Mladen Dolar: “Če bi zgolj ohranjali vrednote, ne bi imeli ne Trubarja ne Kosovela”

V uredništvu smo se ob načrtovanju posebne priloge ob 30. obletnici dolgo pogovarjali o tem, katerega politika bi povabili kot gosta osrednjega intervjuja, in nazadnje prišli do enotnega sklepa, da nobenega. Da ta poseben zgodovinski trenutek pomeni premislek, ki gre korak dlje od dnevnega in očitnega.

Filozof Mladen Dolar je v zadnjem letu postal glas tistega dela družbe, ki ne pristaja na banalne približke. Za mizo njegovega stanovanja v središču Ljubljane je ob vprašanju, ali je simptomatično, da smo v Sloveniji 30 let po osamosvojitvi v zadregi, ko iščemo politično ime, ki bi poenotilo in povezalo, njaprej pomolčal.

“Razumem vaše pomisleke, po drugi strani pa se mi zdi implikacija, da so vsi politiki isti in nevredni zaupanja, torej da med njimi ni nobene prave razlike, nevarna. V Sloveniji imamo trenutno vlado, ki ravna veliko bolj drastično kot katerakoli doslej. Imamo politiko, ki kar naprej deluje na podlagi hujskanja, žuganja, izključevanja in obračunavanja. Nikakor ne mislim, da je druga politična opcija v tem smislu nedolžna, pa vendar se po kvantiteti in kvaliteti v tem pogledu ne more primerjati s sedanjo garnituro. Morda pa se je še posebej v tem trenutku pomembno zavedati, da vsi politiki še zdaleč niso enaki.”

Eden od glasov človečnosti

Mladen Dolar je januarja letos dopolnil 70 let. Filozof, ki je s Slavojem Žižkom in Rastkom Močnikom soustanovitelj Društva za teoretsko psihoanalizo in temeljni kamen tako imenovane ljubljanske lacanovske šole, je med najbolj prepoznavnimi in kompleksnimi slovenskimi misleci tega trenutka.

Doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer tudi predava od leta 1982, izpopolnjeval se je v Parizu in v Londonu. Dolar gostuje na konferencah in univerzah po vsem svetu in je zelo ploden pisec. Poleg številnih knjižnih del, med katerimi so mnoga prevedena v tuje jezike in zelo prepoznavna v mednarodnem prostoru, je napisal na desetine samostojnih člankov, razprav in esejev, v katerih sega tako v globino svojega študijskega področja kot v širino družbenega premišljevanja in kritike.

V času pandemije, ki se je v Sloveniji prekrila s politično, socialno in vsakršno krizo, se je Dolar vzpostavil kot eden od glasov človečnosti, solidarnosti in razumne kritike. Ob petkih gre na proteste. Ter vztraja: brez facebooka in twiterja, v skepsi do domnevne nenadomestljivosti liberalnega kapitalističnega modela, predvsem pa v kritičnosti do levih in desnih. V naporni, za posameznika neprijetni intelektualni drži, ki ne pristaja na, za družabna omrežja in vse bolj tudi za sodobno populistično politiko, tako značilne črno bele sodbe.

> So se razmere v zadnjem obdobju bistveno zaostrile?

“Seveda so se zaostrile. Janez Janša sicer že dolgo deluje na ta način, ne more, da ne bi s praktično vsako izjavo koga stigmatiziral, komu delil klofute, komu grozil, in to že 30 let. Tu ni kakšnega presenečenja. Je pa zaskrbljujoče stopnjevanje, z vsako njegovo vlado je huje, in pa osupljivo dejstvo, da je dobil voljne sodelujoče zaveznike med tako imenovanimi sredinskimi strankami.”

> Je izvor tega zavezništva čisti politični oportunizem?

“Vlada, kakršno imamo zdaj, pač ni bila izglasovana na volitvah. Nastala je le na podlagi kalkulacij in oportunizma, ohranjanja stolčkov in pozicij. Ker so razlogi tako zelo trivialni, je cela zadeva še toliko bolj žalostna.”

“Kam je Ivan Borštner prinesel tiste dokumente? Na Mladino, seveda. Kdo je mobiliziral Roško? Radio Študent. Nosilec dogajanja je bila široko razvejana civilna družba. Mnogih tistih, ki se danes trkajo po prsih, takrat ni bilo videti.”

> Je ta trivialnost eden od razlogov za naraščajoče splošno nezaupanje v politiko, ki vodi v, verjetno res zelo nevarno in škodljivo, ločitev javnega od političnega?

“Slabo mnenje o politiki sicer ni nekaj novega, a močno se je zaostrilo v tem pat položaju, ki ga vlada izkorišča za drastične ukrepe z dolgotrajnimi posledicami.”

Osamosvojitveni miti

> Govorimo o madžarizaciji, o “orbanizaciji” Slovenije …

“Žal so to načini obnašanja, ki jih čedalje bolj gledamo vsak dan. Če smo se jim državljani že nekoliko privadili, pa je mednarodna skupnost vedno znova zaprepadena nad ravnijo naše politične komunikacije. Ko naši politiki govorijo v evropski javnosti, naletimo na osuple izraze. Ali Evropa lahko pomaga? Pri tem vprašanju sem pa pesimist. Doslej Evropska unija, ta počasna ladja, ni ukrenila nič kaj dosti, niti ko so se, denimo na Madžarskem, dogajale še bolj drastične stvari. Moramo se zanesti na lastne sile. Evropa se lahko zgraža, naredi pa nič.”

“Maja je od zasedbe Filozofske fakultete minilo 50 let, Roška je bila pred nekaj več kot 30 leti. In sedanji petkovi protesti pomenijo prav takšno formiranje civilne družbe, v istem duhu, z istim nabojem. Nosilci so sedaj mlade generacije, ampak ni nas malo, ki smo tam še iz Aškerčeve.”

> Kakšne odzive dobivate od kolegic in kolegov od tujini?

“Spet: zelo začudene in osuple. Da imamo edinega predsednika vlade, ki je Donaldu Trumpu in republikancem čestital za veliko zmago, je zelo povečalo vidnost Slovenije. Vedno nas skrbi, da nimamo mednarodne prepoznavnosti. No, zdaj smo jo dobili.”

> Ste stali na Roški?

“Vsekakor sem stal na Roški, ja, tako kot vsi. Franci Zavrl je bil moj študent in mi je še posebej natančno in iz prve roke poročal, kaj se dogaja.”

“Kot skrajnost se predstavlja zavzemanje za nekatere zelo elementarne stvari, kot so javno zdravstvo, javno šolstvo, javna kultura, javni mediji, progresivno obdavčenje, delavske pravice.”

> In če bi vedeli, kaj se bo zgodilo, bi vseeno stali?

“Seveda bi, takrat ni bilo dileme in tudi za nazaj je ni. To obdobje osamosvojitve se zdaj mitizira, a v tej mitizaciji se najpogosteje pozablja, da smo bili takrat res združeni, enotni, da smo stali skupaj predstavniki najrazličnejših političnih opcij, ki so bile zmožne sodelovati in se medsebojno spoštovati, dialogizirati. Pozablja se tudi na nekatere ključne akterje. Kam je Ivan Borštner prinesel tiste dokumente? Na Mladino, seveda. Kdo je mobiliziral Roško? Radio Študent. Nosilec dogajanja je bila široko razvejana civilna družba. Mnogih tistih, ki se danes trkajo po prsih, takrat ni bilo videti.”

> Ali ni malo prezgodaj za mitizacijo?

“Glede na to, da se je država osamosvojila na tak način v neki zelo zagatni situaciji, je razumljivo, da se te dogodke slavi. Ne vem, zakaj bi apriori kot nekaj slabega zavrgli težnjo, da se na to obdobje gleda skozi svetlo luč. Težava je, ko spomin postane selektiven, ko se skuša sektašiti za nazaj in izključevati. Ko se skuša pozabiti, da je bilo to obdobje totalnega odpiranja, ko ne pri nas ne v celotni vzhodni Evropi ni bilo samoumevno, da je edina opcija kupiti kapitalizem, kot je obstajal na Zahodu. Seveda smo se hoteli posloviti od socialističnega režima, od določenega tipa vladanja.”

“Imeli smo katastrofalne rezultate pri številu smrti v domovih za starejše in mislim, da bi moral za to nekdo kazensko odgovarjati. Še zdaj smo po umrljivosti med ducatom najslabših držav po svetu, nekaj časa pa smo bili prav najslabši. To gre na dušo te vlade.”

> Verjetno, do neke določene mere, tudi gospodarsko in socialno?

“Seveda, gotovo. Ampak pozabili smo, koliko je bilo takrat razmišljanj o alternativah, o načinih, da ne bi preprosto prevzeli kapitalističnega paketa, že takrat krepko neoliberalnega.”

Prestolnico Slovenije v vseh svojih podobah - tradicionalno meščanski, modernistični in gradbeniško (fu)turistični - filozof Mlladen Dolar vidi z balkona svojega stanovanja. (foto: Leo Caharija)

Od Aškerčeve prek Roške do kolesarjev

> Se je pozabilo tudi na to, kar je bilo prej? 57. številka Nove revije je dobila svoje mesto v mitu, čeprav so njeni ustvarjalci trenutno v nemilosti. Ampak v 80. letih je bila cela vrsta družbenih in kulturnih fenomenov, ki so to odpiranje, o katerem govorite, vzpostavljali in pripravljali …

“Celotni čas jugoslovanskega socializma je zelo slabo ocenjen in premišljen. Sam mislim, da ni pravega razloga za jugonostalgijo, ni pa tudi razloga za demonizacijo - eno in drugo je past. Ne smemo pozabiti, da je šel socializem skozi zelo različna obdobja in ponujal različne obraze. Najhujše je bilo vsekakor povojno obdobje, ki ga nisem zavestno doživel. Obdobje mojega formiranja v 60. letih je bilo čas velike liberalizacije in odpiranja, kaljenja novih idej. Maja 1968, ko so se začeli študentski protesti v Parizu, sem bil še gimnazijec. Ampak bil sem med akterji zasedbe Filozofske fakultete maja 1971 in potem glavni urednik Tribune. Takrat se je rojevala cela vrsta političnih, filozofskih in avantgardnih umetniških gibanj. Težko bi takratni režim opisali kot strašno totalitarno dušenje, kljub občasnim zaplembam in podobno. Nasprotno: režim se je rahljal in vsak naslednji dan je bilo možno več, kot je bilo možno dan prej - včasih še sami nismo mogli verjeti, kam lahko sežemo. Tako imenovana svinčena 70. leta so nastala kot reakcija na dolgo in pomembno obdobje liberalizacije. Druga polovica 80. let pa je bila ponovno obdobje odpiranja, razmaha.”

> Če primerjava Aškerčevo in Roško - je bil občutek vznesenosti podoben?

“Oboje je bilo veliko prebujanje civilne družbe, trenutek, ko so si ljudje sami vzeli svobodo. Maja je od zasedbe Filozofske fakultete minilo 50 let, Roška je bila pred nekaj več kot 30 leti. In sedanji petkovi protesti pomenijo prav takšno formiranje civilne družbe, v istem duhu, z istim nabojem, nadaljevanje. Nosilci so sedaj mlade generacije, ampak ni nas malo, ki smo tam še iz Aškerčeve.”

> Se torej čuti ta “civilnost” v petkovih protestih? Se čuti, da a izhajajo iz volje zelo širokega spektra državljank in državljanov?

“Absolutno se to v vsakem trenutku čuti. Sodelujejo tudi nekateri politiki, ampak starostna struktura je zelo razvejana. Vse generacije so tam, od nas nekaj veteranov do najmlajših. In številne družbene skupine, od sindikatov do akademskih krogov, od umetniško avantgardnih do novih gibanj, ekologije in drugih. Če pogledate javnomnenjske raziskave, zlahka vidite, da Slovenija ni razdeljena na pol. 70 odstotkov ljudi misli, da bi ta vlada morala pasti.”

Premik v desno

> Ta razdeljenost slovenskega naroda je kar pomemben del slovenske politične retorike, v katero ves čas vlečemo kulturni boj, delitve med drugo svetovno vojno, ampak realnosti te domnevne zgodovinske razklanosti prebivalci te države ne čutimo …

“Realno taka razdeljenost ni določujoča. Ena politična opcija sistematično delujejo na tem, da bi se ta razdeljenost proizvajala, se reproducirala, se podpihovala. Danes so pred nami povsem drugačni problemi in pretekle delitve lahko postavimo na stran kot neko zgodovinsko obdobje, katerega spomin moramo vsekakor ohraniti, ampak ni nekaj, kar bi nas danes določalo in opredeljevalo. Razen določenega odstotka ljudi, ki voli za neko skrajno stranko, smo ostali sposobni sodelovati, četudi ne brez težav. Težava pa je seveda odsotnost neke koherentne politike, ki bi imela politično vizijo.”

> Torej menite, da je SDS skrajna stranka?

“SDS je skrajno desna stranka, vsekakor, sredinska stranka pa je Levica.”

> Na tej točki bi verjetno marsikdo kar dolgo debatiral …

“Po kriterijih 70. let, obdobja, ko sem se formiral, je to, kar danes govori Levica, neka sredinska socialdemokratska opcija. Zamisliti se moramo nad tem, da se je celotni prostor z neoliberalno revolucijo v 80. letih tako zelo nagnil na desno. To, kar zagovarja Bernie Sanders v ZDA, je zelo zmerna sredinska politika 70. letih. Strašno je, da so ga začeli takoj obmetavati s komunizmom, pri nas pa se to celo kriminalizira. Kot skrajnost se predstavlja zavzemanje za nekatere zelo elementarne stvari, kot so javno zdravstvo, javno šolstvo, javna kultura, javni mediji, progresivno obdavčenje, delavske pravice, kritika kapitalizma. To je v osnovi socialdemokratski program, ki smo ga sicer v 70. letih levičarji kritizirali kot kompromisarskega. Neoliberalizem je lahko prevladal, ker se je leva politična opcija odpovedala svoji agendi, sploh pravi politiki.”

V času pandemije, ki se je v Sloveniji prekrila s politično, socialno in vsakršno krizo, se je Dolar vzpostavil kot eden od glasov človečnosti, solidarnosti in razumne kritike. (foto: Leo Caharija)

Sprenevedava devetdeseta

> Če se vrnemo k tretji poti: je imela vzhodna Evropa pred tridesetimi leti res možnost, da izbere nekaj med kapitalizmom in socializmom?

“Tretja pot je Blairova sintagma in ko se je začelo govoriti o tretji poti, je neoliberalizem doživel svoj razmah. Ko je Tony Blair kot socialdemokrat pristal na generalni neoliberalni okvir, ki sta ga vzpostavila Margaret Thatcher in Ronald Reagan, ko so nanj pristali Bill Clinton v ZDA in Gerhard Schröder v Nemčiji, je neoliberalizem zmagal. Ne s fundamentalističnimi posegi v 80. letih, temveč skozi politiko levice, ki je s tretjo potjo uveljavila neoliberalizem s človeškim obrazom ter se odpovedala vsaki resni alternativi. V času osamosvajanja in propada socialističnih režimov, ne samo pri nas, ampak tudi drugod v vzhodni Evropi, je obstajala ideja, da je naša izkušnja, čeprav smo socializem občutili na svoji koži in ga s protesti sesuli, morda lahko podlaga za družbeni model, ki bi bil vendarle drugačen od preprostega privzetja zahodnega modela, predvsem v njegovi neoliberalni obleki. Opcija, ki bi si takrat lahko izmislila kaj drugega, pa je bila politično šibka in nepripravljena. Konec koncev: tega, da se bo socializem sesul tako hitro, ni pričakoval nihče. V ZDA so sprožili resno preiskavo o tem, kako je mogoče, da mogočne obveščevalne agencije s svojo drago in razpredeno vohunsko mrežo niso opazile nobenih znakov, da je stvar tik pred sesutjem.”

> Kaj sesuje sistem?

“Socializem, kakršen je bil, in ki je bil zelo daleč od tega, kar si je predstavljal Marx, a to je druga in daljša zgodba, se je predvsem sesul sam vase. Socialna in politična legitimnost, ki jo je skušal ohranjati od 2. svetovne vojne, je doživela svoj rob. Ga je tudi že kdaj prej, pri nas, denimo, v 60. letih - zato se je takrat tudi zgodila gospodarska in politična liberalizacija, ki pa ni bila dolgega daha. Socializem se ni sesul zaradi zunanjih faktorjev. Sistem je bil že tako notranje nekonsistenten, da je bilo dovolj, da je civilna družba stopila na ulice. Ampak ta civilna družba je bila naivna in nepripravljena na tip političnih problemov, s katerimi se je bilo treba soočati.”

> To so bili zelo mladi ljudje. Včasih na to pozabljamo …

“Mladi in povsem brez političnih izkušenj. So pa stopili na skupno bojno polje z morskimi psi.”

> Čeprav je sistem nekako implodiral, so bili ljudje, ki so ustvarjali in ohranjali ta sistem, še vedno tam. Kar nas privede do pojma tranzicije. Kaj je s to tranzicijo? A res še traja?

“Tranzicije je bilo zelo hitro konec. Najprej tako, da so se ljudje, ki so bili na pomembnih položajih v prejšnjem sistemu, zelo hitro prebarvali in konvertirali. Cela 90. leta so bila leta sprenevedanja. Nenadoma je bilo videti, kot da smo si od nekdaj želeli samo kapitalizem, liberalno demokracijo in samostojno Slovenijo, čeprav o tem tja do 80. let ni bilo zares govora. Zdelo se je, da smo bili vsi disidenti, ki smo se samo začasno prilagodili in potuhnili, čakajoč na pravi trenutek. Pozabilo se je, da je socializem pri ljudeh užival veliko legitimnost, sodelovanje v tem sistemu je bilo množično. Potem je nastopila hipna amnezija. Videti je, da je še največ članov bivše stranke danes na desnici - a ni problem v tem, da so si premislili, temveč da so spremenili le besednjak, ne pa miselnosti. Niso si premislili, uporabljajo podobno tehnologijo vladanja.”

Kam se je skrila “zgodba o uspehu?”

> Praznovali smo že nekaj tridesetih obletnic, povezanih z različnimi prelomnimi dogodki v osamosvojitvenem procesu, in zanimivo je, da je bil v osrednjem medijskem diskurzu velikokrat omenjen Milan Kučan, relativno malo pa smo govorili o Janezu Drnovšku. Zakaj je po vašem mnenju tako?

“Gotovo je bil Drnovšek človek, ki je imel neko državniško držo, kakršne danes ni več - ob vseh zadržkih, ki jih imam do njega. Državniška drža pomeni to, da imamo skupen projekt, h kateremu so vsi povabljeni. Način, na katerega se danes dogaja politika, pa je prej ta, koga vse bi poteptali, da bi lahko dobili svoje - kar naprej izključevanje, denunciacije, delegitimiranja političnih nasprotnikov. Takrat je vendarle obstajala zmožnost skrbi za neko skupnost. Bil je čas velikih koalicij, ki so bile tudi nestabilne, ampak so vendarle, in tu je bil Drnovšek mojster, ohranjale Slovenijo na poti skupnega prizadevanja in projekta. Ta skupen projekt se je iztekel tisti trenutek, ko smo vstopili v Evropsko unijo. Po tem ni bilo več resnega razmisleka o tem, kam s to družbo, kaj hočemo, kako se bomo pozicionirali v Evropi in svetu. Kriza leta 2008 nas je doletela nepripravljene in hudo zadolžene - predvsem po krivdi prve Janševe vlade. Doletelo nas je, da smo bili pripravljeni razprodati velik del državnega premoženja, da bi se rešili domnevne grožnje trojke - kar gre predvsem na dušo vlade Bratuškove. Potegnili smo celo vrsto potez, s katerimi smo izgubili tisto, kar je bila na začetku naša največja prednost. Slovenija je bila najbolj razvita dežela v celem vzhodnoevropskem socialističnem taboru. Imeli smo najboljšo startno osnovo. Imeli smo intelektualno podlago in širino.”

> In način življenja in vrednote … vse je kazalo k temu, da bi morali biti uspešna družba.

“Seveda. Drnovšek je startal z geslom 'Zgodba o uspehu' in takrat je bilo videti, da smo res zgodba o uspehu. Zdaj, mislim, da si tega gesla za Slovenijo nihče več ne bi upal uporabiti ...”

> Kaj danes mislijo politiki, ko rečejo “bodimo enotni”? Ker na prvi pogled se zdi, da ne mislijo nič dobrega.

“Najbolj pogosto to zdaj govorijo ravno tisti politiki, ki naredijo največ, da bi se ta enotnost porušila ter bi lahko njihova politična opcija še naprej živela od napačnih razdorov in razhajanj.”

Virus, ki je razkril kronične bolezni

> Leta 2020 je udarila epidemija, za katero pravite, da je razgalila šibkosti slovenske družbe in porinila na površje naraščajoče razlike …

“Epidemija je povečevalno steklo. Ko je vlada glasno pozivala 'ostanite doma', se je v Ljubljani pojavil grafit: 'Brezdomci, ostanite doma.' Eni so pač ostali v vilah in udobnih stanovanjih, drugi v kletnih luknjah in nemogočih začasnih bivališčih. Nenadoma je razdor v premoženju, v osnovnem socialnem statusu, postal očiten in se povečal - kljub vsem nujno potrebnim državnim intervencijam, ki so le začasen obliž. Prav tako razlika med moškimi in ženskami. Na najbolj izpostavljenih in tveganih položajih delajo ženske, poleg tega nanje pade še skrb za otroke, ki so ostali doma, pa zelo povečano nasilje v družini. Pokazale so se drastične razlike med stalno zaposlenimi in prekarci. Med mojimi sedanjimi in bivšimi študenti, ki večinoma delajo v nekakšnih začasnih oblikah zaposlitve, so nekateri med epidemijo prišli na rob. In tu je seveda še generacijski razdor. Imeli smo katastrofalne rezultate pri številu smrti v domovih za starejše in mislim, da bi moral za to nekdo kazensko odgovarjati. Še zdaj smo po umrljivosti med ducatom najslabših držav po svetu, nekaj časa pa smo bili prav najslabši. To gre na dušo te vlade. Covid sledilnik, najboljši vir zanesljivih informacij o epidemiji, je vzpostavila skupina prostovoljcev, medtem ko so vladne službe delovale katastrofalno slabo. Vladni govorec je žalostna karikatura sebe izpred 30 let. Njegova spontano arogantna drža je imela neko funkcijo v odnosu do JLA, v času epidemije pa ne moreš svojega naroda nagovarjati, kot da je nelegitimen nepridiprav. Sporočilo vseh vladnih tiskovnih konferenc je bilo: 'mi delamo odlično, ampak ljudstvo pa kar trmari in ne uboga, ga bo treba zamenjati.' To je bil ton. In to točno v času, ko bi potrebovali oblast, ki jo ljudje spoštujejo in ji zaupajo. Takšno krizo je mogoče prebroditi ne z ustrahovanjem, ampak tako, da oblast ključna mesta postavi kredibilne ljudi in vodi konsistentno politiko, temelječo na strokovnih argumentih in prepričevanju. Zdaj pa je temu sledila še katastrofalno slaba kampanja cepljenja, spet smo na repu.”

> Saj Slovenci smo pridni. Nagnjeni k temu, da se pravil držimo …

“Vsekakor smo prej nagnjeni k temu, da spoštujemo pravila, če bi bila ta konsistentna in dobro pojasnjena, tako da bi se vsem zdela smiselna in bi videli avtoriteto vednosti, ki za tem stoji. Tako pa so bila pravila zelo pogosto arbitrarna, ob zelo nepotrebnih posegih pa nekaj nujno potrebnih ukrepov ni bilo sprejetih: na primer izdajanje karantenskih odločb ali plačevanje polnega nadomestila za odsotnost z dela. A naj dodam še to: naj še tako kritiziramo Janšo, pa je njegov fundamentalizem mogoč le zaradi odpovedi, odsotnosti leve politike; omogočile so ga vlade Pahorja, Bratuškove, Cerarja in Šarca, njihovo umanjkanje poguma in vizije.”

Upor in prihodnost

> Kaj menite o domoljubju? Beseda ima arhaičen prizvok, je lepa, ampak tudi zlorabljena …

“Težava, ki jo vidim pri pojmu domoljubje, je ta, da se ga najpogosteje uporablja kot gorjačo. Kot izgovor za izključevanje, po logiki: niso pravi domoljubi tisti, ki se z nami ne strinjajo. To je domoljubje, ki se vzdržuje s tem, da nujno potrebuje in producira kopico sovražnikov. Politični projekt, ki se mi zdi vreden in potreben, je tak, ki je vključujoč, v katerem so vsi dobrodošli. Ne prenesem dobro domoljubja, ki se trka po prsih in se napihuje in predvsem žuga domnevnim nedomoljubom. Zdaj bojda obstaja neko društvo za ohranjanje tradicionalnih vrednot. Ampak poglejte slovensko zgodovino: če bi zgolj ohranjali tradicionalne vrednote, ne bi imeli ne Trubarja, ne Linharta, ne Prešerna, ne Cankarja, ne Kosovela. To so bili ljudje, ki so v svojem času nastopili proti temu, kar je takrat veljalo za tradicionalne vrednote in za slovensko domoljubje. Trubar je prinesel prekucuške protestantske ideje iz Nemčije in naredil to prevratno gesto, da je začel te ideje tiskati v slovenskem jeziku. Poglejte Linharta, ki je v letu francoske revolucije 1789 vzel najbolj vroč gledališki komad takrat naokoli, Figarovo svatbo, in ga prestavil v naše kraje, nasprotujoč vsej tradiciji. Poglejte Prešerna, ki je v naše kraja prestavil poezijo, ki se je lahko kosala z vsem, kar se je takrat dogajalo v Evropi, na grozo takratnih domoljubov. Poglejte Cankarja, ki so mu prvo pesniško zbirko, Erotika, zakurili cerkveni domoljubi in branilci vrednot. Tja do mojega pokojnega prijatelja Tomaža Šalamuna, ki so ga partijski domoljubi pričakali na nož in ga tlačili v keho. Vsi ti ljudje, ki tvorijo jedro slovenske identitete, so se bili pripravljeni pogumno postaviti po robu temu, kar je takrat veljalo za standard slovenske identitete. Pokazati pogum, da greš proti večini in vladajočim predstavam, pogum postaviti nove standarde tega, kar je lahko slovenstvo - to je pravo domoljubje! Da bi slovenstvo ohranili, potrebujemo ravno take ljudi, ki so ga pripravljeni temeljito transformirati.”

> O čem se vaši študentje pogovarjajo danes, o čem razmišljajo, kaj hočejo, kaj vidijo?

“Velika zagata zadnjega leta in pol je, da študentov sploh ne vidim. Težko vam rečem, o čem se pogovarjajo, vidim neke kvadratke na ekranu. A tudi to je dovolj, da občutim njihovo stisko, ki je postala zelo zaskrbljujoča. Zaskrbljujoč je že ta totalni prehod na zoom. Komunikacija, akademska in širša, se je preselila na elektronske medije. Nikoli več ne bo februar 2020. Tisti pristop, ki je takrat bil samoumeven, smo izgubili, zdi se, da za vedno. V akademski sferi so vsi po malem ugotovili, koliko je delo na daljavo cenejše, saj ni treba najemati prostorov. Študenti so ugotovili, koliko prihranijo, ker ni treba plačevati študentskih najemnin. Univerze in mednarodne institucije so odkrile, da ta pristop omogoči takojšen globalni doseg. Na European Graduate School sem imel prej v razredu 15, 20 ljudi, zdaj jih imam trikrat toliko na treh kontinentih, predavam nekim kvadratkom na ekranu, ki jih nisem še nikoli videl v živo, in pojma nimam, kako reagirajo na to, kar rečem. Zoom bo zelo resno spremenil osnovne parametre obnašanja, akademska izkušnja je le majhen del tega. In spet, nihče ni volil za to, nihče ni tega prostovoljno izbral. Vrnili se bomo nazaj, a v neke hibridne načine dela.”

Mladen Dolar je med najbolj prepoznavnimi in kompleksnimi slovenskimi misleci tega trenutka. (foto: Leo Caharija)

Podpora avtistični politiki

> Na splošno se najbrž nikoli več ne bomo vrnili v februar 2020.

“Februarja 2020 sem bil nazadnje na normalni konferenci na American University of Beirut, kjer smo se vsi družili, se zabavali, se objemali, vroče diskutirali, se malo kregali, skupaj pili, normalno. Mogoče je bila to zadnja konferenca živega intelektualnega in človeškega stika, ki sem jo izkusil.”

> Pa niste vedeli, da je zadnja …

“Nihče ni mislil, da je zadnja. Takrat sem letel preko Italije, iz Trsta. Ko sem odhajal, je bilo vse normalno, ko sem priletel nazaj, pa so me na letališču pričakali v tistih skafandrih in mi merili temperaturo.”

> Nam 21. stoletje prinaša drugačnega posameznika, drugačno razmerje med kolektivnim in individualnim?

“Nisva se dotaknila vprašanja družbenih omrežij, ki so zadnjih 15 let tako radikalno prestrukturirala družbeni javni prostor, ki se je v celoti prenesel v privatna omrežja kot osnovni način komuniciranja, kar je s stališča moje generacije pogubno. Dobro se zavedam, da je ta korak ireverzibilen in da jamranje ne bo zaleglo. Nisem na facebooku ali na instagramu, vsi moji študentje pa živijo preko teh omrežij in ker nimam svojega profila, sem izključen iz temeljnega načina komuniciranja te generacije. Za to, da se ne vključim v socialna omrežja, se odločam zavestno, a za to plačujem ceno. Ne le zato, ker se mi ta korak upira, ampak tudi, ker vem nekaj o ozadju teh omrežij. To je velikanski sistem kontrole ljudi. Samega sebe, svojo privatnost, svoj način življenja, svoje izbire, smo pripravljeni izročiti 'velikemu Drugemu', ki nas prešteva, nadzoruje, nas podvrže nikomur znanim algoritmom in te elemente naših življenj uporablja za lasten dobiček. Zelo sistematično in resno bi bilo treba razmisliti o mehanizmih kontrole nad temi platformami. Zasebna internetna podjetja imajo enormne dobičke, ki jih je epidemija še povečala. Vsi nekako delamo za njih, prostovoljno. Ta absurdna situacija se je razvila v pičlih petnajstih letih. Prevzela je tudi funkcijo političnega javnega komuniciranja, ki je v tem času strahotno nazadovalo.”

> Kaj pa so, 30 let po osamosvojitvi, resnični problemi te države? Če sva veliko govorila o tem, s čim se ukvarjamo - s čim bi se pa morali?

“Prej sva se pogovarjala o tem, kako je pandemija pokazala na razlike v naši družbi, pokazala, kako smo v resnici bili bolni že prej. Te razlike so nekaj, na čemer bi morali začeti delati, in to takoj. Smo družba, ki se stara. Kako je mogoče, da ni bilo politike, ki bi skrbela za to? Tu nikakor ne gre samo za sedanje zagate te vlade, ampak za serijo zadnjih vlad, levih in desnih, ki jim je bila to postranska tema. Smo družba naraščajočega prekariata, če s starih preskočimo na mlade, in nihče ne ponuja resnih rešitev. Za premoščanje teh pogubnih razlik najprej potrebujemo družbo solidarnosti, ki se v prvi vrsti ozira na zapostavljene, izključene, diskriminirane. Drugi poglavitni segment je vprašanje ekologije, ki je postalo zelo zaostreno, zdaj gre na nož, ker nam resnično zmanjkuje časa. Če res hočemo družbo brez ogljičnega odtisa, to pomeni velike socialne spremembe. Takšen kapitalizem, ki temelji na nenehni rasti pa na privatnem profitu, tega ne more rešiti.”

> Je ljudem to, da boj proti podnebnim spremembam prinesel realno, vidno spremembo v načinu življenja, kdo že pošteno povedal?

“Do tega sploh še nismo prišli. Poiskati alternativne vire ne bo dovolj, morali bomo realno zmanjšati porabo, to je edina pot. Po drugi svetovni vojni smo začeli živeti v iluziji stalnega napredka in večanja porabe in zdelo se nam je, da to lahko gre v nedogled. Za reševanje ekološkega problema je potrebna radikalna družbena reforma, ki bo zadela vsa naša življenja.”

> Zdaj pa smo napredku dodali samo besedo trajnostni in se nam zdi, da smo rešili težave?

“Z deklaracijami ne bomo prišli daleč. Ampak vzemimo Greto Thunberg, ki je, med drugim, avtistka. Samo avtist je sposoben goniti isto stvar kar naprej, dokler se ljudje ne streznijo. Vsi drugi bi prej sklepali kompromise in menjali temo. Tisto, česar avtisti ne zmorejo, je imeti v glavi 'kognitivno disonanco', se pravi hkrati dve nasprotujoči si, izključujoči se stvari. Mi smo vsi zmožni tega, da verjamemo hkrati v dve stvari, ki sta nezdružljivi, in si ob tem rečemo: 'bo že kako'. Potreben je avtist, ki ni zmožen te kontradikcije, in vztraja do konca. Tako je 16-letnica vsaj malo povzročila globalno streznitev. In v tem smislu sem za avtistično politiko. Da bi vsaj malo nehali dajati svoje soglasje nesprejemljivemu, da bi bili zmožni vztrajati pri nekaj jasnih zahtevah.”


Preberite še


Najbolj brano