Povratna ura resnice v Tokiu

V športu in življenju se vse (po)vrne. Ko je Primož Roglič danes odpihnil tekmece in osvojil zlato olimpijsko medaljo v kronometru, si je marsikdo zavrtel film leto nazaj v vožnjo na čas, ki je predzadnji dan dirke po Franciji 2020 spremenila tok kolesarske zgodovine. Predvideni in v domovini s plebiscitarno večino določeni zmagovalec Toura se je moral posloviti od rumene majice, nemara najbolj čislanega simbola v kolesarstvu. Šok je bil še toliko večji, ker ga je ugnal rojak, programirani šampion prihodnosti, ki je v vožnji na čas prehitel čas.

Tadej Pogačar nedvomno zaznamuje že kolesarsko sedanjost. Letos je ubranil rumeno majico na dirki po Franciji, v Tokiu je postal tudi prvi slovenski nosilec olimpijskega odličja v kolesarstvu. Zmaguje kjerkoli in na način, ob katerem poznavalcem skoraj zmanjka besed. Težko si je predstavljati, kam lahko 22-letnik še seže. Roglič je starejši skoraj desetletje, kolikor dejansko traja tudi njegova resna kolesarska kariera, ki bo prej ali slej dobila še filmsko upodobitev. Vprašanje je le, ali se bo zgodila po knjižni predlogi.

Poklicna pot kolesarja seveda ni film. Marsikaj ostane očem skrito. Tudi na dirki, kjer včasih lahko uzremo le kolesarske maske.

Rogličevo (športno) življenje po preobrazbi iz smučarja skakalca je dejansko film, v katerem tako kot v življenju ne manjka vzponov in padcev, pa ne le v prenesenem pomenu besede. Kaj sproži najmočnejša čustva v športu in življenju nasploh? Preobrati in dramatični zapleti. V Rogličevi karieri jih ne manjka, njegovi so skoraj približek resničnostni zabavi, v kateri se poistovetimo z glavnim likom in tako doživljamo tudi njegove (ne)uspehe na športni poti ter se pri tem sprašujemo, ali bo naposled premagal vse ovire. Roglič sicer ne sodi med retorične prvake, a včasih slika pove več kot tisoč besed.

Poklicna pot kolesarja seveda ni film. Marsikaj ostane očem skrito. Tudi na dirki, kjer včasih lahko uzremo le kolesarske maske. Praviloma jih glavni akterji snamejo na najtežjih vzponih ali v kronometrih, ki nimajo zaman naziva ura resnice. Vožnje na čas imajo neredko dve plati iste medalje. Užitek in trpljenje. Nikoli ne vemo, česa bomo deležni na kolesarski poti. Upamo le, da Rogličeve še ne bo tako hitro konec. Okoli Rogliča se vedno nekaj dogaja. Bodisi ko vozi v kolesarski karavani, obkrožen s tekmeci, ali se sam bori z uro. Uro resnice.


Preberite še


Najbolj brano