Delijo si Jadran, tunov pa ne
V Novem mestu je bil te dni atrakcija 280 kilogramski tun. Posredovati so morali gasilci, da so ga z dvigalom prenesli iz ledenega oklepa v kombiju na delovno mizo, kjer so ga slovenski in japonski mojstri razsekali in shranili za stejke, sašimije, uramakije, … ali karkoli že.
Preslišano bistvo te novice je drugje: tun je prispel s Hrvaške, kjer ga je ujel slovenski ribič.
Tudi če se tun po nesreči znajde v mreži ali na trnku, raje takoj nazaj v morje z njim kot tvegati kazen, pravijo.
Slovenski ribiči v slovenskem morju pač tunov ne smejo loviti. Niti profesionalni ribiči ne, kaj šele rekreativni ali športni. Modroplavute tune lahko opazujejo, kako švigajo pred barkami in plašijo druge ribe, loviti in prodati pa jih ne smejo. Tudi če se tun po nesreči znajde v mreži ali na trnku, raje takoj nazaj v morje z njim kot tvegati kazen, pravijo.
V ribarnicah pa za kilogram tuna plačamo 28 evrov - za tuna, ulovljenega morda na Hrvaškem ali v Italiji, s katerima si delimo Jadran, ne pa tudi tunov. Mimogrede, kvota tunov, ki jo letos smejo uloviti Hrvati, je nekaj čez 950 ton, Italijani pa imajo 4745 ton.
Težava je stara vsaj toliko, kot je samostojna Slovenija, ko snovalci takratne ribiške politike pri vstopanju v EU naše države niso vključili v pogajanja za pridobitev ribolovnih kvot za tune. Verjetno drži, da se takrat naši ribiči niso množično ukvarjali s tunolovom in se tuni niso množično pojavljali in verjetno zato niso hoteli postavljati zahtevnega sistema nadzora tunolova.
Škoda, da je bila tista odločitev sprejeta brez pogleda naprej; tuni so se namreč v zadnjih letih vrnili in ribiči bi jih lovili, če bi smeli. Škoda pa tudi zato, ker je bila odločitev sprejeta brez pogleda nazaj; brez zgodovinskega spomina na začetke organiziranega slovenskega ribištva, ki temelji prav na tunolovu. Ustavite se kdaj v Ribiškem muzeju tržaškega primorja v Križu nad Barkovljami in si tam oglejte ta edinstven slovenski množični ribolov, s katerim se je ukvarjala celotna skupnost.
Zdaj je pridobitev kvot za zaščitene modroplavute tune zahtevna misija, saj je tuna v Atlantiku in Sredozemlju prelovljena. A vseeno, ob zavedanju, da je treba v morju pustiti tudi živelj za zanamce, da vzpostavitev sistema nadzora zahteva kup birokracije in stroškov, da bi šlo le za nekaj 100 kilogramov tunov na leto, bi se pristojni morali potruditi. Že zavoljo tradicije tunolova bi si Slovenija svojo malo kvoto zaslužila.