Delo in še enkrat delo

Peklensko poletje! Efekt Sahare, efekt Karibov ... Na Hvaru je med domačini še danes v rabi stoletni poletni pozdrav “V hlad!” Pramati Gea nam resno izstavlja račune.

V strahu pred virusom na otoku Ižu ne igramo ne briškole ne trešeta, v gostilni se ne sliši mora: česa takega staroselci ne pomnijo. Nekaj ribičev dela, pljuje po Jadranu, slovenska “enklava” je živahna, mrgoli turistov. No, ekonomist Joseph Stiglitz nam je že v času krize leta 2008 prerokoval: če imaš vsaj deset kvadratnih metrov zemlje - sej, plevi, gnoji, koplji, žanji ... V Istri ta hip hujše krize ni, turizem cveti, tukajšnji človek uporablja roke in glavo. Proizvaja vino, oljčno olje in soli sardele, a tudi ustvarja najboljše jadrnice, širi digitalne industrije, obrti, obrača vrhunske veščine. Od Padne in Paderne do Baderne in Vodnjana homo faber deluje.

Moja, starejša generacija, ima pomembno nalogo, da hčeram, sinovom, vnukom in vnukinjam na učinkovit način prenese lastne izkušnje iz grozot, ki smo jih od rojstva doživljali, od revščine, fašizma in vojne do tuberkuloze, tifusa, škrlatinke in mumpsa.

Je pa v glavnem grd čas, posledice (iz)rednih stanj se pričenjajo poznati. Da upanje umre poslednje? Kot bi se tudi upanje utrudilo, tako da homo ludens desperatus že počasi dviga roke. Delta je tu, zalezuje nas počasi in neizogibno, in s seboj prinaša “kolateralne” učinke: psihotična kolektivna stanja, depresijo, anksioznost ...

In vendar: kot bi se v nas spet pričel prebujati tudi človek delavec! V vasici Salinovec v Zagorju pravkar poteka ljubiteljski festival kiparjenja z motorno žago. Zagorci se lotevajo olupljenih hlodov, ki jih na veselje krajanov in gostov spreminjajo v lesene skulpture. V okolici Požege, znani po tradicionalni vzgoji konj, na tekmovanju Zlata griva tekmujejo domače vprege. Po Istri potekajo umetniški, obrtniški festivali, žito je požeto, pobira se krompir, čeprav je tornado oklestil marsikatero polje.

Hočem reči, treba se bo otresti strahu pred grožnjami, ki sejejo nemoč in jim ni videti konca. Moja, starejša generacija, ima pomembno nalogo, da hčeram, sinovom, vnukom in vnukinjam na učinkovit način prenese lastne izkušnje iz grozot, ki smo jih od rojstva doživljali, od revščine, fašizma in vojne do tuberkuloze, tifusa, škrlatinke in mumpsa. Kaj storiš? Pretvarjaš se, kot da to ni usodno, poprimeš za delo še krepkeje, saj nič drugega kot delo ne more pozdraviti telesa, duše in uma.

Gledam obupano mladost okoli sebe, popolnoma odvisno od virtualnega sveta, navajeno na celonočne rejve s pijačo in ostalim ... Postanem z njimi, se zapletam v pogovor, spijemo pivo, dajmo, glavo gor, jih skušam opogumljati, saj se dobro spominjam, kako so nas naši stari varovali in vsaj poskušali razumeti. Njihove muke so neznosne in nam nedoumljive. Potem ko smo v veliki meri zakrivili kaos, v katerem so prisiljeni živeti, je najmanj, kar lahko naredimo, da vsaj narahlo vstopimo v njihov IT svet in jim na njihov način, v njihovi govorici posredujemo izkušnjo fizičnega dela in preživetja v razmerah, ko se zdi, da je preživeti nemogoče. Pred našim potomstvom so resni izzivi; dolžni smo mu predati vero v človeka, v dobroto. In v tisočkrat preverjeno odrešilnost dela.


Preberite še


Najbolj brano