[HRANA JE ZDRAVILO] Nazdravimo Sloveniji

Na današnji dan pred točno tridesetimi leti, 26. junija 1991, smo na Trgu republike v Ljubljani v večernih urah slovesno pred vsem svetom razglasili samostojnost.

Trideset let Slovenije sicer ni velika doba, a dovolj, da se lahko zamislimo, kaj nas povezuje. In kaj nam daje pogum za naprej. Gospe iz društev kmetic in podeželskih žena so mi povedale, da so v samih zametkih Slovenije druga drugi dajale pobudo in podporo, da se povežejo; najprej v svojem kraju in nato z drugimi po domovini. V to povezovanje so vključile modrosti non, babic, om, bic, starih mam ..., ki so rekle, da je treba najprej zbrati ljudi in jim ponuditi posebne jedi za praznike. Že tisoč let so gospodinje za praznike pripravljale bogate in praznične jedi, kakršne niso jedli vsak.

Naše posebne jedi, na katere smo lahko ponosni

Prazniki so ljudi združevali, povezovali in iz skupnosti idej so nastale tudi nove zamisli in pobude na vseh področjih gospodarstva, dela in veselja, tudi nove jedi. Vse to je povezovalo pristno slovensko vino, ki je z vsako novo letino postajalo boljše in boljše.

V minulih treh desetletjih smo marsikatero jed iz pridelkov in prireje zaščitili z vidika porekla, geografskega območja ali kot tradicionalno posebnost. A tu nas čaka še veliko dela, saj Slovenci imamo kaj pokazati sami sebi in pred vsem svetom. Na naše posebne jedi, kakršnih v svetu ni, bi morali biti veliko bolj ponosni kot smo.

Zanimivo je, da kamorkoli greš po Sloveniji, vedno naletiš na lokalne in območne posebnosti. Primorci, Gorenjci, Štajerci, Korošci, Prekmurci, Dolenjci, Belokranjci, Notranjci, Kočevci, Posavci ... Vsi imamo kakšno jed, kakšen poseben izdelek, ki je samo naš. Na Primorskem smo, denimo, ponosni na mesnine, ki nimajo primere: na kraški pršut, kraški zašink, panceto, istrski pršut, šebreljski želodec, tudi na izvrstne sire: nanoški sir, tolminc, bovški sir ... Posebno poglavje kakovosti so: ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre in Goriških brd, kraški med, idrijski žlikrofi in mineralov polna piranska sol. Na bližnjem Notranjskem pripravljajo minutarje, bloško kavlo, ždruc in krompir v zevnci.

Štajerci prisegajo na svoj zgornjesavski želodec, štajersko bučno olje, ptujski lük, prleško tünko, štajerski hmelj. Prekmurci radi ponudijo prekmursko gibanico, prekmursko šunko, prekmursko bučno olje in langaše s česnom. Gorenjska se pohvali s siri z Bohinjskih planin, s prav posebnim sirom mohant. Nižje, v gorenjski ravnici, pa je doma kranjska klobasa in znamenita podbreška potica. Na Dolenjskem se jim nasmeh razleze ob celi vrsti sladkih in slanih štrukljev, na Kočevskem prisegajo na kočevski med, v Ribnici pa na svojo suho robo in fižol ribnčan ter ženof in matevža. V Beli krajini so doma belokranjska pogača, žbul, prosta povitica, belokranjski žlinkrofi. V Posavju ne morete spregledati črnobelih krškopoljcev, ki dajejo okusne mesnine, potem jedi iz pregrete smetane, bizeljski ajdov kolač, jetrnice in potanc. Korošci se predstavijo s koroškimi grumpi, mežerli, hladno stisnjenim ričkovim oljem, kvočevimi nudeljni in rženim kruhom.

Posebno poglavje so potice

Posebno poglavje slovenske kulinarike so potice. Mati vseh potic je prava slovenska potica, okroglega videza, spečena v lončenem modelu z enim od petih tradicionalnih nadevov: z orehovim nadevom, z orehovim nadevom in rozinami, z rozinovim nadevom, pehtranka in pehtranka s skuto. Vse te potice so s certifikatom, ki jih določa kot izdelke z zajamčeno tradicionalno posebnostjo. Te naj bi predstavljale vrhunski slovenski pekovski izdelek v svetu.

Seveda obstajajo potice še z drugimi nadevi, ki nimajo mednarodno priznanega certifikata. Mimogrede, moj mož trdi, da je zanj edino prava potica tista z “goriškim” nadevom, kakršno je pekla njegova mama: z rozinami namočenimi v rumu, mletimi orehi, s čokolado v prahu itd., a pri nas na Colu je bil nadev bolj skromen.

Med posebne slovenske potice bi lahko uvrstili še razne potice s suhim sadjem. Na Zasipu nad Bledom tako poznajo potico s prgo, pri čemer je prga lokalno ime za suhe hruške tepke. Prav posebna novost pa je Podbreška potica iz suhih jabolčnih krhljev, ki jo pripravljajo v Podbrezju na Gorenjskem, a ima bržkone večstoletne korenine kot “krhlova potica”.

Tudi brez štrukljev ne gre

Prav tako Slovenci ne moremo brez štrukljev. Te dni se je končal festival štrukljev v Mirni peči na Dolenjskem s skoraj sto različnimi vzorci in nadevi, od tistih tradicionalnih z jabolki do skutinih in mešanih vseh vrst. Štruklje so slovenske gospodinje pripravljale ob godovih, likofih in drugih praznovanjih. Včasih so v skromnosti ali ob pomanjkanju pripravili gluhe štruklje; čeprav prazni, so vendar pričarali veselje in dobro vzdušje. Na Koroškem so jih pripravljali s kvočami, kot pravijo hruškam, in jih zavili v kvočeve štruklje ali pa oblikovali kot žepke v kvočeve nudeljne.

Že iz zgodovine vemo, da tudi moški niso stali križem rok pri pridobivanju dobrin za vsakdanje življenje in praznike. Nanje je padla vsa teža težkih opravil na polju in v gozdu, pa vendar tudi lepota in radost opravil v vinogradu in kleti. Radost se je naposled zrcalila v čistosti in aromi vina, pa naj je bilo rdeče ali belo.

Vrhunska vina

V minulih treh desetletjih se je kakovost slovenskih vin ne glede na vinorodna območja močno povečala, čemur je botrovalo znanje vinogradnikov in kletarjev in mnoga danes dosegajo vrhunskost. Marsikje so obnovili vinograde in spet zasadili tudi avtohtona vina. In Primorci smo prvi po številu avtohtonih vin med Slovenci.

Želim vam, da ob tej obletnici povečate ponos in ljubezen do naše domovine in naj vam druženje ob prazničnih jedeh z odličnimi vini, da nov pogum za jutrišnji dan.

---