Res publica

Pravzaprav težko zapišem drugače kot tako, da uporabim tisto znano, ki pravi, da “se nismo za to borili”. Tudi sanjali tega nismo, ko so bile sanje še dovoljene. Če bi, bi bila to bolj nočna mora kot kaj drugega. Seveda bo marsikdo rekel, da so prireditveni prostori velikokrat ograjeni. To je morda celo res. Posebej je to res takrat, ko gre za predstavo ali dogodek, za katero ali katerega je treba plačati vstopnino. Takrat seveda “nema trte mrte” in trte mrte tudi biti ne more, saj si ljudje z organizacijo tovrstnih prireditev služijo kruh. Je sicer tudi res, da se vedno najdejo taki, ki si s kakšnega balkona, drevesa, droga in podobnih lokacij z dobrim razgledom prireditev ogledajo zastonj, a je število teh zanemarljivo in nikomur ne pade na pamet, da bi jih preganjal.

Manj razumljivo je ograjevanje prireditvenega prostora takrat, ko gre na primer za državno proslavo, tako kot se to dogaja na zahojsani strani Alp ob obeležitvi dneva upora proti okupatorju ali ob proslavi ob trideseti obletnici samostojnosti. Ob dogodku, katerega trideseto obletnico smo praznovali, ni bilo ograj, politiki se niso bali in vsekakor niso prezirali lastnega ljudstva. Pravzaprav bi najbrž lahko rekli, da so bili tistega junijskega dne pred tridesetimi leti nekako eno z ljudstvom. Takrat ljudstva niso zmerjali z ekoteroristi, paragrafarji, prostitutkami, antifarji, kaviar levičarji, takoimenovanimi strokovnjaki, paraziti in z drugimi podobnimi oznakami, s katerimi Janezova fejst dekleta in fantje ob tihem in tudi glasnem odobravanju izvoljenk in izvoljencev zbranih okrog Mateja Tankista, Zdravka Turista, Zmaga Padalca in treh DESno Usmerjenih Seniorjev, označujejo svoje neuko in neposlušno ljudstvo. Da najnovejšega, žal pa gotovo ne tudi zadnjega “svinjskega” izpada ministra Hojsa niti ne omenjam.

Tudi voda in obvoden prostor sta, ali bi morala biti res publica, tako kot trg pred parlamentom.

No, res pa je, da lahko ograje preprečijo marsikatero dobronamerno in poučno “žberlo” (zaušnico) à la Macron. Nenazadnje je Perotov Janez Kranjski Janez na državno proslavo v goste med drugimi povabil tudi svojega prijatelja in mecena Viktorja. In ta bi bil kar primeren prejemnik tovrstnega poduka. Prava “faccia da sberla”, bi najbrž rekel Di Maio ob Viktorjevem izmotavanju na temo zakona o pravilnem poučevanju spolnosti na madžarskih šolah. Z izjavo, da se je proti kriminaliziranju istospolnosti boril, že preden se je rodil, je presegel celo take modele, kot so dr. Branko Panter, Žan Nestrpnež in naš prvi policaj Aleš Inženir. In omenjene preseči ni kar tako.

In ko smo že pri presežkih in ograjevanju, seveda ne moremo mimo ograjevanja ljubljanskega Trga Republike. Trga, ki je res publica, ki je javna zadeva, javni prostor. Ograjevanja zgolj zato, da ne bi na njem na glas brali ustave, ali celo na glas, na plakatih in dežnikih “šimfali” Janeza in njegove. Posebej sedaj, ko menijo, da lahko ob podpori Viktorja & Višegrajcev rešijo Evropo pred samo seboj in tako obvarujejo tudi evropski način življenja. Kaj evropski način življenja je, si seveda vsak predstavlja po svoje, pri čemer nedvomno najbolj izstopajo prav Viktor & Višegrajci, skupina, v katero po novem očitno sodi tudi dežela na debirokratizirani strani Alp. No, po novem sodi tudi med tiste države, ki se ne zavedajo pomena ohranjanja vodnega in obvodnega prostora. Pomanjkanje tega zavedanja se najbolj akutno kaže pri potezah in izjavah ministra Andreja Hidrotehnika. Kaj meni stroka na njegovem ministrstvu, seveda ne vem in najbrž tudi ne bom izvedel, vsekakor pa vsa slovenska vodarska stroka njegova ravnanja in rešitve zavrača. In to z razlogom.

Tudi voda in obvoden prostor sta, ali bi morala biti res publica, tako kot trg pred parlamentom. Še več, voda in obvodni prostor sta javno dobro, sta naravna dobrina, s katero je potrebno ravnati do skrajnosti skrbno.

In zavrniti bo nujno potrebno tudi novelo zakona o vodah, o čemer bomo ta konec tedna odločali na referendumu. Tudi voda in obvoden prostor sta, ali bi morala biti res publica, tako kot trg pred parlamentom. Še več, voda in obvodni prostor sta javno dobro, sta naravna dobrina, s katero je potrebno ravnati do skrajnosti skrbno. Restriktivno, ko je govora o posegih, in radodarno pri razmišljanju o prepuščanju prostora naravnim procesom. Vizjakova novela seveda ne gre v to smer. Ne da bi razpredali o vseh možnih posledicah sprejetih sprememb zakona, velja izpostaviti le dvoje. Najprej to, da novela na vodnih in priobalnih zemljiščih dovoljuje gradnjo enostavnih objektov. To so ute, barake, lope, prostori za piknike, pomoli, privezi in še kaj bi se našlo, skratka tisti objekti, za katere po gradbeni zakonodaji ne le, da ni potrebno gradbeno dovoljenje, gradnje niti prijaviti ni treba. In če je ni treba prijaviti, potem tudi nihče ne bo iskal vodnega soglasja, ki ga sicer predpisuje Vizjakova novela. Druga taka “trovata geniale” v noveli zakona je ta, da za razliko od prejšnje rešitve, ki je posege v priobalna zemljišča omejevala na obstoječa stavbna zemljišča v naseljih, novela zakona širi možnost pozidave vodnih in priobalnih zemljišč tudi izven ureditvenih območij naselij. Povedano preprosto - kamorkoli.

Če zdaj združimo obe omenjeni spremembi zakona in si v spomin prikličemo še posledice, ki jih je v prostoru povzročil tedanji in sedanji minister Zvonko Predjamski s svojo uredbo o gradnji preprostih in nezahtevnih objektov iz leta 2013, potem je slika obvodnega prostora in krajine jasna. Lope, barake, pomoli, dostopi v vodo, ograje, gostinske terase in še in še, ob vodotokih, jezerih in zakaj ne, tudi ob morju. Seveda v primeru, da prihodnjo nedeljo ne bomo odšli na volišča in odločno, v dovolj velikem številu glasovali proti. Proti izključevanju javnosti. Proti izključevanju stroke. Proti uzurpaciji in ograjevanju vode, vodnega in obvodnega prostora, ki so še bolj kot trg pred parlamentom res publica. Javna stvar, javno dobro, naša stvar. Ne pustimo si je vzeti.


Preberite še


Najbolj brano