Bomo delali na plaži?

Nedeljski praznik ima dva zgodovinska izvora, ki sta na prvi pogled med seboj zelo različna. Veliki krščanski dan in starorimski običaj sta se prekrila in združila. In čeprav 15. avgusta nekateri hodijo k maši in na romanja, drugi pa na morje in v hribe, krščansko in rimsko logiko združuje predpostavka, da delo prinese nagrado in počitek. V stoletju, ki se je začelo s pandemijo ter bolečim zavedanjem o posledicah podnebnih sprememb, se bo ta predpostavka morda zamajala.

Veliki Šmaren ali Marijino Vnebovzetje sodi med večje in pomembnejše dneve na katoliškem in pravoslavnem koledarju. Dogmo, ki pravi, da je bila Marija, Jezusova mati, vzeta v nebo z dušo in telesom, je Sveti sedež razglasil relativno pozno, ampak prepričanje je med verniki živelo stoletja. Deklica, ki je verjela angelovemu nenavadnemu sporočilu, da v sebi nosi božjega sina, in se je nato v svetih spisih spremenila v modro, močno, neomajno žensko, je edino človeško bitje, ki je bilo rojeno brez izvirnega greha. In edino, ki ga je Vsemogočni vzel v nebesa. Naravnost. Brez smrti, brez vic, brez poslednje sodbe.

Marija je ljudem blizu. Slovencem še posebej. K njenim nogam smo vedno nosili svoja upanja in strahove, svojo majhnost in šibkost. Marija je ženska, od nje pričakujemo nežnost in materinsko mehkobo. In Marija je ena od nas, ena od majhnih ljudi. Predstavnica delavskega razreda, zaročenka tesarja, ki je jahala na osličku in k porodu legla na slamo v jaslih.

Včasih so ljudje ob praznikih skrbi, obveznosti in motike pustili doma. Zdaj vsak svoj plug vlečemo po avtocestah in letališčih in ga gledamo, kako počiva ob nas na plaži.

V Italiji nedotakljivi ferragosto, se je, zanimivo, začel praznovati približno v času, ko je k Mariji pripotoval nadangel Gabrijel. 18 let pred našim štetjem ga je razglasil rimski cesar Avgust. Tisti, ki je rekel, naj se popiše ves svet, in tako Marijo z Jožefom tik pred porodom poslal v Betlehem. Cesar je avgustovski počitek razglasil z namenom, da se majhni ljudje odpočijejo po žetvi ter se pripravijo na trgatev, na jesenska opravila in na dolgo zimo. Na začetku so se kmetje in tesarji ob prazniku zahvalili svojim gospodarjem, od njih dobili košaro hrane in se z družino odpravili na piknik v naravo. Zdaj delavci dobijo regres in jo s podpisanim listkom za dopust mahnejo stotine kilometrov stran v iskanju najboljšega počitniškega doživetja.

Včasih so ljudje živeli v ritmu narave. Svetu so prilagajali svojo notranjo uro, za konec žetve in trgatve hranili utrujenost in veselje. Včasih so ljudje ob praznikih skrbi, obveznosti in motike pustili doma. Zdaj vsak svoj plug vlečemo po avtocestah in letališčih in ga gledamo, kako počiva ob nas na plaži.

In ni videti, da bo bolje. Kvečjemu slabše. Pandemija in karantena sta času majhnega človeka, ki je bil že desetletja pod udarom digitalnih tehnologij in k učinkovitosti usmerjenih delovnih procesov, zadala smrtni udarec. Delo od doma, delo na daljavo, vseprisotnost komunikacijskih naprav so ustvarili živčno bitje, ki tudi 16. in 17. avgusta pogleduje na svoj zaslon. Odgovarja na elektronsko pošto in sporočila v klepetalnicah. In ustvarili so delodajalca, ki to nenehno pozornost pričakuje. Dva tisoč let pozneje se je Avgustova briljantna ideja o zapovedanem počitku za delavce dokončno sfižila.

In, zanimivo, približno v istem času so znanstveniki napovedali, da prihaja poslednja sodba. Šesto veliko poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe je katastrofalno. Če ljudje ne bomo nehali drveti po avtocestah in letališčih, nam bo plažo, na katero si ob avgustovskem počitku tako zelo želimo, kmalu pojedlo morje. Za zdaj so znanstveniki s svojim sporočilom precej manj uspešni, kot je bil nadangel Gabrijel s svojo prelomno novico o skorajšnjem učlovečenju Boga. Ampak tehtnica se premika neizprosno hitro in ko bo cena škodljivih posledic začela presegati dobiček nenehne gospodarske rasti, se bo svet še enkrat drastično spremenil.

Kaj se bo zgodilo z majhnim človekom, z njegovo nagrado in njegovim počitkom? Kdo ve. Mnogi nesrečniki zaradi naravnih katastrof, ki uničujejo pridelek in onemogočajo preživetje, že sedaj blodijo po svetu, brez oslička in slame. Prebivalci bogatega sveta, ki še imamo sladke skrbi, pa se bomo morda prisiljeni spametovati. Za nekaj tednov na leto izključiti elektriko, ugasniti motorje in se s košaro peš odpraviti do bližnjega gozda, do domače reke. Iskat tišino, molit k materi naravi ali k materi Mariji, prekinit tok nenehnega hitenja. Kot je cesar zapovedal.

---