Koronski dodatki v javnem sektorju se niso delili po enakih vatlih

Država je za dodatke zaposlenim v javnem sektorju od marca lani do junija letos plačala 753 milijonov evrov, kažejo podatki Fiskalnega sveta. Podatki še niso popolni, saj morajo delodajalci ministrstvu zahtevke za izplačilo dodatkov oddati najpozneje 90 dni po koncu epidemije, ki se je uradno končala sredi junija.

LJUBLJANA > Iz podatkov, ki so na voljo že zdaj, je razvidno, da je šlo za dodatke javnim uslužbencem več denarja kot za vsa nadomestila za zaposlene na čakanju na delo (630 milijonov evrov).

Različni pristopi delodajalcev

Analizo, koliko je kdo dobil, je ministrstvo za javno upravo (MJU) doslej pripravilo le za prvi val epidemije, ki je trajal od 12. marca do 31. maja lani. V tem obdobju je bilo javnim uslužbencem izplačanih 137 milijonov. V sindikatih, ki jih zastopajo, ugotavljajo, da način, po katerem so se dodatki delili, ni bil najbolj pravičen.

1130

evrov bruto je povprečni znesek, ki ga je v prvem valu epidemije prejel javni uslužbenec ali funkcionar, upravičen do dodatkov

“Ob relativno visokih izplačilih mase sredstev v primerjavi z drugimi državami imamo izrazito visoko stopnjo nezadovoljstva med zaposlenimi,” pravi predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja in generalni tajnik Sviza Branimir Štrukelj. Razlog za to je, da ni mogoče pojasniti, zakaj je prihajalo do velikih razlik med enakimi zavodi, pa tudi do razlik med zaposlenimi znotraj istega zavoda. Očitna so tudi nesorazmerja med vodstvenimi delavci in ostalimi. “Preseneča me, da so imeli direktorji zavodov po pravilu visoke dodatke, čeprav bi človek sklepal, da niso bili najbolj izpostavljeni,” pravi Štrukelj.

137

milijonov evrov je država plačala za koronske dodatke javnim uslužbencem v prvem valu epidemije

Tudi to, da so ponekod dodatke dobili skoraj vsi zaposleni, drugod pa le manjši delež, Štruklja napeljuje k sklepu, da so bili pristopi delodajalcev povsem različni.

Vsaj enega od dodatkov prejemalo 66 odstotkov zaposlenih

Javni uslužbenci so lahko dobili dodatek za delo v rizičnih razmerah v višini 65 odstotkov urne postavke osnovne plače ali dodatek za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije v višini do sto odstotkov urne postavke osnovne plače. Do prvega dodatka so bili upravičeni samo za čas, ko so delali v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, do drugega pa po presoji nadrejenega tudi za delo od doma.

Branimir Štrukelj

predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja

“Ob relativno visokih izplačilih mase sredstev v primerjavi z drugimi državami imamo izrazito visoko stopnjo nezadovoljstva med zaposlenimi.”

Vsaj enega od dodatkov sta prejemali dve tretjini javnih uslužbencev oziroma 121.047 javnih uslužbencev in funkcionarjev od 184.047 vseh, ki so zaposleni v javnem sektorju. Povprečni znesek dodatkov, ki jih je prejel zaposleni v dobrih dveh mesecih trajanja prvega vala, je bil 1130 evrov bruto.

Analiza MJU, ki je za zdaj še delovno gradivo, razkriva tudi odstopanja od tega povprečja. Najvišji skupni znesek obeh koronskih dodatkov, 23.232 evrov, je dobil višji zdravnik specialist v UKC Ljubljana. Sledijo mu zdravniški kolegi, na desetem mestu med prejemniki najvišjih dodatkov pa je namestnica direktorja v Domu starejših občanov Novo mesto s 13.518 evri.

Peter Majcen

konfederacija sindikatov KS90

“Prav bi bilo, da bi se tudi v zasebnem sektorju poskrbelo za trgovce in druge poklice, ki so bili neposredno izpostavljeni morebitni okužbi.”

Upoštevaje le dodatek za nevarnost in posebne obremenitve pa je na tretjem mestu v državi direktorica postojnskega zdravstvenega doma Irena Vatovec. Dobila je 10.495 evrov. Ker je na dopustu, nam še ni mogla pojasniti, zakaj je bila upravičena do njega.

Razlike v istem timu

Analiza, ki jo je na zahtevo sindikatov pripravilo ministrstvo, ne pove, za koliko delovnega časa in opravljenih ur so bili izplačani dodatki, opozarja predsednica Sindikata zdravstva in zdravstvenega varstva Slovenije Irena Ilešič Čujovič. “Lani decembra je naš član po 14-dnevni odsotnosti zaradi okužbe v preostalih 14 dneh opravil 200 ur. Skoraj neprestano je delal. Tega, da gre za velik obseg dela, iz analize ni mogoče razbrati,” opozarja. Brez podatkov o številu ur je težko presojati, ali je nekdo dobil previsok ali prenizek dodatek. Ministrstvo naj bi zdaj analizo še dopolnilo prav s temi podatki, kolikor so dosegljivi.

Irena Ilešič Čujovič se zato, ko govori o anomalijah, raje sklicuje na opozorila članov sindikata kot pa na analizo. “Ena od anomalij je, da je isti poklic v dveh različnih zavodih dobil tudi za polovico drugačno plačilo. Druga je, da so v istem zavodu delavci v timu - na primer zdravnik, sestra, zdravstvena administratorka - dobili dodatek za različne deleže delovnega časa, čeprav so bili vsi v službi v enakih okoliščinah,” pojasnjuje.

Tudi Peter Majcen iz konfederacije sindikatov KS90 se le na podlagi podatkov, ki jih je objavilo MJU, težko opredeljuje, kako pravično so bili obračunani dodatki. “Vsekakor pa so tisti, ki so delali in bili neposredno izpostavljeni, upravičeni do dodatkov,” poudarja.

Opozarja pa tudi na razliko z zaposlenimi v gospodarstvu, kjer takšnih dodatkov ne poznajo: “Prav bi bilo, da bi se tudi v zasebnem sektorju poskrbelo za trgovce in druge poklice, ki so bili neposredno izpostavljeni morebitni okužbi.”

---