Kolajne sta kovala na goriškem stadionu

Nedavna senzacionalna olimpijska zlata kolajna italijanskega atleta Marcella Jacobsa ima z olimpijskima zmagama Tine Maze iz Sočija precej skupnega. Oba sta trenirala na goriškem atletskem stadionu, pa tudi v Novi Gorici, oba pod vodstvom goriških trenerjev, ki sta imela skupnega mentorja.

Marcell Jacobs (levo) in trener Paolo Camossi na goriškem 
atletskem stadionu na Rojcah. Foto: FOTO BUMBACA
Marcell Jacobs (levo) in trener Paolo Camossi na goriškem atletskem stadionu na Rojcah. Foto: FOTO BUMBACA

GORICA > “Skupni imenovalec obeh kolajn je pokojni trener Giancarlo Medesani,” nam je zgodbo povedal trener in profesor športne vzgoje Andrea Massi. “Medesani je bil moj trener ob koncu atletske kariere in tudi glavni mentor tega, kar sem potem zgradil s Tino Maze. Medesani je bil tudi trener Paola Camossija, zdajšnjega trenerja Marcella Jacobsa. Camossi je pod Medesanijevim vodstvom leta 2001 zmagal v troskoku na svetovnem prvenstvu.” Kot zanimivost: mama Paola Camossija je Slovenka, doma iz Sovodenj. Giancarlo Medesani je veliko dal Massiju, tako na poklicni kot osebni ravni. Naučil ga je harmonične uporabe moči: “Revolucioniral je uporabo moči, tako da športnik ni izgubil na gibljivosti in elastičnosti. Naučil nas je primerno uporabljati moč v vsaki disciplini. Bil je motivator, nekoliko poseben, tako kot vsi geniji, hkrati pa je bil izredno razgledan. Z njim si se lahko pogovarjal tudi o kulturi, naučil pa me je tudi, kako se speče piščanca.” Massi je z Medesanijem treniral ob koncu atletske poti (treniral je teka na 800 in 1500 metrov) pred zaključkom študija na fakulteti za šport.

Na goriškem atletskem stadionu sta Massi in Tina Maze večkrat srečala danes presenetljivega olimpijskega prvaka v sprintu na 100 metrov Marcella Jacobsa in Camossija. “Programi dela so bili drugačni, a naša srečanja so bila poučna za vse. Zanje je bilo zanimivo, kako smo mi trenirali fazo ravnotežja in multitreninga, mi pa smo spremljali njihove vaje za eksplozivnost,” se spominja Massi, ki hkrati poudarja, kako je bilo skupno treniranje zato nadgradnja za vse. Sam je zagovornik dela z vrhunskimi športniki iz različnih disciplin, kar lahko veliko prinese prav trenerjem. Kdor ostaja v istem okolju, postane avtomatično zaprt za novosti, poudarja trener in vodja ekipe Tine Maze.

Andrea Massi

“Ko se sprehajam po Novi Gorici, vidim otroke, ki brcajo, drugi tečejo. Skratka, gibajo se. V Gorici pa mladi sedijo po barih. In to je propad za šport in socializacijo.”

O Jacobsu ima same lepe spomine. “Zelo korekten, realno skromen in pošten fant. Njegov potencial je bil takrat že viden, njegova stopala so bila izredno eksplozivna. To je bilo leta 2015, ko se je on vračal po poškodbi in se je odločal za zamenjavo discipline. Govoril mi je, da mu telo ne dovoli več skokov.” Kaj pa Camossi? “Očitno je dober. Pod njegovo taktirko je prišel do rezultatov.” Massi se niti ne čudi, da je nekdanji odličen skakalec v troskoku povedel Jacobsa do zlatega odličja v teku na 100 metrov. “Camossi je imel odlično tehniko teka in to ga je naučil Medesani. Z njim smo se učili tudi biomehanike in kako vse optimizirati. Troskok je navsezadnje sorodna panoga sprinta, tako kot je smučanje sorodno atletiki. Morda se bo komu to zdelo čudno.” A to ni, trdi strokovnjak in še dodaja, kako je prvi zakon, ki ga mora upoštevati trener, to da ne kvari talenta športnika. “Dragulje moraš le oblikovati.” Pri napovedi, ali bo Jacobs lahko v prihodnosti še izboljšal znamko 9,80, se Massi ni prenaglil. “Trener in Jacobs sama vesta, koliko je še prostora za napredek. Za Tino sem vedel, do kam zmore.” A ne glede na čas in lovljenje rekordov, je po Massijevem mnenju najpomembnejša kolajna, ki ima absolutno vrednost.

Marcell Jacobs (v ospredju) in trener Paolo Camossi na goriškem atletskem stadionu na Rojcah. (Foto Bumbaca)

O Jacobsovem uspehu je Andrea Massi izvedel potem, ko je stopil z jadralne deske. Olimpijske igre je spremljal, a ne do te mere, da bi pred televizorjem sedel dan za dnem. Šport ima v času, ko sam ni neposredno aktiven, v njegovem življenju posredno vlogo. Tako bo gotovo tudi naslednjo sezono: “Dobil sem zanimivo ponudbo v italijanski ženski smučarski reprezentanci, a sem jo odklonil. Prioriteta je družina, pa zdravje in šele nato nastopi profesionalna ambicija.” Pogovor ni mogel mimo petih slovenskih kolajn v Tokiu. “Slovenija je športni fenomen,” je takoj poudaril. Pogovor se je nadaljeval o tem, zakaj so slovenski športniki tako uspešni, enake uspešnosti pa ne zasledimo v Furlaniji Julijski krajni, mejni deželi. “Pa čeprav smo vsi kavkaške rase in z isto genetiko,” dodaja Massi. Prepričan je, da razlike izhajajo iz šolskega sistema. “Tina Maze je imela izredno široko športno bazo. Pri svojih dijakih, ki so sicer pohvale vredni, pa opažam pomanjkanje tehničnega znanja. Široko znanje je pogoj, da si lahko uspešen. Iz osnovne šole pridejo, ne da bi znali prevala naprej in nazaj. Na osnovnih šolah bi morali otroke zaupati profesorjem športne vzgoje, ne pa specialistom.

Specializacija se mora začeti čim pozneje, ne pa obratno. Zdaj na šolah podpiramo tečaje plavanja, plezanja in smučanja brez korelacije. Ne podpiram niti tega, da se dijaki med urami športne vzgoje učijo teorije, potem ko že ves dan sedijo, zadnje čase še toliko bolj zaradi splošnega zaprtja ob pandemiji. To je zame smrtni greh, saj otrok nujno potrebuje gibanje. Ne samo za fizični razvoj, tudi za psihični.”

Uspehi italijanskih športnikov so po Massijevem mnenju zato plod individualnega dela in žrtvovanja družin. Šolski sistem jim ni pomagal. Daleč sta po njegovem mnenju tudi kulturi gibanja: “Ko se sprehajam po Novi Gorici, vidim otroke, ki brcajo, drugi tečejo. Skratka, gibajo se. V Gorici pa mladi sedijo po barih. In to je propad za šport in socializacijo, da ne govorimo o vse večji debelosti.”

Veronika Sossa, Primorski dnevnik


Najbolj brano