V Ljubljani je bilo 300 tujih dopisnikov
“Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” Te besede je 26. junija 1991 v svojem nagovoru na svečanosti na današnjem Trgu republike nasproti slovenskega parlamenta izrekel takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan ob razglasitvi samostojnosti Slovenije. S temi besedami pa gotovo ni mislil, da bo naslednji dan Sloveniji prinesel napad Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na komaj rojeno samostojno državo, čeprav so se proti slovensko-italijanski meji že pred začetkom proslave valile kolone tankov iz reškega korpusa, dan kasneje pa so napad na Slovenijo začele tudi enote JLA iz vojašnic v Sloveniji in sosednji Hrvaški. S tem se je tudi uradno začela desetdnevna vojna, v kateri je slovenski Teritorialni obrambi uspelo ubraniti novo samostojno državo.
Pozitiven razplet vojne za samostojno Slovenijo je treba ob zelo dobri pripravljenosti teritorialne obrambe in enotnosti prebivalcev Slovenije pripisati tudi dejstvu, da so se oblasti v Beogradu, predvsem pa JLA, očitno odločile, da v Sloveniji, kljub grožnjam ne bodo uporabile vseh sredstev, ki so jih imele na razpolago.
V Ljubljani je bilo 300 dopisnikov od vsepovsod
Vojno dogajanje v Sloveniji je v Ljubljani spremljalo približno 300 novinarjev iz številnih držav. Mnogi med njimi se prej z Jugoslavijo in njenimi problemi niso veliko ukvarjali. Zato ni presenečalo, da je marsikdo med njimi slovensko razglasitev neodvisnosti videl kot poskus razbijanja enotne skupne države, ki je imela v Evropi in svetu določen ugled. Pri tem so se naslanjali tudi na uradna stališča mnogih predstavnikov takratnih držav Evropske skupnosti in ZDA na eni strani ter Rusije in Kitajske na drugi, ki so takrat še vedno zagovarjali ohranitev enotnosti Jugoslavije. Da so ta njihova stališča neupravičena in da je bila Jugoslavija dejansko politično že mrtva, je bilo takrat zanje manj pomembno.
Minister Rupel je na mojo prošnjo za intervju sprva nekoliko omahoval, nato pa je v pogovor posegla njegova žena in dejala: “Boš pa ja dal intervju za Primorski dnevnik.”
Mnenja novinarjev pa so se začela spreminjati z eskalacijo takratnih vojnih dogajanj v Sloveniji, o katerih so večino informacij lahko dobili predvsem na tiskovnih konferencah vodilnih slovenskih politikov od predsednika Milana Kučana, notranjega ministra Igorja Bavčarja, obrambnega ministra Janeza Janše do zunanjega ministra Dimitrija Rupla in še nekaterih drugih. Sam pa bi posebej omenil še takratnega slovenskega ministra za informiranje Jelka Kacina, ki je med slovensko osamosvojitveno vojno zaslovel z vsakodnevnimi novinarskimi konferencami v Cankarjevem domu v Ljubljani. S svojim podrobnim in slikovitim poročanjem o vojnem dogajanju in tudi o nekaterih ozadjih je nedvomno veliko prispeval k temu, da so tuji mediji začeli z veliko večjo simpatijo gledati na Slovenijo in tako pripomogli, da je tudi javno mnenje v tujini bolje razumelo takratne dogodke.
Pot na zasedanje SSK se je podaljšala
Sam sem se med pisano novinarsko srednjo znašel slučajno. V Ljubljano sem prišel na ustanovno zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa, ki je sovpadalo z razglasitvijo slovenske neodvisnosti. Zaradi napada JLA se je kongres tudi končal, kljub temu pa so sprejeli vse predvidene sklepe.
Istočasno sem iz redakcije v Trstu dobil telefonsko sporočilo odgovornega urednika, naj ostanem v Ljubljani in za dnevnik spremljam razvoj vojnih dogodkov. Pred ostalimi kolegi sem imel namreč to “prednost”, da sem v Ljubljani lahko stanoval brezplačno, kar za naš dnevnik, ki se je spopadal s finančnimi težavami, ni bilo nepomembno. Takrat sem se začasno spet preselil k staršem, od koder sem 14 let prej odšel v Trst. V Ljubljani sem se tako pridružil nekdanjemu odgovornemu uredniku Primorskega dnevnika Bogu Samsi, ki je za časnik od upokojitve dalje poročal o Sloveniji. “Urad” sva imela v centralni redakciji dnevnika Delo, ki nama je omogočil zelo dobre pogoje za delo.
V spominu na desetdnevno vojno v Sloveniji mi je ostalo tudi precej dogodkov, ki odstopajo od vsakodnevnega poročanja o spopadih, pogajanjih in žrtvah brutalne vojne. Med temi bi posebej omenil tri.
Matjažev pobeg iz JLA
Prvi zadeva pogovor z mladim slovenskim vojakom, ki je takrat služil vojaški rok v JLA. Zanj sem izvedel na slučajnem srečanju z enim od znancev iz svojih mladih let v Ljubljani. Povedal mi je, da je njegov nečak pobegnil iz JLA in da je bil on tisti, ki ga je s Plavij na meji z Italijo pripeljal v Ljubljano. V pogovoru mi je fant povedal, da je po radiu slišal, da je Slovenija razglasila neodvisnost, in sklenil, da čim prej pobegne iz vojske. “25. junija so starešine razglasile stanje izredne pripravljenosti, razloga zanjo pa nam niso povedali. Top na meji smo imeli usmerjen proti Italiji, šele naslednji dan pa so nam povedali, da se je Slovenija odcepila, in takrat smo dva topa preusmerili proti notranjosti. Uvedli so trojne straže in že v petek (28. junija, op. av.) sta iz Ljubljane pozno zvečer krenila stric in brat. S seboj sta imela dve civilni obleki. Sredi noči sta me pobrala, moj tovariš na straži s Kosova pa si ni upal z menoj. Že ob enih ponoči smo bili v Ljubljani,” je sklenil pripovedovanje vojak Matjaž.
Rupla je prepričala soproga
Drugi zadeva pogovor z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, za katerega sem se dogovoril kar med večerjo v enem redkih lokalov, ki so bili med vojno odprti v Ljubljani in v katerem smo se novinarji redno srečevali in razpravljali, kako se bo vse skupaj razpletlo. Med enim od teh večerov je za mizo v bližini s svojo družbo sedel tudi minister Rupel. Brez pomisleka sem vstal in se približal njegovemu omizju, toda že po prvem koraku sta pri sosednji mizi vstala dva moška in me skušala zaustaviti. Na srečo je bil v družbi z ministrom tudi moj dober znanec iz gimnazijskih časov, ki je oba varnostnika ustavil in dejal, da me pozna. Minister je na mojo prošnjo za intervju sprva nekoliko omahoval, nato pa je v pogovor posegla njegova žena in dejala: “Boš pa ja dal intervju za Primorski dnevnik.” To se je naslednji dan tudi zgodilo, pogovor pa je tekel predvsem o prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije, o nenaklonjenem italijanskem stališču do tega vprašanja in o naraščanju spopadov na Hrvaškem in drugih območjih bivše skupne države.
Tretji dogodek pa zadeva obisk Zagreba v dneh, ko se je vojna v Sloveniji že končevala. Mesto je bilo kljub spopadom v drugih krajih še povsem mirno. Da nekaj ni v redu, pa je pričal droben podatek, da so v Zagrebu že zaprli večino srbskih restavracij. “V nedeljo bo vojska napadla tudi Hrvaško,” je v nekem dnevniku napovedovala vedeževalka, ki naj bi po navedbah tega medija točno napovedala tudi dan napada na Slovenijo. Sprehod po mestu pa je pokazal, da se predvsem mladi ne bojijo vojne. Lokali so bili polni in nič ni kazalo, da bi to idilo lahko kdo zmotil. Kako napačen je bil ta vtis, so pokazali dogodki v naslednjih dneh in letih.
Rešitev za Zahodni Balkan je v širitvi Evropske unije
Po dobrih 25 letih od razpada Jugoslavije in končanih krvavih spopadih razmere na Zahodnem Balkanu še danes niso mirne. Še vedno obstaja nevarnost, da zli duh nacionalizma in nestrpnosti ponovno uide iz steklenice. K dvigu temperature na tem območju prispevajo tudi govorice o obstoju nekakšnega “non-paperja” z domnevnim načrtom dokončne določitve meja med državami, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije. Pri tem naj bi pravi tempirani bombi predstavljali območji Bosne in Hercegovine ter Kosova. Prvo naj bi na etnični osnovi razdelili med pravoslavno Srbijo, katoliško Hrvaško in islamsko Bosno, Kosovo pa naj bi se združilo z Albanijo. Da bi to pomenilo izbruh novega nasilja in nove vojne na Balkanu, ni treba posebej poudarjati.
Slovenski državni vrh (predsednik vlade Janez Janša in predsednik države Borut Pahor) odločno zanika, da bi imela Slovenija karkoli s tem spornim “ne-dokumentom”, čeprav bruseljski neuradni viri trdijo nasprotno, in da so v Ljubljani prepričano naklonjeni čim hitrejši integraciji držav Zahodnega Balkana v Evropsko unijo.
Povsem jasno je, da bo samo razširitev evropske družine tudi na te države odpravila še danes največjo nevarnost za mir v Evropi. In Slovenija, ki bo od začetka prihodnjega meseca predsedovala svetu Evropske unije, mora pri tem odigrati eno od glavnih vlog.