Prometna infrastruktura v 30 letih - kljukica le za avtocestni križ
Ob osamosvojitvi so se po Sloveniji lahko potniki peljali po 228 kilometrih avtocest, zdaj jih imamo skoraj 700 kilometrov. Ob tem je leta 1991 Slovenija premogla 14.552 kilometrov cest, zdaj jih lahko namerimo več kot 38.800 kilometrov. Železniški del pa je ostal domala enak: danes imamo 1208 kilometrov prog, le 12 kilometrov več kot leta 1991.
Razvoj prometne infrastrukture Slovenije je v zadnjih 30 letih predstavljal predvsem avtocestni križ. V prihodnjih letih naj bi ga dopolnila tretja razvojna os.
Skupna dolžina cest v Sloveniji se je občutno povečala med letoma 1995 in 2000, kasneje res bistvenih sprememb ni bilo. Po dokončanju razširjenega avtocestnega križa je pozornost zdaj usmerjena predvsem v tretjo razvojno os, katere severni krak so začeli graditi lani. Izraz tretja razvojna os pomeni prometno povezavo, ki bo potekala od severne proti jugovzhodni Sloveniji (od meje z Avstrijo do meje s Hrvaško).
228
kilometrov avtocest je imela Slovenija leta 1991
692 kilometrov avtocest je imela Slovenija konec leta 2019
Od cestnega omrežja je poleg tega med pomembnimi projekti - po večletnih zamudah - trenutno v gradnji tudi druga cev predora Karavanke.
Rebrnice in Črni Kal
Ne severni, ne južni Primorci, niti Kraševci se ob osamosvojitvi leta 1991 v prestolnico še niso v celoti vozili po avtocesti, še dolgo po osamosvojitvi so vijugali čez Rebrnice ali črnokalske ovinke.
Leta 1996 je Goriška najprej dobila odsek hitre ceste H4 med Selom in Šempetrom mimo akumulacije Vogršček, med letoma 1999 in 2001 so dokončali odsek Vipava-Selo, leta 2003 med Vipavo in Podnanosom. Gradnja najzahtevnejšega desetkilometrskega dela hitre ceste prek Rebrnic pa je trajala vse od leta 2002 do leta 2009.
Od leta 1995 do 1998 je bil postopno zgrajen in odprt odsek med razcepom Gabrk, Sežano in Fernetiči, to je 11,3 kilometra dolga avtocesta A3.
Primorski avtocestni krak avtoceste A1 od Postojne do Srmina (in priključek hitre ceste do mejnega prehoda Škofije) so v celoti zgradili do leta 2005. Še vedno pa se ne premakne pri odseku Koper-Dragonja, ki v poletni sezoni sodi med najbolj obremenjene v državi. Podobno je tudi z načrtovano hitro cesto Koper-Lucija, kjer so leta 2015 na odseku med Semedelo do Jagodja prometu predali predor Markovec. In prav tako Primorska čaka tudi na avtocestni odsek Postojna-Jelšane, kjer se trenutno pogovarjajo o trasi. Vse tri omenjene odseke je sicer vlada uvrstila med pomembne naložbe za zagon gospodarstva po epidemiji, a za zdaj še ni videti bistvenih premikov.
Čakajoč drugi tir. In tretji tir.
Osamosvojitev ni prinesla omembe vrednih sprememb v železniški infrastrukturi, dolžina tirov se je od leta 1990 do 2019 povečala za 12 kilometrov. Zadnja je bila v letu 2001 proga Puconci-Hodoš. Pred tem odsekom so se nove proge nazadnje veselili že zelo dolgo nazaj, leta 1967, ko je iz Prešnice v koprsko pristanišče po novem industrijskem tiru pripeljal prvi vlak. Bomo pa morda ob 35. obletnici osamosvojitve končno lahko poročali, da se končuje gradnja drugega tira med Divačo in Koprom. Tir, ki so ga začeli omenjati še pred osamosvojitvijo. Vse do leta 2031 pa bo po začrtani časovnici treba čakati na dvotirno progo Divača-Koper, saj naj bi jo začeli graditi šele leta 2027. Kar je za prebivalce iz vasi pod Kraškim robom nesprejemljivo, še posebej ker bo 60 odstotkov dvotirne proge obsegal že sedanji projekt drugega tira.