Primorsko gospodarstvo: od pogrebov velikanov do porok in rojstev
7. Val
25. 06. 2021, 08.00
, posodobljeno: 16. 07. 2021, 09.08
Svojčas v Kopru skoraj ni bilo družine, v kateri kdo ne bi delal v Tomosu, tudi na Goriškem ni manjkalo velikih tovarn z na tisoče zaposlenih - od Vozil do Mebla. Teh in mnogo drugih velikih podjetij na Primorskem ni več. Je pa veliko drugih; takih, ki so zrasla na pogoriščih propadlih podjetij, takih, ki so znala združiti znanje in ambicije, takih, ki jih ni bilo strah merjenja moči na globalnem trgu ne novih izzivov, ampak so krize, nekatera tudi zadnjo, izkoristile kot priložnost.
Izguba jugoslovanskega trga je bila za mnoga slovenska podjetja močan udarec, za primorsko gospodarstvo pa na splošno velja, da je bil prehod na tržno gospodarstvo ob osamosvojitvi morda manj usoden kot v drugih delih države, čeprav seveda boleč.
Šok ob izgubi jugoslovanskega trga je v Istri pomagal blažiti Finor, podjetje tedanje Banke Koper, nekakšen predhodnik državnega Slovenskega razvojnega sklada. Pod svoje okrilje je Finor prevzel veliko pri banki zadolženih podjetij: Lamo, Mehano, Tomos ... Podjetja je prestrukturiral in nato prodal. S tem je ohranil veliko delovnih mest, čeprav brez odpuščanja ni šlo.
Šok ob osamosvojitvi in izgubi jugoslovanskega trga je vsaj v Istri pomagal blažiti Finor, podjetje tedanje koprske banke, ki je bil nekakšen predhodnik državnega Slovenskega razvojnega sklada.
Istrabenz: od bogatega holdinga do revnega d.o.o.
Druga velika prelomnica je bila kriza leta 2009. V letih pred tem se je močno okrepil zlasti Istrabenz, ki je 2004 prodal bencinski posel Avstrijcem in se podal v nove dejavnosti, v turizem, prehrambeno dejavnost, energetiko ... V razvejanem holdingu je bilo na vrhuncu tudi več kot 50 družb. A zaradi dolgov je moral prodati malone vse naložbe. Istrabenz je danes družba z omejeno odgovornostjo, v lasti Dutb. Od nekoč velikega premoženja je Istrabenzu ostal le delež v večinski lastnici Vinakopra.
Zgrešene poslovne poteze so pod vodstvom Andreja Lovšina leta 2009 krepko zamajale tudi Intereuropo.Pregrešno draga naložba v Rusiji, povezana z vrsto škodljivih poslov, ki še nimajo sodnega epiloga, jo je skoraj pokopala. Kasneje so jo prevzele banke-upnice in večinski delež leta 2019 prodale Pošti Slovenije.
Od Mipa so se ohranili le spomini na njegov kraški pršut in mortadelo, brez katerih včasih ni minila nobena veselica.
Po osamosvojitvi Slovenije je pretres doživela Splošna plovba, zašla je v velike finančne težave zaradi vračanja starih japonskih kreditov iz 70. let. Leta 1995 jo je rešila država in postala tudi njen največji solastnik. Postopno pa je lastniški delež krepil tudi Plovbin poslovni partner, nemški ladjar Peter Döhle. Odkupil je deleže pomorščakov, leta 2006 sodeloval pri nakupu deleža Banke Koper, leta 2007 pa na dražbi 29-odstotnega državnega deleža. Postal je 51-odstotni lastnik Splošne plovbe. Država je takrat ohranila kontrolni delež. A argumenti, da je ladjar strateška naložba, niso zdržali dolgo. Leta 2012 sta Kad in Sod Döhleju unovčila še put opcijo, tako da obvladuje več kot 75 odstotkov portoroškega ladjarja. Plovba je v 30 letih užila tudi svoje najboljše čase, v razcvetu pomorskega tržišča je premogla 26 čezoceank in leta 2007 imela najboljše rezultate v Sloveniji. A nepredvidljiv pomorski trg je zatem prinesel tudi dolga krizna leta izjemno nizkih voznin, ko se ladjarji rešujejo s prodajo ladij. Tudi Splošna plovba se je. Zdaj se večinoma ukvarja z upravljanjem ladij.
Prenovljeni stari hotel Palace je Istrabenz leta 2015 prodal podjetju srbskega poslovneža Miodraga Kostića. (foto: Zdravko Primožič/FPA)
V samostojno Slovenijo je med idrijsko-cerkljanskimi gospodarskimi gigantkami najmočnejša vstopila Eta, globoko pod njo Hidria in Kolektor. Danes je razmerje obratno.
Istra je bila v minulih 30 letih tudi dom za številne finančne ustanove. Koprska banka, ki jo je dolga desetletja vodil Vojko Čok, je veljala za zelo uspešno in učinkovito. V drugi polovici devetdesetih let so jo kupili Istrabenz, Luka in Intereuropa ter jo leta 2002 prodali italijanski Intesi San Paolo IMI. Zadnja leta se banka bolj osredotoča na poslovanje z gospodarstvom, meri pa na ves slovenski trg. Sedež je še v Kopru, a odločitve se sprejemajo drugje.
Nove lastnike, prav tako italijanske, je dobila tudi zavarovalnica Adriatic Slovenica, zdaj je del skupine Generali.Tuje, angleške lastnike, ima že dolga leta nekdanja Lama, danes Titus. Posluje uspešno, velja za enega vodilnih proizvajalcev pohištvenega okovja na svetu. Drugačna je zgodba Cimosa. Pred 20 leti se je izvil iz prisilne poravnave in postal pomemben dobavitelj svetovne avtomobilske industrije, leta 2016 pa se je spet znašel na robu prepada. Po nekaj poskusih reševanja so Cimos prodali italijanskemu lastniku. Ta je v Sloveniji ohranil le proizvodnjo v Vuzenici in Senožečah, medtem ko so koprski del, dejavnost kinematike, prodali turškim kupcem. Podjetje AK Automotive z novimi naročili lepo raste. Na novo zaposlujejo, od Cimosa so kupili tudi proizvodne hale v Kopru, napovedujejo pa še nova vlaganja.
Med podjetji nove generacije izstopa Ensol 360, ki je sprva opremljalo kartodrome, danes pa gradi zabaviščne parke po svetu.
Precej porok pa je bilo tudi v turizmu. V Istri ostaja močan igralec Istrabenz Turizem s šestimi hoteli v Portorožu, zdaj v lasti Dutb, nekdanji Hoteli Bernardin pa so zdaj del Save Turizma. Novi igralec v istrskem turizmu je srbski poslovnež Miodrag Kostić, ki je od Istrabenza kupil prenovljeni hotel Kempinski Palace.
Je pa nov veter v slovenski turizem vnesel Marjan Batagelj, ki je od Istrabenza kupil družbo Postojnska jama, ki jo upravlja, in naredil pravo uspešnico. To je bil do pandemije covida-19 tudi paradni konj postojnskega gospodarstva, ki je v krizi izgubilo nekatera podjetja ali so pa so prešla v last velikih in so danes uspešna.
Namesto nekaj velikih množica manjših
Na Krasu je ob nastanku nove države večino gospodarskih niti držalo v rokah nekaj velikih podjetij, ki jih danes skoraj brez izjem ni več ali pa so le njihova bleda senca. Sežana je imela štiri klasične tovarne, ki so večinoma zaposlovale po več kot sto delavcev: Mitol, Krasmetal, Iskro, Tovarno pletenin Sežana. Ohranil se je samo Mitol, ki vse do danes posluje dobro, je v lasti belgijskega Soudala. Na pogorišču Krasmetala je zraslo novo, a manjše podjetje. Tovarna pletenin je delila usodo tekstilnih tovarn in zaprla vrata. Prostore Iskre je zasedel podjetniški inkubator - najprej, leta 1992, s tremi podjetji, a z modrim vodstvom je število podjetij raslo in zapolnilo vse prostore nekdanje Iskre. Mnoga “dozorela” podjetja so zgradila nove prostore v bližini, kjer zdaj za večkrat presegajo površino, prihodke in dodano vrednost nekdanje Iskre, Inkubator pa pomaga novim podjetnikom. V Sežani velja omeniti še Jadran, zaradi mednarodnega trgovanja z devizami ljubljenca nekdanje oblasti, ki je z le nekaj zaposlenimi le senca nekdanjega, in seveda Kraški zidar, ki je vztrajal do leta 2012, ko je pristal v stečaju. Več kot 300 delavcev je bilo sicer poplačanih, močno gradbeno znanje pa se je za vedno razbilo.
Velik razvoj je v 30 letih doživela tudi družba Pivka perutninarstvo. Posebno prelomnico predstavlja leto 2009, ko je kupila Delamaris in ribjo industrijo iz Izole preselila v Pivko. Na Pivškem po stečaju Javorja del dejavnosti uspešno nadaljuje Sitor, na Bistriškem pa po propadu TIB Transporta uspešno posluje družba TIB storitve z novimi lastniki. Med starejšimi podjetji je tu še Lesonit, je pa tudi množica mlajših in uspešnih, denimo Pet pak in drugi.
Nove zgodbe o uspehu
Na Goriškem je živih le še malo velikih družb, ki so bile včasih ponos regije. Zgodbo pohištvenega velikana Meblo, ki je zrasel skupaj z Novo Gorico, uspešno piše le še družba Meblo INT, ki nadaljuje tradicijo proizvodnje jogijev, vse ostale Meblove družbe so končale v stečaju.
Ponos goriškega gospodarstva je bil tudi Mip, ki je v stečaju od leta 2009. 700 ljudi je ostalo brez dela, od Mesne industrije Primorske pa so se ohranili le spomini na Mipov kraški pršut in mortadelo, brez katerih včasih ni minila nobena veselica. Z odkupom večjega dela obrata je v Kromberku svoje dodatno “gnezdo” dobila družba Pivka perutninarstvo. Finančna kriza pa je leta 2012 odnesla velikega gradbinca, Primorje. Le redki so kraji, kjer ni pustilo svojega pečata - pa naj bodo to ceste, mostovi, predori, viadukti ... Primorje so bili predvsem ljudje. V najboljših časih je skupina Primorje imela skoraj 3000 ljudi.
Med velikimi je tudi Hit, ustanovljen leta 1990, ki je v zadnjih 30 letih temeljito spremenil strukturo goriškega gospodarstva. Zrasel je v največjega ponudnika iger na srečo pri nas z vso dodatno turistično-gostinsko infrastrukturo. V najboljših letih se je razširil tudi preko meja, ideja o mega igralniško-zabaviščnem centru na Goriškem pa ni zaživela. Podjetje danes ne posluje več tako kot včasih. Finančna kriza je poskrbela, da so začeli pretežno italijanski gostje manj trošiti, prihodki so upadli, davki pa so ostali nespremenjeni. Poznavalci razmer pravijo, da je osnutek novega zakona o igrah na srečo pisan tako, da odpira vse možnosti za prodajo družbe tujcem.
Nove lastnike je že pred nekaj leti dobila nekdanja šempetrska Iskra Avtoelektrika. Ta ostaja velikan, a je 2000 delavcev danes zaposlenih v nemške globalne skupine Mahle. Ker je v Šempetru glavni razvojni center za električne pogonske sisteme v skupini, namerava novi lastnik še naprej vlagati v razvojno-raziskovalne rešitve za e-mobilnost in v za to potrebno opremo. Nove tuje večinske lastnike so v zadnjih letih dobila tudi številna druga severnoprimorska podjetja. Gostol-Gopan, ponudnik opreme za industrijsko peko kruha, je del italijanske skupine Tecnopool. Proizvajalec cementa Salonit Anhovo je v večinski avstrijski lasti, ajdovski Fructal je pristal v srbskih rokah …
Ena prvih zgodb takrat sicer domačega prevzema se je začela s pripojitvijo Komercialne banke Nova Gorica mariborski leta 1995, čemur so Goričani nasprotovali, a ni zaleglo. Država je tako nastalo Novo KBM z milijardo davkoplačevalskih evrov kasneje sanirala, Američani iz sklada Apollo so jo potem kupili za 250 milijonov evrov, zdaj pa jo prodajajo madžarski banki OTP, ob tem pa bodo, če se bodo s prodajo strinjali tudi regulatorji, mastno zaslužili.
Dobra stran regijskega gospodarstva je vrsta uspešnih in prilagodljivih podjetij, denimo Arctur, Instrumentation technologies, Business Solutions, Goap, Saop, Advansys, Spintec, pa tudi TKK, Tik Kobarid. Gostol TST, Škrlj, Šraml, Intra Lighting, Mlekarna Planika, Kolektor CPG, Mlinotest, Vitanest ... Med njimi jih veliko deluje na področju visoke tehnologije. Dobro pa gre prevoznikom in špediterjem, ki izkoriščajo prednosti obmejnega območja, in še komu.
Avgusta 2005 so se začela gradbena dela za dodatno desno krilo Hitovega igralniško-zabaviščnega centra Perla v Novi Gorici. (foto: Leo Caharija)
Ajdovski epicenter
Poseben fenomen predstavlja razvoj gospodarstva v Ajdovščini, kjer delujejo Pipistrel, ki soustvarja letalski potniški in tovorni promet prihodnosti, pa na primer C-Astral, Vrc in Incom, ki ima med temi največ zaposlenih in prodaja sladoled po vsem svetu. In Bia Separations, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo filtrov za čiščenje zdravilnih učinkovin in jo je lani za rekordnih 360 milijonov evrov kupila nemška skupina Sartorius, podjetje pa se v Ajdovščini širi in dodatno zaposluje.
Inovativnih idej v regiji ne manjka. Pomembno vlogo pri njihovi realizaciji ima Primorski tehnološki park, ki začetnikom in start-upom nudi vso potrebno podporo. Ledluks, Neptun Digital, Creative Solutions, Justfoldme, Kobi, Ollo, Innobox, Carlock so le nekatere od uspešnih zgodb. Nekoliko se še zatika pri ustrezni infrastrukturi, a tudi v tej smeri se dela. V podjetjih, ki gredo v korak z razvojem, hitijo z digitalizacijo proizvodnih in drugih procesov. Še posebej med mladimi gospodarstveniki je vse več takih, ki jim ni le za rast in dobiček, ampak dajo veliko na dobro vzdušje in odnose med zaposlenimi. Vse več podjetij je prijaznih do okolja in prav zeleni prehod je poleg visoke tehnologije eden od temeljev brezogljične družbe, ki zahteva tudi več povezovanja med podjetji in na splošno, kar je samo dobro. Nove priložnosti se odpirajo in dobro bi bilo med prvimi ujeti ta val in biti drugim za zgled.
Kolektor strmo navzgor, Eta navzdol
V samostojno Slovenijo je med idrijsko-cerkljanskimi gospodarskimi gigantkami najmočnejša vstopila Eta, globoko pod njo Hidria in Kolektor. Danes je razmerje obratno.
Eta je po lastninjenju leta 1994 in 75-odstotnem pristanku v lasti korporacije E.G.O. upadala. Obratno je Kolektor po izvitju in nakupu nemškega lastnika leta 2002 z bliskovito rastjo presegel celo E.G.O. Hidria je kljub počasnejši rasti prednjačila z inovacijami.
Družbe ostajajo trdne. Eta je edina, ki je po dolgoletnem izčrpavanju korporacije E.G.O. in boleči reorganizaciji ohranila rojstna produkta - termostate in litoželezne kuhalne plošče, ki so med korono postale hit. Prodaja termostatov pa je celo porasla. Eta je lani zato le malenkost znižala prihodek na 44 milijonov evrov, ohranila visok dobiček in 800 zaposlenih.
Skupina Kolektor se poslavlja od rojstnega proizvoda - kolektorja. Do 800 milijonov evrov celotnega prihodka in 4500 zaposlenih je rasla predvsem s prevzemi. Najmočnejša je v gradbeništvu in energetiki. Idrijsko - kolektorsko - lokacijo pravkar rešuje s selitvijo nemških družb v Slovenijo.
Skupino Hidria, sedaj v lastniških sporih, je vsa leta odlikovala inovativnost. Ko se je pred šestimi leti prestrukturirala in prodala del prevzetih družb, se je v industrijske in zelene avtomobilske tehnologije napotila s tehnološkimi kriki in lani pristala pri 230 milijonih evrov celotnega prihodka in 2100 zaposlenih.
Vse tri družbe iščejo delavce. Medtem ko nezadolženih Ete in Kolektorja ne bremeni strah pred rastočo inflacijo, je to težava za prezadolženo Hidrio. Vse tri utegne upočasniti rast cen vhodnih materialov.
Primorsko gospodarstvo je v 30 letih doživelo nekaj močnih udarcev. Podjetja, ki se niso znala prilagoditi, so se poslovila, prostor na trgu pa so našla nova ali prerojena. Večjih proizvodnih podjetij je manj, a uspešno tekmujejo na globalnem trgu. Podjetja v svoje izdelke in storitve vedno bolj vključujejo znanje in inovacije, hitijo z digitalizacijo vseh procesov. Dinamično okolje z močnim čezmejnim predznakom in pristaniščem, ki nas od vedno povezuje s svetom, ponuja veliko novih priložnosti. Bolj kot kdajkoli prej je pomembno, da jih izkoristijo.