Zdrav duh v zdravem telesu
Tokio je po pičlih treh dneh od slovesne otvoritve olimpijskih iger že slovenski, bi lahko zapisali nekoliko vzneseno, pa vendarle. Medalje štejejo in slovenski števec se je z današnjim dnem ustavil pri dveh. Slovenski led je v japonski sopari z bronom hitro prebil kolesar Tadej Pogačar, za dodaten dvig temperature pri športnih privržencih v domovini pa je poskrbel kanuist na divjih vodah Benjamin Savšek. Oba sta bila med vročimi kandidati za odličje, a so papirnate športne napovedi vendarle zelo nehvaležne.
Pogačar podira kolesarske mejnike kot golobradi mladenič, Savšek obira olimpijske sadove kot prekaljeni mojster brzic, ki je začetni nadarjenosti in zagnanosti postopoma dodal tekmovalni občutek in izkušnje. Olimpijske so zlata vredne. Dobesedno. Savšek jih je danes zasluženo unovčil in pokazal, da velja vztrajati za dosego najvišjega cilja.
Olimpijska arena je priložnost tudi za poveličevanje uspehov, ki jih z lahkoto jemljemo kot naše in se z njimi poistovetimo.
Naslov olimpijskega prvaka je tekmovalni vrhunec za večino športnikov, ki sicer med letom niso pogosto v soju (medijskih) žarometov, a to ne zmanjšuje njihove športne veljave. Olimpijska arena je priložnost tudi za poveličevanje uspehov, ki jih z lahkoto jemljemo kot naše in se z njimi poistovetimo. Gotovo jih bomo še v tem in naslednjem tednu, ko se bodo zvrstili še preostali slovenski aduti za odličje. Ni jih malo.
Pogačar in Savšek sta postavila letvico visoko, ob današnji predstavi Luke Dončića pa se obenem zdi, da je le še košarkarsko nebo nad nami. Dokler gori olimpijski ogenj velja vseeno ohraniti nekaj športne objektivnosti in distance. Ob ravno tako nabrušenih in kakovostnih tekmecih se ne bo izšlo vedno po najboljših željah. Pri tem ne gre zanemariti dosežkov ostalih slovenskih tekmovalcev, pa čeprav ne bodo prinesli domov žlahtnih kovin. Prav tako se velja spomniti tistih, ki so zaradi omejitev ter zavoljo močne slovenske konkurence ostali v olimpijski čakalnici.
Slovenski predstavniki so že v uvodnih dneh iger v Tokiu potrdili, da je šport v treh desetletjih državnosti postal prepoznavna blagovna znamka, s katero se ponašamo v globalnih okvirih. Obenem so športni podvigi postali tudi balzam za dušo, ki je bila v zadnjem obdobju na preizkušnji. Ne pravijo zaman, zdrav duh v zdravem telesu.