Vodni apetiti in zavajanja
Velik odziv državljanov na predčasno glasovanje o noveli zakona o vodah je dober znak. Je znak, da so sredi julijske pripeke mislili ne le na dopust ali vikend ob morju, v gorah ali kje drugje, temveč tudi na našo skupno prihodnost.
Ne, to še zdaleč ni referendum, na katerem naj bi testirali podporo aktualni vladi. Zdi se, da je večina zainteresiranih razumela, da je pri tako strateških vprašanjih, kot je vprašanje ranljivosti voda na onesnaževanje, treba preseči levo-desne ali kakršnekoli delitve že. A poskus politizacije je bil le eden od načinov, kako volivce zavesti in jih odvrniti od bistvenega. Drugi je bilo sklicevanje na to, da neuveljavitev novele ogroža dodaten denar za protipoplavne ukrepe.
Pri tako strateških vprašanjih, kot je vprašanje ranljivosti voda na onesnaževanje, je treba preseči delitve.
Na referendumu odločamo predvsem o standardu varovanja naših voda. Doslej veljavna ureditev govori o tem, da lahko vlada izjemoma pod strogimi pogoji z uredbo zoži priobalno zemljišče, a le za poseg na obstoječem stavbnem zemljišču in znotraj naselja. Praksa kaže, da so se zožitve doslej nanašale le na obstoječe gradnje in ne na novogradnje. Po novem pa bi bilo pod poenostavljenimi pogoji ob pridobljenem vodnem soglasju na priobalnih zemljiščih sicer možno graditi “le” enostavne in objekte v javni rabi, kamor pa sodijo tudi hoteli, gostilne in parkirišča, a tudi zunaj naselja, če to predvideva prostorski akt, kar pomeni prenašanje interesnih pritiskov na občine. Vlada to interpretira kot krčenje možnosti za pozidavo, nasprotniki pa kot širitev.
Gre seveda za zelo atraktiven prostor in povsem utemeljeno je pričakovati, da bi bilo posegov več, ti pa bi, kot opozarja vodarska stroka, lahko imeli negativne posledice na ekološko in kemijsko stanje voda, na obvladovanje poplavnih tveganj in na biodiverziteto, povečale pa bi se tudi možnosti za preprečevanje dostopa do vode.
Če ministrstvo meni, da dosedanja ureditev prinaša tveganja, potem bi pričakovali, da bi jo nedvoumno popravilo na način, da bi pomenila izboljševanje stanja voda, ne pa spet novih tveganj.
Ne gre za to, da bi že a priori dvomili v strokovno avtonomijo in odgovornost direkcije za vode, ki bo odločala o dopustnosti posegov. Pač pa, da želimo iz previdnosti ostati na čim bolj varni strani.