvatov iz Bosne in Hercegovine in ustanovili svojo stranko. Izbrani udeleženci so vihteli hrvaške zastave, prepevali hrvaške domoljubne pesmi, slavili novega junaka, hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana in sporočali, da je njihova prava domovina Hrvaška. Bilo je očitno - tudi v delovnem predsedstvu ustanovnega kongresa je bila večina visokih funkcionarjev, ki so pripotovali iz Zagreba -, da gre za oblikovanje podružnice takratne hrvaške vladajoče stranke. Tu je bila osnovna razlika, saj je ustanavljanje strankine podružnice v sosednji državi pomenilo, da ta tudi prevzema ključne programske opredelitve stranke v Zagrebu, o pravici Hrvatov, da žive združeni znotraj svojih naravnih in zgodovinskih meja.

To je bilo le nekaj mesecev pred odločilnim sestankom Tuđmana in Slobodana Miloševića v Karađorđevu ter njunega dogovora o razdelitvi Bosne in Hercegovine. Ko se je Tuđman po sestanku vrnil v Zagreb, je svojim strankarskim sodelavcem, ki so ga čakali, vzhičen pokazal škarje in dodal, da ko se oba kraka zapreta, je to tako, kot ko se srečata srbski in hrvaški interes. Takrat za tretjega ni več prostora. Da bo moral tudi predsednik BiH Alija Izetbegović razumeti to neizprosno politično resnico. Z Miloševićem sta mu namenila prostor oblikovanja nekakšne male Bosne, strnjene okoli Sarajeva. 18. novembra 1991 je bila že oblikovana Hrvaška skupnost Herceg-Bosna, kot politična, gospodarska in teritorialna celota znotraj BiH. Resda so na referendumu leta 1992 Hrvatje dali popolno podporo samostojni državi BiH, vendar zgolj zato, ker je bilo ocenjeno, da je to taktično in začasno boljša opcija, kot glasovati za ostanek v okrnjeni Jugoslaviji. To je bila predvsem odločitev čakanja na ustrezne okoliščine, ko se bodo lahko zgodovinska hrvaška ozemlja, po politični nespametnosti zgolj slučajno vključena v Republiko Bosno in Hercegovino, priključila svoji matici, domovini Hrvaški. In Miloševiću in Tuđmanu se je mudilo. Že 24. avgusta 1993 je bila sprejeta odločitev o oblikovanju Hrvaške republike Herceg-Bosne in združitvi z Republiko Hrvaško.

Takrat se Čović in Plenković seveda še nista mogla poznati. Čović, star 27 let, je bil generalni direktor tovarne avionov Sokol Mostar, Plenković, štiri leta mlajši, pa sodelavec hrvaškega veleposlaništva pri EU v Bruslju. Toda to ju ne odvezuje, da ko si čestitata, tudi pozabljata. Tiste dni, ki jih ni mogoče pozabiti, je padal dež, tako kot običajno pada pozno jeseni. Le da je bil takrat, prvi teden novembra 1993, dež še bolj gost in mrzel kot običajno. In tako kot vedno je vztrajno, kot že nekaj sto let zapored, udarjal po Starem mostu v Mostarju, stvaritvi zgrajeni leta 1566 po načrtih sultanovega mojstra Hajdurina. Most je takrat veljal za najlepšega v Evropi, saj je imel najbolj graciozen lok na svetu. Njegova lepota je bila namenjena slavljenju Boga in bila obenem tudi zahvala njegovi občutljivosti, da je dopustil ljudem, da so povezali obe strani reke, ki jo je on ustvaril ločene.

Morda se je tudi zato mojster Hajdurin odločil, da bo za gradnjo uporabil 456 velikih blokov kamna, ki so jih pripeljali iz štiri ali pet kilometrov oddaljenega kamnoloma. Kamna, primernega za klesanje, in predvsem kamna, ki spreminja barvo, saj je najprej rumenkast, da bi pozneje postajal bel in skozi čas svetlo siv. Stari most je postal tudi del svetovne kulturne dediščine. 8. in 9. novembra 1993 je hrvaška paravojska, ki je uresničevala načrte o večji Hrvaški, Stari most že drugi dan zapored obstreljevala z granatami. Potrebovali so dva dni, da so ga z natančno namerjenim strelom v tako imenovano srce mostu uspeli zrušiti. Pravili so, da sta bobnela nebo in zemlja, ko so Hajrudinove kamnite kocke padale v Neretvo. Da se je slišal in oprijemljivo čutil strah. In to je bil tudi namen teh, ki so rušili. Ustrahovanje. In sporočilo, da se tudi bog vseh tistih, ki so slavili stari most, ne more upreti novim osvajalcem.

Dan kasneje, 10. novembra 1993, so se zbrali pri hrvaškem predsedniku Tuđmanu. Mimogrede je rekel: Sprašujem, kdo je zrušil ta mostarski most? Predsednik njegove hrvaške stranke v Bosni in Hercegovini, Mate Boban, mu je odgovoril, da je bil strašen dež in da je bil most že tolikokrat obstreljevan, da je sam padel. Zunanji minister Mate Granić je bil bolj praktičen z nasvetom, da je treba o razlogih takoj obvestiti španske mirovne opazovalce, saj bo vse, kar bodo oni napisali v svoje poročilo, povzela tu svetovna televizijska mreža CNN. A Tuđman je ta del pogovora zaključil s preprostim vprašanjem. Tako med nami, je rekel, komu gre zrušitev mostu bolj v dobro? In Boban mu je strumno in ponosno odgovoril: Nam.

Ko si Plenković in Čović čestitata ob obletnici sodelovanja dveh sorodnih strank, ne moreta pozabiti na mrtve, ranjene, izgnane, ki so tudi del tega spomina. Tako kot je usoda starega mostarskega mostu.


Preberite še


Najbolj brano