“To vam je bil istrijanski bluz”

Tamara Obrovac, ki sodi med najžlahtnejše umetnike, kar jih je dala Istra, je v vrhunski formi. Še vedno in, kot kaže, za zmeraj. Istra je po njeni zaslugi spoznala, da ima v narodnem izročilu tako džez kot bluz, ki ju glasbenica lahkotno premetava med seboj ter se obenem kot otrok igra z besedami in jim daje svoj glas - močan, topel, nekoliko rezek, ki se pne v višave in nebeške oktave.

ANKARAN > Edinstven in strasten sprehod, na katerega je v četrtek občinstvo v Valdoltri s skupino Transhistria Ensemble, eno od svojih glasbenih družin, popeljala Tamara Obrovac, karizmatična Istrijanka s Smoljanca, kot najbolj preprosto ubesedi svoje korenine, sodi med tista doživetja, ki jih človek preprosto potrebuje. Ker govori o tej dragoceni Istri, ki jo vsake toliko pod pritiski globalizacije povsem pozabimo, in ker nas magično zavrti v to bogato zapuščino dialekta in njegove melodike.

“Živela naša Istra!”

“Katerokoli besedo, ki jo potrebuješ, vzameš. To mi je super. Samopostrežni jezik. Živela naša Istra! Katerakoli, samo da je Istra,” je Tamara Obrovac jasno podčrtala energije, ki se pnejo pod čarnimi interpretacijami ištrijanske vile. Ta žvrgoli, poje in občasno kriči, kot da bi bila v telesu pevke gospela.

Hrbtenice skupine Tamara Obrovac Transhitria Ensemble pač ne gradi kaka dolgočasna monokultura, temveč raznolikost hrvaških, italijanskih in slovenskih izvorov. Ansambel sestavljajo slovenska kitarist Uroš Rakovec in kontrabasist Žiga Golob, italijanski harmonikar Fausto Beccalossi in pevkin domala večni spremljevalec, bobnar, zrasel na zemlji hrvaškega Zagorja, Krunoslav Levačić. Skupaj so od leta 2004, Uroš še dve leti dlje kot član njenih drugih projektov, Krunoslav Levačić pa od leta 1994, “odkar vem zase,” doda Tamara Obrovac. Nakar mojster doda: “Jaz že dolgo igram s teboj in ti si še vedno mlada.” Kar je pravzaprav čisto res.

Tamara Obrovac ni samo izjemna v vokalnih interpretacijah, temveč jo odlikuje smisel za humor in samoironijo, zaradi katere poslušalcem ves čas podaja šale in prigode ter se ob tem smeji in pleše neobremenjeno, kot bi imela kakšnih pet let. Njeno telo je odprta knjiga, ki ne skriva svojih občutij, skoznjo vse teče in sproti briše morebitna leta, ki so minila.

Kemija med člani benda je otipljiva in jo slišimo pri izvedbah komadov, kakršen je Madirosa, kjer Tamara Obrovac svoj glas združi s harmonikarjem v fantastično kombinacijo senzualnosti in nežne pripovedi o mediteranski roži.

Takšnih duetov je med koncertom precej in vsak navduši. Kot na primer glasbeni pogovor v pesmi Dolor, v katerem si Fausto Beccalossi in Uroš Rakovec uglašeno predajata zgodbo in ob tem občinstvo, povsem predano, peljeta s seboj v enega najbolj čutnih, uigranih duetov, kar smo jih imeli kdaj priložnost slišati.

Hit Milana Rakovca Črno zlo

Večer ni minil niti brez omembe Milana Rakovca, enega njenih najljubših pesnikov, in njegove pesmi Črno zlo. “Vajki je friška, vajki je dobra,” pove Tamara in jo že milijontič interpretira tako divje, da jo Rakovac sliši še tam nekje na Hrvaškem.

Črni malin, skladba, ki govori o krogu življenja in o tem, da nazadnje seveda vsi umremo, je s kratkim, a sladkim džezovskim solom izpostavila Krunoslava Levačiča ter občudovanje igre s palčkami in metlicami, s katerimi rokuje, kakor da so deli njegovega telesa, pravzaprav podaljšani prsti.

Ko dama s svojo družino sklene koncert in pove “to vam je bil istrijanski bluz”, je slovo kot zmeraj sladko-grenko, saj bi vsem ustrezal še kak komad, ki ga ti čarobni glasbeniki ponotranjijo in subtilno predstavijo. Lani je izdala novo zgoščenko Villa Idola, na kateri je bend Transhistria Ensemble prvič doslej sodeloval z džezovskim orkestrom hrvaške radiotelevizije. Koncertno delovanje se nadaljuje: s pianistom Matijo Dedićem se odpravlja na Poljsko, z bendom v Avstrijo in s kvartetom na Poljsko, zatem pa na pot v Argentino in tudi na Portugalsko.

---