Včasih je potrebno tudi oditi

Pred kratkim mi je oseba, ki jo res že zelo dolgo nisem videla, zaupala, da je s starši prekinila stike. Tega si ni želela, bilo je težko, še vedno je. Toda odnos s starši je bil zanjo, posledično pa tudi za njene otroke in družino, dolgoročno tako uničujoč, da ni imela druge izbire. Pred tem je vložila mnogo časa in energije, tudi let, v to, da bi odnos izboljšala, ga spremenila, postavila na bolj zdrave in vzajemno spoštljive temelje, vendar neuspešno.

Obenem se je ves čas bala, da se bo zgodilo to, kar se je, in sicer da so starši, ko jih je soočila s potrebo po spremembi odnosa, raje kot spremembo in vzpostavitev drugačnih, zrelih in zdravih odnosov, izbrali prekinitev odnosa.

Z osebami, ki nas fizično in čustveno zlorabljajo, življenjsko ogrožajo, ne glede na to, kako zelo so nam blizu in kako zelo radi jih imamo, je potrebno prekiniti odnos.

Osebo, ki je zmogla notranjo moč in pogum, da prekine toksičen in neproduktiven odnos, globoko spoštujem. Sprejeti takšno življenjsko odločitev in jo nato dejansko tudi uresničiti je vražje pogumna, težka, obenem pa dobra odločitev. Z osebami, ki nas fizično in čustveno zlorabljajo, življenjsko ogrožajo, ne glede na to, kako zelo so nam blizu in kako zelo radi jih imamo, je potrebno prekiniti odnos. Včasih tudi nepovratno, za vedno, ker se lahko zgolj tako ponovno sestavimo kot celovita bitja in ovrednotimo kot osebe, zaživimo srečno, polno, zdravo, predvsem pa z nerazrešenimi odnosi in iz njih izhajajočimi travmami ne zaznamujemo še življenj naših otrok.

Najtežje je prekiniti dlje trajajoče in zelo tesne odnose, kot so odnosi s starši, otrokom, partnerko, zakoncem, prijateljem ali prijateljico. Mnogo hitreje uvidimo nesmotrnost in škodljivost odnosa pri nam manj bližnjih osebah, v takšnih primerih je tudi odločitev za prekinitev odnosa lažja. Najhuje je potegniti črto pod odnos, ki je vseživljenjski ali zelo dolgo trajajoč in intimen, ki nas je že tako zelo posrkal, da težko uvidimo realno sliko tega odnosa. Ker gre tudi pri toksičnih odnosih za odnos, torej dinamiko vsaj dveh, smo namreč soodgovorni za ta odnos, ga soustvarjamo in ga, četudi “strupenega” in škodljivega, sovzdržujemo. Sodelavec mi je ob priložnosti s tem v zvezi navrgel, “da se patologije privlačijo” in s tem iskrivo povzel bistvo toksičnih partnerskih odnosov.

Pred kratkim sem po naključju naletela na knjigo v Opoju narcisa, ki jo je izdala slovenska pisateljica Aleksandra Kocmut, v kateri opisuje izkušnjo dvajsetletnega življenja z osebo z narcistično osebnostno motnjo. Z osebo, ki ni sposobna ljubiti, ki druge dojema zgolj kot pripomočke za tešenje svojih potreb, s katero bi morala že zdavnaj prekiniti odnos, vendar tega ni zmogla, ne znala - ker se patologije pač privlačijo. In tudi ko je osrednja protagonistka knjige zbrala pogum za odhod in (avto)terapevtsko refleksijo v obliki knjige v opomin drugim in celjenje sebe, še vedno ni zmogla docela sprejeti preteklosti v toksičnem in uničujočem odnosu, saj je knjiga izšla pod psevdonimom Loti Palmer.

Pristni, globoki, intimni medčloveški odnosi so vir zadovoljstva, sreče, zdravja. Vanje se splača investirati in se zanje truditi. Toda ne za vsako ceno. Ko ni možno postaviti zdravih medosebnih meja, ki jih nihče in nikdar ne sme prestopiti, je nujno odnos spremeniti, če to ni možno, pa prekiniti. Začasno, dokler odnosa ne postavimo na nove temelje z drugačnimi pravili igre, ali za vedno, če to ni mogoče.

Odgovorne odločitve za prekinitev nezdravega odnosa pa ne smemo enačiti s trendom površinskih odnosov, “odnosov s koristmi” in “hipnih razvez”, ki smo jim priča v potrošniški, postmoderni družbi, ko so tudi odnosi in partnerstva dojeti kot blago na tržišču izbir. Izberemo si ga in tak odnos živimo, dokler nam koristi, je v njem prijetno, nismo pa se pripravljeni za tak odnos pretirano žrtvovati ali truditi. In ko odnos od nas terja preveč napora, odrekanja ali truda, ga pač zapustimo in vstopimo v nove prijateljske, partnerske, službene ali sosedske odnose. Za to vrsto površnih odnosov je značilno, da so v večji meri prisotni v odtujenih, individualiziranih in urbanih družbah zahodnega sveta, so kratkega roka in namenjeni predvsem hipnemu zadovoljevanju potreb.

Kako vemo, kdaj je odnos neustrezen, takšen, ki bi ga morali temeljito prevetriti ali ga zapustiti? Če izpostavimo nekatere ključne značilnosti disfunkcionalnih ali toksičnih odnosov: takrat, ko nas odnos fizično, psihično ali čustveno ogroža, je uničujoč za našo samopodobo, ko so v odnosu prisotni nenehna negotovost, manko podpore in razumevanja, pa tudi prevlada, nadzor, ko si podvržen nespoštljivemu ravnanju, ob tem pa tvoje potrebe niso upoštevane, daješ več kot sprejemaš in se ob tem počutiš povsem razvrednotenega, v takem odnosu umanjkajo skrb, sočutje in zanimanje tudi za našo blaginjo, prevladujejo utrujenost, jeza, depresija, apatija … Dobri medčloveški odnosi so sestavni del zadovoljujočega in izpolnjujočega življenja. Vedno je primeren trenutek za preverbo in morebitno predrugačenje naših odnosov. In ne pozabimo, sprememba je edina stalnica življenja.


Preberite še


Najbolj brano