Še ena zgodba o uspehu

Da je varovanje in ohranjanje naravne in kulturne dediščine za lokalno skupnost ne samo dobro in pomembno, ampak tudi donosno, če ga le vodilni znajo unovčiti, so Pivčani že dokazali z uspešnima zgodbama, ki ju pišeta Park vojaške zgodovine in Ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Kot vse kaže, pa so na odlični poti, da s pomočjo evropskega denarja spišejo še eno zgodbo o uspehu pivškega turizma.

Center o velikih zvereh Dina, ki ga danes odpirajo v Krpanovem domu, bo s sodobnim multimedijskim pristopom zagotovo ponudil novo tržno nišo tako za domače kot tuje goste. V njem si bo med drugim mogoče ogledati posnetke iz opazovanja medvedov, ki je na Notranjskem postalo prava turistična uspešnica, s pomočjo virtualnih očal začutiti zveri od blizu ali pa se s tablico v roki sprehoditi po njihovih stopinjah. Skratka, Dina bo ponudila izobraževanje o zvereh na zabaven in digitalen način, ki je blizu zlasti mladim.

Država naj kmete, ki vlagajo v zaščitno opremo, imajo pastirske pse, tudi ustrezno denarno nagradi.

Toda snovalci Dine želijo, da bi ta ponudila veliko več kot zgolj učenje na zabaven način. Prizadevajo si, da bi Dina postala mesto konstruktivnega dialoga in dodatna priložnost za lokalne turistične ponudnike. Čeprav stroka opozarja na pomembno vlogo, ki jo imajo zveri v gozdnem ekosistemu, pa kmetje na Pivškem in tudi širše velike zveri velikokrat doživljajo kot težavnega soseda. Uradni podatki sicer kažejo, da se pri tistih kmetih, ki uporabljajo prave varovalne ograje in pastirske pse, škoda zmanjšuje ali pa je sploh ni. Kar kaže na to, da je sobivanje z zvermi kljub vsemu možno, ni pa lahko in poceni.

Prav zato je država kmetom že pomagala z nekaterimi ukrepi, kot je denimo finančna pomoč pri nakupu varovalne opreme in pastirskih psov. Nerazumljivo in nelogično pri tej pomoči je le to, da mora kmet najprej dokazati škodo, šele potem lahko pomoč uveljavi. V duhu spodbujanja sobivanja z velikimi zvermi bi bilo zato prav, da država razmisli tudi o tem, da kmete, ki vlagajo v zaščitno opremo, imajo pastirske pse in skrbijo za druge zaščitne ukrepe, tudi ustrezno denarno nagradi. Le tako bi morda s pomočjo ozaveščanja na eni strani in finančno podporo ter debirokratizacijo na drugi strani lahko dosegli, da bo sobivanje med človekom in zvermi res zaživelo.

---

---