Vsi neumni, vsi enakopravni

Če bi bili to le neki novi trendi, ki bodo ostali tam nekje, v sferi politike, bi bili lahko mirni. A kot vidimo in že občutimo, je dogajanje vseobsegajoče in lahko ogrozi tudi ideal družbe znanja. V družbi znanja vsa mnenja vendarle ne morejo imeti enake teže.

Slovenija prevzema vodenje Sveta EU politično razklana, skregana, polna populistične retorike in vedno manj pripravljena stopiti korak nazaj ter sklepati kompromise. Takšen je vsaj vtis, ki ga človek dobi ob opazovanju politike in angažiranega dela civilne družbe.

Temu vtisu pritrjujejo novi in novi tviti, tačas o biserih v barvah rumenih jopičev in svinjah na biciklih. V preteklosti so bili aktualni tviti, ki so prezgodaj ponesli čestitke na drugo stran oceana k osebi, ki na koncu ni zmagala na predsedniških volitvah. Delitve so poglabljala pisma, v katerih so ljudje iz vlade in opozicije, pa tudi civilnodružbenih in stanovskih organizacij, različnim evropskim institucijam sporočali vsak svojo resnico, neizpodbitno in edino pravo, ki jo svet o tej naši skupnosti menda mora izvedeti.

V resnici so populizmi, delitve in izključevanja, ki jih opazujemo v naši politiki in družbi, del globalne zgodbe. To nam lahko služi kot slaba tolažba, žal pa tudi kot zelo slaba napoved, proti čemu drsijo zahodne družbe.

Po vsem tem se ob začetku predsedovanja Svetu EU doma sprašujemo, kako bo vsa negativna pozornost, ki jo je Slovenija pritegnila v zadnjem letu, vplivala na proces vodenja Sveta EU in kako zdaj fokus evropske javnosti preusmeriti z domačih na evropske teme. Zadrega, sram in rdeča lička so odveč. V resnici so populizmi, delitve in izključevanja, ki jih opazujemo v naši politiki in družbi, del globalne zgodbe. To nam lahko služi kot slaba tolažba, žal pa tudi kot zelo slaba napoved, proti čemu drsijo zahodne družbe.

Komunikacijski strokovnjak dr. Dejan Verčič je pred časom v intervjuju za Primorske novice pojasnjeval, da smo zadnjih 20 let po vsem svetu priče personalizaciji politike. “Politične stranke izgubljajo na pomenu, tradicionalna politična lojalnost izginja, stranke pa vedno bolj doživljamo skozi njihove voditelje.” Temu se prilagaja politično komuniciranje. “Na družbenih omrežjih je prišla ta personalizacija tako daleč, da politiki komunicirajo prek svojih osebnih profilov. Družbena omrežja so uspela s tem privatizirati tudi politiko. Tako komunicirajo tudi tuji politiki in bojim se, da se bo ta trend le še stopnjeval,” je napovedal.

Po letu 2016, ko je na ameriških volitvah zmagal Donald Trump, na referendumu v Veliki Britaniji pa so se volilci odločili za Brexit, se za čas, v katerem živimo, vedno bolj uveljavlja termin postfaktična doba. To je doba izkrivljenih dejstev, čas po dejstvih, čas, ko si lahko vsak ustvari svojo resnico, takšno, ki mu ustreza, nato pa s to resnico deli, sramoti, prepričuje in zmaguje na volitvah. Za to ne rabi kaj dosti več kot personificirani profil na spletnih omrežjih in nekaj kopriv, ki všečkajo in delijo vsako besedo, ki jo izusti.

Populizmi, ki se namesto na dejstva naslanjajo na potvorjene podatke in kreativne interpretacije ali pa kreirajo kar svoja alternativna dejstva, so globalna nevarnost, ker poneumljajo. Populizmi tudi na ekspertna znanja gledajo kot na nek elitizem, na eksperte pa kot na ljudi, ki si domišljajo, da so nekaj več in da vedo več kot drugi. V družbi, kjer vemo vsi vse o vsem in imamo vsak svoj prav, je takšno izstopanje nezaželeno.

Kot je na razpravi o meritokraciji opozoril nekdanji minister, ekonomist dr. Janez Šušteršič, s tem prihajamo do nekakšne uravnilovke inteligenčnega količnika. V družbi se ustvarja ozračje, da ni nobene razlike v kakovosti mnenj. “Danes ne rečeš, da je nekdo idiot, ampak da je njegovo mnenje zanimivo,” je toleranco, ki jo morajo kazati kultivirani ljudje tudi do očitno zgrešenih mnenj, slikovito opisal Šušteršič.

Domovinsko pravico dobivajo mnenja, da je Zemlja ploščata, da virus ne obstaja, da se klimatske spremembe ne dogajajo, da so skrajno desne nastrojenosti proti vsem drugačnim povsem utemeljene, skrajno leve pa prav tako.

Medtem ostajajo dejstva, ki dokazujejo, kako nevarno je lahko slepo sledenje tem populizmom, zapiranje v lastne resnice in odbiranje le tistih informacij, ki pritrjujejo našim prepričanjem, na dosegu roke. Le kak zgodovinski učbenik je treba odpreti.

---