Zmaga razuma, sreče in enotnosti

7. Val 25. 06. 2021, 08.00 , posodobljeno: 16. 07. 2021, 09.08

Medtem ko so običajni ljudje le slutili, kaj bi se lahko dogajalo ob razglasitvi samostojnosti Slovenije, so se nekateri že mesece pred 26. junijem 1991 nanjo konkretno pripravljali. V pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe južne Primorske častnik TO Cveto Kravanja, v koordinacijski skupini severne Primorske pa policist (takrat miličnik) Jakob Čeferin. Oba sta načrtovala odziv na prve aktivnosti jugoslovanske vojske in oba 30 let kasneje poudarjata, da so zmagali razum, sreča in velika enotnost ljudi.

Začelo se ni prav obetavno, pravita oba sogovornika, in izpostavljata reorganizacijo Teritorialne obrambe (TO), ki je potekala nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Slovenije. Novoizvoljena slovenska vlada je namreč hotela preoblikovati občinske štabe v območne štabe TO (ki bi pokrivali širše območje), skozi reorganizacijo postaviti na čelo štabov “preverjene” ljudi, z reorganizacijo pa naj bi tudi popolnili vrste TO z rezervisti Jugoslovanske ljudske armade (JLA).

“Ampak zmanjkalo je časa in reorganizacija do začetka vojne ni bila končana. V teh načrtih je bila neka logika, žal pa se je izteklo tako, da se ljudje med sabo niso poznali in organizacija ob začetku konfliktov ni bila vzpostavljena. Teritorialna obramba je vstopila v vojno sredi reorganizacije,” je povedal Cveto Kravanja, takrat kapetan (stotnik) v pokrajinskem štabu TO južne Primorske. V precejšnji zmedi so se nato prve dni vojne samodejno znova oblikovali stari občinski štabi TO.

“Razmišljam tudi o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi vojska reagirala bistveno drugače. Prevladala je pamet, imeli pa smo tudi srečo.”

Cveto Kravanja

Cveto Kravanja je nadaljeval kariero v teritorialni obrambi in kasneje slovenski vojski, kjer je dosegel čin polkovnika. Upokojil se je leta 2014 kot poveljnik teritorialnega polka 1. brigade. Danes je poveljnik postojnske civilne zaščite. (foto: Danijel Cek)

“Z gotovostjo lahko rečem, da smo imeli z vojsko zelo dobre odnose. Ampak po novem letu 1991, še posebej marca in aprila smo videli, da so se začeli ti odnosi pod pritiski iz Beograda krhati,” pripoveduje Jakob Čeferin, takratni vodja sektorja za mejne zadeve in tujce na policijski upravi Nova Gorica. Mejno črto med Italijo in Jugoslavijo je varovala jugoslovanska vojska, ki je imela svoje enote razporejene po mejnih stražnicah oziroma karavlah. Mejo med Novo Gorico in Gorico pa je v samem mestu že od leta 1986 varovala zgolj policija. “Spomladi 1991 pa so bili veliki pritiski, da bi vojska ponovno prevzela tudi te sektorje,” se spominja Čeferin. Karavli v Šempetru in Lokvici so vojaki celo znova zasedli.

“Z gotovostjo lahko rečem, da smo imeli z vojsko zelo dobre odnose. Ampak po novem letu 1991, še posebej marca in aprila smo videli, da so se začeli ti odnosi pod pritiski iz Beograda krhati.”

Jakob Čeferin

Jakob Čeferin je nadaljeval kariero v policiji, nazadnje je bil dvanajst let direktor novogoriške policijske uprave. Od leta 2006 je v pokoju. (foto: Danijel Cek)

Orožje je imela vojska

Čeferin se spominja posveta na vojaškem poveljstvu na Ajševici, na katerem so bili tudi predstavniki generalštaba JLA iz Beograda. “Neki polkovnik nam je razlagal, da se ne zavedamo, kaj pomeni meja, ker nasprotujemo kilometrskemu pasu omejitve gibanja ob njej, da imajo zahodne države celo 25-kilometrske obmejne nadzorne pasove in tako naprej. Hoteli smo mu pojasniti, da so ti pasovi namenjeni olajšavam prebivalstva, ne pa omejitvam, pa je kljub temu vztrajal. Skratka, popolnoma napačno razumevanje. Mi smo se samo spogledovali in nasmihali.”

Druga težava priprav na obrambo samostojnosti Slovenije je bilo pomanjkanje orožja. Jugoslovanska oblast iz Beograda je že konec leta 1989 zahtevala podatke o orožju v rokah TO, maja 1990 pa je bil izdan ukaz, da se to orožje prenese v vojašnice. “Pojasnili so, da je treba imeti nadzor nad orožjem, da ne bi prišlo do kakšnega upora. Pa tudi, da bo orožje v vojašnici bolje varovano kot v zunanjih skladiščih. Ampak na območju južne Primorske je bilo že 95 odstotkov tega orožja v vojašnicah. Mi skorajda nismo imeli kaj predati,” pravi Kravanja. Podobno je bilo tudi na severnem Primorskem, kjer je bil sedež poveljstva TO in vse orožje TO v vojašnici oziroma komandi JLA na Ajševici.

Puške v kamp prikolici

“Pripadniki TO so skušali to orožje dobesedno pretihotapiti iz vojašnice, maja pa so preselili štab TO v stavbo policijske uprave. To je bil velika prednost,” je povedal Čeferin. V Postojni je bilo podobno - štab TO je imel sedež v ograjeni in zastraženi stavbi poveljstva JLA na Kolodvorski ulici. “Zaradi tega seveda nismo imeli nobene možnosti prostega gibanja. Vsakič, ko smo vstopili in izstopili iz prostorov štaba, so nas vojaki vprašali, kam in zakaj,” se spominja Kravanja. Teritorialna obramba je poleg upravnih organov namreč hranila dokumente o vojaških obveznikih, ki jih ni hotela predati jugoslovanski vojski, z raznimi zvijačami pa so iz poveljstva uspeli odnesti tudi nekaj orožja.

“Pokrajinski štab TO je imel svojo kamp prikolico, ki smo jo po vsakem letovanju očistili, prezračili in pripravili na naslednjo sezono. Tako smo že jeseni 1990 prikolico zapeljali tako, da smo zakrivali pogled na njena vrata in potem v odeje zavili približno 40 pušk ter nekaj pištol. Ko smo jo peljali ven, smo bili pripravljeni tudi na spopad. Dogovor je bil, da če pride do hudega, prebijemo ograjo in zbežimo. No, na koncu smo šli skozi izhod srečno, so pa od Postojne proti Prestranku za nami vozili vojaki s kampanjolo. Ustavili smo se pred neko gostilno, kot da gremo na pijačo, oni pa so kar nadaljevali. Mi smo mislili, da nas spremljajo, šli pa so na nek sestanek,” je povedal Kravanja.

26. junij 1991 ob 11.10

Napeti dnevi so nekako minevali in prišla je usodna sreda, 26. junija 1991. Na Primorskem so bile glavne sile jugoslovanske vojske v vojašnicah v Ilirski Bistrici, Pivki, Postojni, Vipavi, Ajdovščini in Tolminu. “Vsi smo čakali, da se bo nekaj zgodilo, nismo pa vedeli, kaj,” priznava Kravanja. Ker so predvidevali, da bo JLA iz vojašnic prodrla na teren, so že prej pripravili načrt Kamen - načrt oviranja vojaških konvojev in samih vojašnic.

In res. Medtem ko so se v Ljubljani pripravljali na večerno svečano razglasitev nove države, je ob 11.10 iz pivške vojašnice proti Orehku krenilo približno 20 tankov. Čez dobro uro so bili že pri Bolku in zavili proti Bukovju ter kasneje naprej proti Podkraju in v Vipavsko dolino. Dve uri za prvimi tanki iz Pivke je 13 tankov odpeljalo tudi iz bistriške (trnovske) vojašnice. Šest jih je zapeljalo proti Ribnici in Divači, sedem pa proti Podgradu in Kozini.

Niso hoteli pokvariti proslave

“Po naših načrtih bi vojski na ceste postavili ovire, za ovirami pa kamuflirali mine. Ampak min nam prvi dan niso pustili postaviti. Ukaz je bil, da jih oviramo nenasilno. Se pravi postaviti blokado in ko jo prebijejo, postaviti novo,” je dejal Kravanja. Po skoraj celodnevnem prebijanju čez številne ovire in številnih nevarnih napetostih predvsem med častniki JLA na eni in miličniki ter domačini na drugi strani, so enote JLA zasedle mejne prehode na južnem delu Primorske, na severnem pa so prišli le do vipavske vojašnice, kjer so prenočili. Šele drugi dan so dosegli in zasedli mejne točke z Italijo, pred tem pa zakuhali incident pri Cijanovem križu, kjer so odbite krogle iz rafalov tankovskih mitraljezov ranile nekaj civilistov.

Na vprašanje, zakaj so prvi dan dobili ukaze za tako medlo delovanje proti enotam JLA, Kravanja našteva dva razloga: “Prvi je ta, da niso hoteli pokvariti večerne proslave v Ljubljani in so hoteli vso medijsko pozornost usmeriti tja. Druga razlaga pa pravi, da smo bili do uradne javne razglasitve neodvisnosti ena država in bi torej šlo za spopad v državljanski vojni. Po razglasitvi pa je šlo za napad ene države na drugo. Je pa bilo za vse nas kasneje boleče, da so nam očitali, da je bila Primorska popolnoma pasivna, da ni bilo krvi,” dodaja Kravanja.

Table: Jugoslavija, Slovenija, Jugoslavija, Slovenija

Po prihodu na meje so enote JLA znova zamenjale table Republika Slovenija s tablami Socialistična federativna republika Jugoslavija, nato pa so se začela obleganja in čez nekaj dni vdaje odrezanih enot JLA. Na južnem Primorskem je bilo najbolj vroče na mejnem prehodu Škofije, kjer se je med slovenskimi miličniki in šesterico pripadnikov JLA četrti dan vnel spopad, v katerem so umrli trije pripadniki JLA, spopadu pa so sledile grožnje poveljujočega podčastnika JLA, da bo raketiral Škofije. K sreči groženj ni uresničil. Že drugi dan pa se je vnel spopad v Kosezah pri Ilirski Bistrici, kjer sta bila ranjena dva teritorialca in najverjetneje dva vojaka JLA.

Na severnem Primorskem je bilo prve dni najbolj vroče na mejnem prehodu Robič, ki je najdlje ostal v slovenskih rokah, iz Ljubljane pa je prišel ukaz, naj ga za nobeno ceno ne prepustijo enotam JLA. “Pogajanja, grožnje in ultimati so trajali cel dan. Ampak na koncu je bila situacija tako vroča, da so vsem popuščali živci. Na koncu so se naši miličniki s težkim srcem umaknili, čeprav je bil ukaz iz Ljubljane jasen, da umika ni. Ko se je nato kasneje zgodila Rožna Dolina, so verjetno tudi v Ljubljani spoznali, da je bila odločitev pametna. Če ne bi bilo Rožne Doline, bi za umik verjetno terjali odgovornost,” je povedal Čeferin.

Naslednji dan je padla odločitev, da slovenske enote spet zavzamejo mejni prehod v Rožni Dolini. “V koordinacijski skupini smo pripravili načrt, enote so se popoldne razporedile in ob 18. uri napadle. Nosilec napada je bila skupina teritorialcev majorja Srečka Lisjaka. Deset minut prej sem sam seznanil italijanske kolege, naj se umaknejo s prehoda, ker pripravljamo napad,” se spominja Čeferin. Dva natančna zadetka s protioklepnim raketometom armbrust sta bila dovolj, da se je spopad končal v nekaj minutah. Trije vojaki JLA so umrli, 16 je bilo ranjenih, 98 častnikov, podčastnikov in vojakov pa se je predalo.

Na Brionih so ustavili nasilje

Teritorialci in policisti so nato organizirali, da so tri nedotaknjene tanke prepeljali pred stavbo policijske uprave v Novo Gorico, od koder so jih po burnem odzivu iz Ljubljane, kjer so se bali, da bi zaradi tankov lahko postala stavba policijske uprave tarča letalskih napadov, naslednji dan prepeljali v zaselek Pri Peči pri Ravnici. “Naslednji dan so šli naši po poveljnika enote JLA v Vrtojbo in ga peljali pokazati razdejanje v Rožni Dolini. Ko so častniki JLA videli, kaj se je zgodilo tam, so kmalu organizirali predajo enote v Vrtojbi,” je povedal Čeferin. Po pogajanjih se je že dan prej vdala tudi enota, ki je zasedla mejni prehod Robič. Ta mejni prehod je tako postal prvi “osvobojen” prehod z Italijo, jugoslovanski vojaki so ga imeli v rokah pol dneva.

Do konca desetdnevne vojne je bilo po številnih krajih na Primorskem še zelo vroče, vojašnicam so izklapljali elektriko in vodo, v Hrastju pod Pivko je podčastnik JLA streljal na civilni avto in smrtno ranil Stanislava Požarja, ki je bil mehanik v vojašnici, zaradi min je umrlo tudi nekaj vojakov JLA, ki so hoteli zbežati iz vojašnic, v zrak je zletelo nekaj obmejnih stražnic, občinska vodstva so se samoiniciativno pogajala z vojsko…

7. julija je bila na Brionih podpisana deklaracija, ki je ustavila nasilje, vojska se je vrnila v vojašnice, v treh mesecih pa so bila končana pogajanja, ki so Sloveniji prinesla tudi dejansko suverenost. 25. oktobra 1991 so iz koprskega pristanišča na vojaških ladjah Slovenijo zapustili zadnji vojaki nekdanje skupne jugoslovanske ljudske armade.

Beograd je podcenjeval našo enotnost

Pa bi se lahko končalo tudi drugače? “Če bi prišlo do resnih konfliktov, do številnih ranjenih, mrtvih, če bi začeli s tanki in letalstvom delovati po naših enotah, mislim, da bi trajalo še dolgo. Ampak brez tega niso imeli veliko možnosti,” razmišlja Kravanja. “Prišli so na meje, tam so imeli za hrbtom Italijane, pred seboj pa naše enote, ki so jih blokirale in imele na muhi. Verjetno jih je presenetila ta enotnost naših ljudi, oboroženih enot in politike. Mislim, da so imeli v Beogradu občutek, da gre za neko politično odpadništvo, ki nima podpore med ljudmi. In na tej točki so nas iz Beograda podcenjevali.” Po njegovem mnenju so bili v Beogradu tudi prepričani, da v Sloveniji nimamo orožja, da bi se jim lahko zoperstavili.

“Večina ljudi na naši in njihovi strani je bila pametnih. Razen redkih posameznikov je pri vseh prevladovala pamet. Tudi med vojaškimi operacijami smo imeli z njimi kontakte, pogovore. Tik pred napadom na Rožno Dolino sem vprašal poveljnika enote JLA, če so oni zajeli naše miličnike, pa mi je zagotovil, da jih niso…. Če ne bi bilo pametnih ljudi, bi se zgodil kak incident več in če bi se s tem sprožil plaz, je vprašanje, kako bi se ustavil,” je povedal Čeferin.

Na očitek, ki smo ga slišali kasneje, da je bila desetdnevna vojna na Primorskem premalo krvava, Čeferin odgovarja, da je vsaka kri odveč. “Hvala bogu, da ni bila krvava in da ni bilo nepotrebnih žrtev. Nekateri so takrat potrebovali kri. Ampak danes rajši hodim na Robič na proslavo, kot da bi nosil gor sveče na grobove fantom,” je sklenil Čeferin. “Razmišljam tudi o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi vojska reagirala bistveno drugače. Prevladala je pamet, imeli pa smo tudi srečo,” podobno meni Kravanja.