Narava narave
Tokrat ni bučalo le morje Adrijansko. Njegovo bučanje so pošteno preglasili potoki in reke na senčni strani Alp. Ti so na hitro posrkali vso vodo z neba, in so, ne meneč se za naselja, ceste, mostove in vse, kar jim je stalo na poti, odbučali tja proti Severnemu morju.
Taka je narava narave. Narava narave so nedvomno tudi naravne nesreče in ekstremni naravni pojavi. Ekstremni z vidika človeka, seveda, ne z vidika narave. Z vidika narave so to bolj kot ne normalni dogodki, ki imajo svoj zakaj in svoj zato. Naj bosta zakaj in zato skrita v premikanju zemeljske skorje, v kroženju, segrevanju in hlajenju zračnih mas ter morskih tokov ali pa v sončnih pegah. Da pa je ekstremnih pojavov, povezanih z vremenom, vedno več in da so vse močnejši, je nedvomno v veliki meri pripomogla tudi ali predvsem narava človeka. Natančneje, tisti aroganten, prepotenten, samovšečen in lahkomiseln del narave človeka.
Da pa je ekstremnih pojavov, povezanih z vremenom, vedno več in da so vse močnejši, je nedvomno v veliki meri pripomogla tudi ali predvsem narava človeka. Natančneje, tisti aroganten, prepotenten, samovšečen in lahkomiseln del narave človeka.
Morda bi lahko celo rekli, da je to tisti nenaraven del narave človeka. Kaj pa vem. Morda pa je tudi ta zgolj in preprosto del narave človeka. Tisti del narave človeka, ki meni, da je narava tu zgolj zato, da jo izkoriščamo, kakor najbolje vemo in znamo. Da v njej lovimo in sekamo, da po njej kopljemo, da po njej gradimo ceste in naselja kjerkoli in kakorkoli, da vanjo odlagamo odpadke, tudi strupene, da po njej prevažamo sebe in vse, za kar menimo, da nam mora biti na voljo vedno in povsod tudi na drugem koncu sveta.
Prizori opustošenja, ki so nam jih mediji prikazovali minule dni in ki so ga povzročile vodne ujme, tokrat niso bili posneti na kakšnem obubožanem Karibskem otoku, tudi ne v Indoneziji ali morda centralni Afriki. Voda je pustošila severno od nas, v razvitih in dobro organiziranih državah naše stare celine. In ni odnašala za silo zbitih barak iz lepenke, pločevine in palminih listov ter ozkih, prašnih kolovozov, pač pa trdno grajene hiše, betonske mostove in asfaltirane ceste. Vse se je dogajalo zelo blizu, “a tiro do schioppo” bi rekli sosedje, le streljaj stran. Tako blizu, da je, ne brez posledic, oplazilo tudi severovzhod dežele na sončni strani Alp. Na tisti strani Alp, kjer imamo Andreja, ministra za okolje in referendume, ter Zdravka, ministra za gospodarstvo in vavčerje, ki bi gradila na vodnih in priobalnih zemljiščih. Ki bi gradila na prav tistih zemljiščih, ki jih je voda severno od nas odnašala kot za šalo. Seveda z vsem, kar je bilo na in ob njih. Ministra, ki bi na vodovarstvenih območjih celo postavljala objekte, ki v delovnih procesih uporabljajo nevarne snovi. Lahkomiselnost? Aroganca? Nevednost? Zabitost? Pohlep? Kdo bi vedel. Morda tudi vse skupaj. Dežela s takimi ministri, vključno s prvim med njimi, res ne potrebuje še dodatnih naravnih nesreč.
Na srečo imamo na sončni in vodnati strani Alp tudi razumno ljudstvo, ki je ministroma dalo tako dvojko, da bi se morala oba v hipu skriti v najglobljo temo Kočevskega gozda in tam tudi ostati. In to čisto tiho, da ne bi motila medvedov pri zimskem spanju ali pri poletnem hlačanju in iskanju hrane. Če bi z njima šli tudi vsi tisti, ki jima v imenu stabilnosti vlade, uresničevanja koalicijske pogodbe in kar je drugih izgovorov, ki visijo s pasjih repov, držijo štango, bi bilo to “altroke tur de frans”. A se kaj takega seveda ne bo zgodilo.
Vodja poslanske skupine esdees je po referendumskem debaklu izjavil, da to ni nič takega in da voda še kar teče, Janez pa v svoji maniri dodal, da ni drame. No, tudi sam tako menim in se za spremembo z Janezom celo strinjam. Referendumski rezultat ni nič tragičnega, pretresljivega ali žalostnega. Obratno. Referendumski rezultat je razlog za veselje, za praznovanje in za upanje, da bo družba tej arogantni in samozadovoljni kombrikoli še kdaj pokazala vrata. Ali okna. Lahko tudi Windowse, glede na to, da je digitalizacija ena od naših prednostnih nalog in da smo zategadelj pravkar dobili tudi novega uber ministra.
Referendumski rezultat je morda tudi razlog za upanje, da bomo prihodnje leto na volitvah, ki so edino učinkovito cepivo za končanje tokratnega vala epidemije JAVID, končno prišli do kolektivne imunosti. Če se osemdeset odstotkov volivcev odloči za imunost, potem nam kljub tistim dvajsetim odstotkom trajno in brezupno okuženih ne bo potrebno nositi mask in tudi ne paziti na varno medosebno razdaljo zaradi zardevanja ob Hojsovih “svinjarijah”, Grimsovih klimatoloških traktatih ali Janezovih zunanjepolitičnih flopih. No, tudi notranjepolitičnih, kot je bilo nedavno glasovanje proti zakonu, ki so ga sami spisali.
So pa na vladi konec minulega tedna sprejeli uredbo o pomorskem prostorskem planu Slovenije. V njem je v skladu s propadlo novelo zakona o vodah med drugim zapisano, da bodo v prihodnjih letih preverili možnosti in lokacije za gradnjo otoka. In to kljub temu, da ta v ničemer ne prispeva k enemu najpomembnejših ciljev pomorskega prostorskega plana, to je doseganju dobrega okoljskega stanja morja. Otok, podobno kot grajena obala, kot širitve kopnega v morje, kot naraščanje tovornega, potniškega in turističnega pomorskega prometa ne pomeni nič drugega kot nadaljevanje dosedanje prakse degradacije morja Adrijanskega. Altroke zeleni in modri preboj! In da se ne bomo izgovarjali, da nam omenjene posege v morsko vodno zemljišče narekujejo “kontinentalci” v Ljubljani. Na okoljskem ministrstvu sta dva ključna človeka, tudi z vidika vsebin pomorskega prostorskega plana, naše gore, da ne rečem našega morja, lista. In dva lista, ki sta prispevala glasova za propadlo novelo zakona o vodah, imamo tudi v državnem zboru. Človek bi lahko celo rekel, da smo si sami krivi.