Kako smo Kobilco menjali za 20 evrov

Verjetno vsi Slovenci, ki so pred tremi desetletji v živo zaploskali osamosvojitvi naše države, še vedno pomnijo slovenski tolar. Prvo in pravzaprav edino plačilno sredstvo, ki je bilo samo “naše”, čeprav smo z njim plačevali, ga hranili na bankah in v nogavicah ter bili ponosni nanj pičlih 16 let. Zamenjal ga je evro, z njim pa smo se poslovili od trubarjev, plečnikov, prešernov in cankarjev. Je bilo slovo težko? Kakor se vzame. Navsezadnje smo v nekaj več kot 150 letih menjali že kar nekaj valut.

Lahko bi bil klas, lahko bi bil alpin, liber, maj, stot ali sloven. Lahko bi bila lipa ali krona ali še kakšen drug zanimiv predmet ali simbol iz zakladnice slovenske zgodovine.

Obveljal je tolar. Za ime prvega slovenskega denarja, ki je luč sveta ugledal 8. oktobra 1991, je zaslužen dr. Andrej Rant, tedanji predsednik Numizmatičnega društva Slovenije in sodni izvedenec za numizmatiko, po opravljenih raziskavah sodeč pa je poimenovanje po starem kovancu podprlo tudi več kot 80 odstotkov državljanov.

Muzej BS in muzej bančništva

V Banki Slovenije (BS) je ob praznovanju 30. obletnice osamosvojitve Slovenije in ustanovitve banke zaživel Muzej Banke Slovenije, kjer si je mogoče ogledati ključne mejnike slovenske države, pri katerih je BS odigrala vlogo. Posebno pozornost namenjajo tolarju, prikazujejo tudi delovanje Evrosistema in bančno vlogo v njem, na praktičen način pa prikazujejo tudi ključne stebre njihovega delovanja: stabilnost cen, nadzor bančnega sistema in skrb za banke v težavah.

Te dni je zaživel tudi Bankarium-Muzej bančništva Slovenije, ki predstavlja zgodovino, sistem in prakse bančništva. Razstavljene muzealije in arhivsko gradivo prihajajo iz NLB Muzejske zbirke ter drugih slovenskih nacionalnih in pokrajinskih muzejev in arhivov.

Boni za pokušino

Na omenjeni datum, torej 8. oktobra 1991, so pravzaprav najprej prišli v obtok boni, ki so bili prvo plačilno sredstvo v samostojni Sloveniji in ki so veljali po menjalnem tečaju en tolar - en jugoslovanski dinar, uradno pa je bilo določeno tudi prvo menjalno razmerje do nemške marke. Ena marka je veljala 32 tolarjev. Boni so bili le bankovci, brez navedbe datuma izdaje in imena denarne enote. V publikaciji Zgodba o denarju Banke Slovenije je sicer pojasnjeno, da so bili boni natisnjeni in pripravljeni že 6. decembra leta 1990, a je bilo to zaradi Narodne banke Jugoslavije strogo varovana skrivnost. “Ker je bilo treba te priprave skrivati pred Narodno banko Jugoslavije, se ni smelo kupiti posebnega papirja. Uporabili so kar papir, ki ga je Papirnica Radeče že imela natisnjenega, in sicer za potrebe zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Zato imajo vrednostni boni vodni tisk snežinko,” je pojasnjeno v knjigi.

Na vseh teh bonih je bil motiv Triglava in knežjega kamna, boni so se ločili le po barvi in izpisani nominalni vrednosti. Knežji kamen je sicer pozneje, ko smo se Slovenci počasi pripravljali na prevzem evra, postal celo nekakšen kamen spotike s sosednjimi Avstrijci, saj je leta 2005 deželna vlada na avstrijskem Koroškem pozvala avstrijsko zvezno vlado, naj v dvostranskih pogajanjih poskrbi, da se Slovenija odpove uporabi knežjega kamna na kovancih za dva centa, saj da gre za osrednji simbol koroške deželne zgodovine. Simbol karantanske države, na katerem so svobodni slovenski kmetje, tako imenovani kosezi, nekdaj predajali oblast knezom in bodočim vojvodam, je na dveh evrskih centih sicer obstal.

Tolarji so še v nogavicah

Slovenci imamo doma še za 31,8 milijona evrov nezamenjanih tolarskih bankovcev in bonov, kažejo podatki Banke Slovenije iz lanskega leta. Večino bankovcev večjih vrednosti smo sicer menjali, V Banko Slovenije letno prejmejo za okoli 200.000 evrov tolarskih bankovcev in vrednostnih bonov. Številka se je v zadnjih desetih letih precej zmanjšala, saj je bilo denimo leta 2010 vrnjenih dobrih 960.000 evrov tolarjev, lani pa "zgolj" dobrih 118.000 evrov.

En tolarski cankar bi danes veljal dobrih 41 evrov. (foto: Leo Caharija)

Od Trubarja do proteusa

A nazaj k tolarjem. “Pravi” tolarji, ki so obveljali kot slovenska nacionalna valuta in tedaj edino zakonito plačilno sredstvo, so prišli v obtok 30. septembra 1992. Tega leta bi iz obtoka morali najprej iti vrednostni boni za 100 tolarjev, ki so bili prvi natisnjeni in pripravljeni, vendar so se v Sloveniji pojavili ponarejeni boni za 1000 tolarjev. “Zato je Banka Slovenije takrat razmišljala, da bi vrednostni bon za 1000 tolarjev vzela iz obtoka in bi v obtok spustili vrednostni bon za 2000 tolarjev. Pozneje pa so se raje odločili, da najprej v obtok spustijo pravi tolarski bankovec za 1000 tolarjev s podobo Franceta Prešerna, čeprav podoba tega bankovca še ni bila v celoti potrjena,” so zapisali.

“Ker je bilo treba te priprave skrivati pred Narodno Banko Jugoslavije, se ni smelo kupiti posebnega papirja. Uporabili so kar papir, ki ga je papirnica Rateče že imela natisnjenega, in sicer za potrebe zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Zato imajo vrednostni boni vodni tisk s podobo snežinke.”

Banka Slovenije

Najprej so prišli na vrsto bankovci, na katerih so bile upodobljeni slovenski veliki možje po osnutku grafičnih oblikovalcev Miljenka Licula in Zvoneta Kosovelja s soavtorji, portretiral pa jih je slikar Rudi Španzel. Marsikdo bi znal slovenske zgodovinske osebnosti na tolarjih našteti še danes. Od najnižje, desettolarske vrednosti s Primožem Trubarjem, ki so mu sledili Janez Vajkard Valvasor, Jakob Gallus, Jurij Vega, France Prešeren in Rihard Jakopič. Edini ženski predstavnici, slikarki Ivani Kobilca, ki je “razbila” povprečje tedaj v šali poimenovanega “moškega denarja”, je bilo namenjenih tedanjih 5000 tolarjev, “najdebelejši” pa je bil Ivan Cankar na bankovcu za 10.000 tolarjev.

Tolarske kovance smo dobili šele leto kasneje, torej 1993. Kovali so jih na Slovaškem, prek njih pa se je marsikateri Slovenec poučil o avtohtoni slovenski favni. Sprva naj bi nanje sicer odtisnili muflona, lastovko, postrv, čebelo, kobilico in kačo, a je muflona zamenjal kozorog, kobilico glava male sove uharice in kačo človeška ribica. Pozneje so se tem živalim, ki jih je na kovance modeliral kipar Janez Boljka, pridružili še konj, ki se vzpenja, bik in štorklja.

Ne glede na to, koliko radi smo imeli Slovenci svoje zares prvo in edino plačilno sredstvo, se je moral tolar po rosnih 16 letih obstoja posloviti. Z vstopom v Evropsko unijo leta 2004 smo bili že nekako pripravljeni, da bo najstniški tolar kmalu zamenjal njegov večji brat evro. Slovenija je postala članica evroobmočja 1. januarja leta 2007 in tedaj smo tolarjem tudi (skoraj) dokončno pomahali v slovo.

Marsikdo še pomni, kako je sedaj že pokojni finančni minister Andrej Bajuk 1. januarja 2007 z bankomata dvignil prve “slovenske” evre. (foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Dostojno življenje

Seveda ne takoj. Po prevzemu evra smo imeli obdobje dvojnega obtoka, ki je trajalo dva meseca. V tem času je bil evro že naš denar, vendar smo gotovinsko še lahko plačevali s tolarji. Zakon o dvojnem označevanju cen je pomagal potrošnikom, da so se priučili na vrednosti v novem denarju in da so si laže zapomnili tudi menjalni tečaj: en evro je veljal 239,64 tolarja. Danes je tolarje sicer še mogoče menjati v Banki Slovenije, a le bankovce.

Pravijo, da smo z evrom marsikaj pridobili. Še pred njegovo uvedbo smo morali kot država izpolniti konvergenčne kriterije, med katere sodijo nizka stopnja inflacije, primerljivost obrestnih mer, stabilen tečaj med domačo valuto in evrom ter vzdržen položaj javnih financ. Ob uvedbi smo z njim pridobili dolgoročno nižanje obrestih mer, ker je enotna valuta odpravila tečajna tveganja in stroške menjave, se je oblikovalo stabilnejše okolje za celotno gospodarstvo, laže smo in še najemamo posojila na precej večjem trgu in imamo večjo izbiro različnih oblik varčevanja, pa še težav z iskanjem menjalnic na potovanjih nimamo več. Če seveda potujemo v eno izmed 19 držav, ki so prav tako uvedle evro kot plačilno sredstvo. Pa še v Črno Goro ali na Kosovo, kjer evro kot plačilno sredstvo sicer uporabljajo brez sklenjenega ustreznega sporazuma z EU. A tu gre za ravnanje, ki je posledica predhodne prakse - pred uvedbo evrske gotovine se je namreč na teh območjih kot de facto valuta uporabljala nemška marka.

Dejstvo je, da evro kot zakonito plačilno sredstvo uporablja približno 330 milijonov ljudi, območje držav z evrom pa po nekaterih podatkih predstavlja več kot 16,5 odstotka svetovnega BDP.

Slovo od tolarja kljub temu ni bilo lahko. Navsezadnje smo dobili manj oseben denar, na katerem ni nacionalnih simbolov. Vsaj kar zadeva bankovce, saj so na sprednji strani evrskih bankovcev upodobljena okna in vrata različnih evropskih arhitekturnih slogov, ki simbolizirajo evropski duh odprtosti in sodelovanja, mostovi na hrbtni strani pa simbolizirajo komunikacijo med evropskimi narodi ter med Evropo in ostalim svetom. Drugače je z evrskimi kovanci, saj ima vsak skupno evropsko stran in nacionalno stran. Slovenski imajo tako na nacionalni strani upodobljenih osem različnih motivov, ki simbolno predstavljajo del slovenske zgodovine in kulture - od Prešerna in kitice Zdravljice do Trubarja, pa Triglava, lipicanca, Sejalca, štorklje, Plačnikovega sicer nikoli izvedenega načrta parlamenta ter prej omenjenega knežjega kamna.

Če gre verjeti raziskavam, smo bili Slovenci pred dvema desetletjema nekako povprečno (ne)zadovoljni z uvedbo evra. Med najbolj navdušenimi so bili bojda Irci, Nizozemci, Belgijci, Italijani in Luksemburžani, med najmanj pa Nemci in Avstrijci, ki se kar nekaj časa niso mogli nikakor posloviti od starih, močnih marke in šilinga. Slovenci smo po drugi strani v zadnjem poldrugem stoletju menjali kar nekaj valut. A je bilo goldinarje, lire, reichmarke, dinarje najbrž laže prepustiti pozabi. Sploh zadnje, ob katerih se je bilo treba iz dneva v dan boriti z ogromno inflacijo, denar je izgubljal vrednost in niti Markovićeva reforma, ki je valuti odstrigla štiri ničle, ni pomagala. S tolarjem pa je Slovenija rasla. In verjetno ga ni Slovenca, ki se ne bi, dokler tolar ne bo le še slika v zgodovinskih učbenikih, spominjal njegovega krsta. Kljub temu se bo marsikdo tudi po treh desetletjih samostojne države in že sploh letu evra strinjal, da je vseeno, ali v denarnicah žvenketajo tolarji, marke ali evri. Da le vsakemu prinesejo dostojno življenje.

Smo živeli bolje ali slabše?

Seveda se poraja vprašanje, ali smo s tolarji živeli bolje kot z evri. Poudariti velja, da je prva leta v samostojni Sloveniji gospodarstvo klecalo, ječalo in tudi propadalo. Leta 1991 in v prvih letih samostojnosti se je Slovenija spopadala z izgubo jugoslovanskega trga in z uvajanjem tržnega gospodarstva ter z visoko stopnjo inflacije - ta je bila v letu 1991 skoraj 250-odstotna.

Leta 1991 je bilo slovensko gospodarstvo še vedno tipično regionalno gospodarstvo tedanjega časa, ki je izvažalo več kot za 80 odstotkov svojega BDP, uvažalo pa več kot za 70 odstotkov. BDP se je v 1991 realno zmanjšal za 8,9 odstotka. To je bil doslej največji padec BDP. Za primerjavo: leta 2009 je BDP zaradi svetovne finančne in gospodarske krize upadel za 7,8 odstotka, letos pa se bo zaradi epidemije po napovedih krčil za 7,6 odstotka.

Povprečna neto mesečna plača je leta 1991 v Sloveniji znašala 43 evrov (že naslednje leto je bila 128 evrov, leta 2000 je prvič presegla 500 evrov). Za kilogram črnega kruha je delavec s povprečno neto plačo leta 1991 moral delati 25 minut, za kilogram riža 45 minut, za kilogram pražene kave pa kar 4 ure in 40 minut. Leta 1991 je samo enajst odstotkov gospodinjstev imelo pomivalni stroj. 67 odstotkov gospodinjstev je imelo osebni avto, zamrzovalno skrinjo pa 80 odstotkov.

In morda smo že pozabili na (avto)ceste izpred 30 let; leta 1991 smo za pot od Kopra do Lendave potrebovali kar približno štiri ure in pol.


Preberite še


Najbolj brano