O brunih, biserih, levem in desnem licu
Danes je dan zmage. Tako, mimogrede. Zelo bučno smo se veselili obletnic referenduma in prvih večstrankarskih volitev ter seveda razglasitve državnosti. Slovesno smo zaznamovali celo obletnico začetka vojne za Slovenijo. Pa čeprav, cela država z izjemo Primorske, en dan prepozno.
Ampak danes je trideset let, od kar so podpisali tako imenovano Brionsko deklaracijo, ki je ustavila vse vojne dejavnosti na slovenskem ozemlju. Človek se vpraša, kaj je našim politikom, da jih spomin na vojno veliko bolj navdušuje kot spomin na mirovno pogodbo. Človek se nasploh vpraša, kaj je našim politikom. Sploh te dni, ko prižgane evropske žaromete nad majhno Slovenijo izkoriščajo za to, da nam delajo kolosalno sramoto. In se v misli prikrade tista klasična fraza, ki pride prav vedno, ob dnevih zmage pa še posebej: a smo se za to borili?
Človek se nasploh vpraša, kaj je našim politikom. Sploh te dni, ko prižgane evropske žaromete nad majhno Slovenijo izkoriščajo za to, da nam delajo kolosalno sramoto.
“Ne meči biserov med svinje,” je o rumenih jopičih, ki so provocirali na Prešernovem trgu, dejal minister za notranje zadeve Aleš Hojs. In pri tem, seveda, narobe citiral Sveto pismo. Kar seveda ni nič nenavadnega, saj je Hojs gradbenik in mu verjetno bolj ležijo druge Jezusove parabole, denimo tista o tem, da bo podrl tempelj in ga na novo sezidal v treh dneh.
Svetopisemski citat, ki se ga je na pol spomnil minister, se pravilno glasi: “Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.” Jezus ga je izrekel med znamenitim Govorom na gori, ki ga evangelisti opisujejo kot državniški nastop pred veliko množico in v katerem je mesija razkril svoje videnje človeka v njegovem odnosu do Boga, pa tudi do družbe in do oblasti. To je tisti govor, v katerim so našteti blagri, tam je prilika o drugem licu, so besede proti jezi in maščevanju. Besede o hinavščini, o lažnih prerokih in o tem, da drevo spoznamo po njegovem sadu.
Ne bi bilo slabo, če bi minister, po možnosti na glas in na seji vlade, ponovil ta odlomek. Še posebej odsek, ki pride tik pred tistim o biserih in svinjah: “Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: 'Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,' če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.”
Bruno je po domače hlod. In Hojs je po domače bruseljskim dopisnikom navrgel, da svinje sedijo visoko v evropski birokraciji.
Ostal je seveda nerazumljen. Prisiljen je bil poslati opravičilo, ki to ni bilo, in nihče ne bo nikoli vedel, če niso bile njegove besede morda prefinjena kritika sodobne parlamentarne demokracije s subtilnim in inteligentnim namigovanjem na Orwellovo Živalsko farmo. Obešenjaški humor sicer ne pomaga prav veliko. Ker je spoznanje o resničnosti stvari nadvse trpko. Pred tridesetimi leti je bila naša generacija na pragu odraslosti in še sposobna otroškega veselja. Imeli smo pesmi in lipove liste ter vzneseno prepričanje o tem, da smo sredi najveličastnejše od vseh zgodovin in na krilih ponosa jadramo v svobodo.
Zgodba o slovenski državnosti je še vedno ena najlepših evropskih zgodb zadnjih desetletij. In zdaj, ko je evropska ideja v krizi, je za staro celino ravno naša zgodba še toliko bolj dragocena. Jezus je svoje prilike pogosto vezal na starozavezna besedila. Odlomek v eni od knjig Modrosti, Pridigarju, pravi: Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov /.../ čas vojne in čas miru.” Ljudje, prebivalci te države, si zaslužimo čas miru in si predvsem ne zaslužimo, da nas mora biti sram.