Zvočnik na plaži, skoraj pretep in še nekaj prstov

Ne vem, če bom sploh znal povedati. Žena pravi, da se tega ne da lepo ubesediti, da bom izpadel grozen, da naj vse skupaj pustim pri miru. Ampak ne morem. Moram. Bom poskusil.

Evo, tako je bilo. Bili smo na plaži. Razmere že od začetka niso obetale kaj dosti: morje pretoplo, ljudi preveč, varnostna razdalja samo še meglen spomin ... Se zleknem, zalistam v knjigo, pa ti mimo prihlača tip na poti od fanta proti možu. Namesti se na bližnjem pomolu in kar takoj, še preden se preobleče v kopalke, obse položi bluetooth zvočnik. Ga prižge. Pravim, že dotlej je bilo vzdušje bolj kilavo, zdaj pa čez nas zarezgeta neko sranje od popa. No, ne vem, ali je bilo sranje. Kadar te tako posiljujejo s hruščem in truščem, tudi Čajkovski zveni kot sranje. Pa ta tip ni vrtel Čajkovskega, verjemite mi.

Nisem se umaknil, tudi on je to vedel - dal sem mu možnost, da pred plažno javnostjo ohrani dostojanstvo samca.

Kaj storiti? V takem primeru ne moreš zmagati, nujno izgubiš. Ali požreš servirano in imaš pokvarjen dan ali pa se spričkaš - in imaš pokvarjen dan. Eh, nič, sem zagodrnjal, spomni se, kako korajžna je bila tam v daljni Alabami Rosa Parks, ko je v avtobusu sedla na sedež, namenjen belcem. Ti pa vstani in tipu povej, kar mu gre! Okleval sem, a sem se za spremembo poslušal. Odkorakal sem na pomol, se glasno odhrkal, da se je tip zasukal, nakar sem mu jih napel: dragi moj, a misliš, da vsi uživamo v tvojem glasbenem izboru, ne, nihče ne uživa, samo ti ... Odkimal je in v angleščini povedal, da nima pojma, kaj govorim. Pa sem ponovil v angleščini. Na tem mestu me je znanec, ki sem mu poročal naslednji dan, prekinil: “Ma saj veš, da se je delal? Bil je Slovenec, samo glumil je, da ne šteka, štekaš?!” Hja, no, tu nastopi problem. Tipu z zvočnikom sem še kar verjel. Ker je bil - in je še - temnopolt. Bi rekel črnec, a baje ni prav. Vidite, zato sem pa okleval, preden sem pristopil. Ne, prizor z belim obritoglavcem, ki sitnari črncu, bržkone prišleku, ni v redu, vem. Na glavo postavljena Rosa Parks!

Tip je prikimal in z rahlim sarkazmom za mano ponovil: “Aja, zvočnik je preglasen ...” Začutil sem, da sva na robu. Če grem naprej, bo vse skupaj videti še grše. Prikimal sem, ošinil zvočnik in odkorakal. Nisem se umaknil, tudi on je to vedel - dal sem mu možnost, da pred plažno javnostjo ohrani dostojanstvo samca. In res, minutko zatem je počepnil k zvočniku in ga utišal do znosne jakosti. Še skoraj preveč.

Spet sem pograbil knjigo. A nisem mogel brati. Poigraval sem se z mislijo, kako bi bilo, če bi vsak med nami druge posiljeval s svojim okusom. Je bilo poletje, ko sem ob plivkanju morja prebiral Schopenhauerjevo zajetno knjigo Svet kot volja in predstava. Pa si predstavljajmo, kake volje bi bilo ljudstvo, če bi z megafonom v roki vzneseno prebiral dvesto let stare modrosti ne najbolj vedrega nemškega filozofa. Kot ukrojen za plažo je tale izbrani odlomek: “Življenje je morje, polno čeri in vrtincev, ki se jim človek izogiba s kar največjo previdnostjo in skrbnostjo, čeprav ve, da se s tem, ko se mu z največjim naporom in vso spretnostjo uspe izmuzniti mimo njih, prav z vsakim korakom približuje največjemu, popolnemu, neizogibnemu in dokončnemu brodolomu, še več, da krmari naravnost vanj, v smrt, ki je končni cilj te težavne plovbe in je zanj še veliko bolj pogubna od vseh čeri, ki se jim je izognil.”

Se mi zdi, da vem, kje bi končal moj izvod, še preden bi dragim poslušalkam in spoštovanim poslušalcem prebral, da je vzrok “tisto stanje materije, ki medtem, ko z nujnostjo proizvede neko drugo stanje, tudi samo doživi tako veliko spremembo, kot je sprememba, ki jo povzroča, kar najde svoj izraz v pravilu, da je učinek enak protiučinku”. Najbrž nič ne bi pomagale vse utemeljitve: hej, ti na svojem zvočniku šopaš sranje, jaz šopam Schopenhauerja, malo rešpekta, prosim, ljudje, berem vam iz ene najpomembnejših in najvznemirljivejših knjig evropske filozofije, itak, bisere mečem svinjam ...

Tako. Aja, povedati moram še, kako se je končalo tisti dan na plaži. Torej, tip je ob tihem popevanju svojega zvočnika zlezel v kopalke in zdrsnil v morje. Med zapuščanjem prizorišča sem ga uzrl v daljavi, na gladini se je pozibavala njegova glava. Razbral sem, da je zasukan proti meni. Preden sta se najina pogleda ločila, sem pomahal, s palcem gor. Gladino je predrla njegova roka, švignila ob glavi proti soncu in pomahala z dvignjenim sredincem ... ne, zraven je bil še kazalec. Evo, zmagala sva, oba! Bilo je ganljivo, ljudje. Če naju je kdo gledal od strani, njega črnega in mene belega, v taki slogi, je rosnih oči morda mislil, da snemamo reklamo za Benetton, vam rečem.


Preberite še


Najbolj brano