Skrb matice za rojake v zamejstvu

Samostojna Slovenija je odnos in politiko do Slovencev v Italiji “podedovala” od Jugoslavije, ki je imela na tem področju točno izdelano usmeritev s sončnimi in senčnimi platmi. Brez močne povojne jugoslovanske podpore bi se slovenska manjšina s časom prelevila v vse bolj obrobno folklorno skupnost, res pa je, da je Ljubljana (Beograd se v to v glavnem ni vmešaval) gospodarsko in finančno podpirala sebi sorodno politično in ideološko stran, kar je med pripadniki manjšine ustvarilo diskriminacije. Nova država je odpravila razlike med “našimi” in “vašimi”, narodna skupnost čuti Slovenijo kot svojo matično državo, krepi se obojestransko zaupanje, čeprav bo marsikaj še treba postoriti.

Skrb za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah je Slovenija zapisala v ustavo, ki tudi določa, da Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. Udejanjenje ustavnega določila predstavlja zakon iz leta 2006, s katerim se je država podrobno in konkretno obvezala k skrbi za ohranjanje slovenskega jezika in kulture med Slovenci izven njenih meja. Poglavitna politična nosilca sodelovanja med matično državo in manjšino sta Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (v nadaljevanju Urad) ter pristojna Komisija Državnega zbora.

Redno in sistemsko financiranje

Zakon iz leta 2006 je v temeljnih izhodiščih dober zakon, ki je podlaga urejanja odnosov med Slovenijo in Slovenci v zamejstvu in po svetu. Slovenska manjšina v Italiji na osnovi tega zakona lahko računa na redno in sistemsko financiranje svojih kulturnih in drugih ustanov ter organizacij, za kar skrbi Urad, ki je danes glavni politični povezovalec Ljubljane s Slovenci v Furlaniji Julijski krajini. Resorni ministrice in ministri, ki so se v 30. letih zvrstili na čelu Urada, niso bili vsi kos zahtevni nalogi, ne zaradi takšnih ali drugačnih predsodkov do manjšine, ampak zato, ker je enostavno niso poznali ali so poznali le nekatere njene segmente. Glavnina ministric in ministrov se je vsekakor dobro izkazala. Ob skoraj vsaki zamenjavi vlad in ministrov se sicer oglasi kdo, ki predlaga ukinitev Urada in prenos njegovih pristojnosti na zunanje ministrstvo, kar bi bila huda napaka. Prav je, da se slovenska diplomacija z italijansko pogovarja tudi o manjšini, Urad pa igra zelo pomembno poslanstvo, ki ga velja ne samo ohraniti, temveč tudi utrditi in nadgraditi. Pri tem ne gre pozabiti na njegovo dragoceno vlogo pri dodeljevanju državljanstva Slovencem v Italiji, za katerega narašča zanimanje tudi med mladimi, kar je zelo spodbudno.

Slovenija bi morda v Trstu potrebovala svoj kulturni center, o katerem se je svoj čas govorilo, zamisel je potem romala v pozabo, ne da bi bil kdaj izdelan načrt z utemeljitvijo, čemu bi takšna pobuda sploh služila.

Komisija DZ za Slovence v zamejstvu je odigrala pomembno vlogo pri sprejemanju zakona iz leta 2006, njena dejavnost pa je bila potem vseskozi precej v senci in v primežu strankarskih iger, kar je za parlamentarno telo precej običajno. Nič nenavadnega torej. Nekateri predsednice in predsedniki komisije so se trudili in nekaj konkretnega naredili, drugi pa so komaj začeli spoznavati manjšinsko stvarnost in že so jih zamenjali. Svet vlade za Slovence v zamejstvu, ki naj bi bil posvetovalni organ predsednika vlade, ni izpolnil pričakovanj. Njegova vloga je bila doslej obrobna in v glavnem simbolne narave, Svet je sprejel številna stališča in deklaracije, ki so v glavnem ostala mrtva črka na papirju.

Parlamentom in vladam je treba priznati, da so z zakonskimi in pravnimi akti naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi odnos do Slovencev v Italiji ostal v domeni države in ne na dnevnem redu strankarske politike. Samostojni Sloveniji je to kolikor toliko uspelo, čeprav ni manjkalo spodrsljajev in nerodnosti, ki pa niso zasenčili prizadevanj matične države za dobrobit manjšine. Politiko, kot vemo, ustvarjajo ljudje, ki niso vsi sposobni in ne znajo presoditi, kaj je in kaj ni dobro za širšo skupnost.

Slovenija je torej, kar se zakonov tiče, na splošno izpolnila svoje ustavne obveze do manjšine, precej dela pa jo še čaka na področju kulture, izobraževanja in medijske osveščenosti. To ni samo stvar državnih organov, ampak tudi oziroma predvsem ustanov, šolskega sistema in nenazadnje civilne družbe.

Je že čas za slovenski kulturni center v Trstu?

Zdi se mi prav, da se vse manj govori o enotnem slovenskem kulturnem prostoru kot o cilju ali idealu, kar je s časom postala zguljena fraza in floskula. Enoten kulturni prostor bi moral biti nekaj samoumevnega, tako kot je jezikovni, kar ne potrebuje resolucij in pritiskov od zgoraj, temveč izkoriščanje tega, kar že obstaja. Na tem področju je kar nekaj primerov dobrih praks. Na misel mi pride Bralna značka, ki že več desetletij v družbi slovenskih knjig in pisateljev združuje slovenske šolarje in dijake.

Slovenija bi morda v Trstu potrebovala svoj kulturni center, o katerem se je svoj čas govorilo, zamisel je potem romala v pozabo, ne da bi bil kdaj izdelan načrt z utemeljitvijo čemu bi takšna pobuda sploh služila. Skratka, samo želje, ki so postale nekoliko bolj aktualne v sklopu načrtov o namembnosti Narodnega doma, seveda ko bo slednji vrnjen Slovencem, za kar bo treba čakati še nekaj let. Slišati je tudi mnenje, da bi Slovenija potrebovala kulturni inštitut, a ne v Trstu, kjer jo vsi več ali manj poznajo, temveč v Rimu, kjer je vzhodna italijanska soseda zelo slabo poznana.

V šolskih učbenikih in v izobraževalnem sistemu je še vedno premalo o Slovencih v Italiji in na sploh o Slovencih v sosednjih državah, mislim pa, da se na tem področju stvari izboljšujejo. Ne vem, če po zaslugi šole ali boljše splošne kulture mladih, kdo ve morda tudi zaradi družbenih omrežij, ki rušijo meje in miselne pregrade. Dejstvo je, da v Ljubljani ali v Mariboru vse bolj poredkoma slišiš začudenje, “da kako tržaški in goriški Slovenci dobro obvladate slovenščino, četudi nimate slovenskih šol”. Tudi stereotip, da smo na Tržaškem in Goriškem obkroženi z italijanskimi fašisti, je stvar preteklosti, namesto njega si utira pot zanimanje za naš večjezični in večkulturni prostor.

Za širjenje stereotipov o Slovencih v Italiji ter tudi o Italiji in Italijanih (še vedno v slovenskih časopisih kdaj pa kdaj zasledimo izraza Lahi in špagetarji) so krivi slovenski mediji, seveda ne vsi. Po rojstvu samostojne Slovenije je v osrednji ljubljanski novinarski srenji močno upadlo zanimanje za manjšino, Trst in Gorico, da ne govorimo o Benečiji, pri kateri so v Ljubljani mnogi še ostali pri kaplanu Martinu Čedermacu iz romana Franceta Bevka. Tudi tukaj pa se stvari premikajo na bolje. Slovenci v Italiji nismo za medije zanimivi le takrat, ko nam Italija krati pravice, marveč postajamo končno zanimivi kot normalna skupnost, ki ima, kot vse skupnosti, svoje odlike in slabosti, mlade, ki odhajajo v tujino, in tiste, ki se vračajo domov.

Gospodarsko sodelovanje je prešibko

Velika pomanjkljivost v odnosih med Slovenijo in slovensko manjšino je gospodarstvo. Razlogov, da je na tej relaciji ekonomsko-finančni pretok zelo šibek, je več, odgovornosti za takšno stanje, če o njih lahko sploh govorimo, nosita obe strani. Manjšina si ni opomogla od propada tako imenovanega družbenega gospodarstva (družba Safti in z njo povezana podjetja) in stečaja Tržaške kreditne banke, Slovenija pa še ni dojela strateškega in za njeno gospodarstvo razvojnega pomena obmejnega prostora. Res je, da ima tržno gospodarstvo svoje zakonitosti in da je globalizacija neusmiljena, tudi jezikovno okolje pa ima svoj pomen, ki ga Slovenija v Furlaniji Julijski krajini ne zna izkoristiti.

Na gospodarskem področju je bilo veliko zamujenih priložnosti. Poučen (in ne samo za gospodarstvo) je propadli projekt čezmejne banke, ki jo je Zadružna kraška banka s sedežem na Opčinah načrtovala v navezi s hranilnico in posojilnico Vipava. To bi zamejski banki omogočilo poslovni prodor v Slovenijo, a kaj, ko v Vipavi nekateri niso želeli sodelovanja z “Italijani”, ki ga nato ni bilo in ga še danes ni.


Preberite še


Najbolj brano