Rad se poglablja v komično fantazijo

V izolski galeriji Insula razstavlja ilustrator Miha Erič. Leteči krožniki, cerkve, kmečko okolje, apokaliptično vzdušje, humor ... to so nekateri od elementov na koloriranih lesorezih, ki bodo na ogled še do 2. septembra.

IZOLA > “Všeč mi je tradicionalna grafika,” pravi Miha Erič in med umetniki, ki so najbolj vplivali nanj, našteje stare mojstre, kot so Albrect Dürer, Vincent Van Gogh, Hinko Smrekar ... Oblikovali so ga tudi filmi in stripi, navdihujeta pa ga narava in fantazija. “Rad se poglabljam v komično fantazijo,” pravi in doda, da včasih pred spanjem vidi motiv, ki ga mora takoj skicirati, da mu ideja ne uide.

Veselje ob glasbi, mir ob grafikah

Erič (1991) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje kot ilustrator. Ne ukvarja pa se le z grafiko, ampak tudi z glasbo. Tovrstno ustvarjanje se precej razlikuje od dela v likovni umetnosti, razlaga: “Tu je vedno veliko ljudi, rajanja, veselja, pri grafiki pa se sam usedem v svoj atelje in v miru delam.”

Erič, ki sicer živi v okolici Prebolda, v Izoli skupaj z ženo vodi galerijo Salsa Verde, kjer sta se med pandemijo usmerila v tiskanje majic z motivom zmaja. Zanimanje je prišlo tudi iz Amerike, grafika pa se je v obdobju, ko ni bilo nastopov v živo, izkazala za dobrodošel vir dohodka.

Miha Erič je praktičen človek. Doma skrbi za sadovnjak, živali, ne brani se dela z motorko, spreten pa je tudi pri obnavljanju starih okvirjev, ki jih uporabi za svoja likovna dela. Veselje do starin goji že od osnovne šole, ko je obiskoval boljše sejme, tudi v Šempetru, kjer so ga navduševale vojaške stvari.

Nadrealistično vzdušje

Kustos in vodja galerije Insula Dejan Mehmedovič Eriča ocenjuje kot odličnega in izvedbeno doslednega risarja, nadaljevalca risarske produkcije, ki jo poznamo pri Hinku Smrekarju, Milku Bambiču ali Kostji Gatniku ... Oblika risbe je blizu satirični ilustraciji oziroma “nekakšnemu stripovskemu načinu predstavitve družbene kritike, ki jo poznamo v slovenskem prostoru že od satiričnega časopisja iz 19. stoletja pa vse do sodobnih avtorjev mlajše generacije,” razlaga Mehmedovič, ki izpostavlja tudi nadrealistično vzdušje Eričevih del.

Čeprav so prizori navidezno humoristični, pa vzbujajo melanholično in nostalgično vzdušje, opaža Mehmedovič. Komedija in tragedija se prepletata, sporočilo pa je vseeno optimistično, zaključi.

---