Izziv neizkoriščenih potencialov

Spominov je veliko, virov nekoliko manj in niso vsi dostopni s sodobno tehnologijo. Pravzaprav je edini lahko dostopni vir znanstveni članek, ki ga je dr. Samo Kristen objavil v reviji Razprave in Gradivo, ki jo izdaja Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Ne bom ga obnavljal, zaustavil se bom raje pri spominih; čeprav so stari 30 let, so sveži, saj gre za dogodke, ko smo bili tudi Slovenci v Italiji majhen, pa vendarle ne nepomemben člen pri snovanju zgodovine, pri osamosvajanju Slovenije in prizadevanju za njeno mednarodno priznanje.

Začel bom tako. Vedeli smo, da je Jugoslavija v finančnih težavah, ki jim politika ni bila kos. Huda ekonomska kriza je prisilila vlado k strogim ukrepom, med drugim k omejitvi potovanj v tujino in uvedbi depozita za prehajanje meje, kar je med prebivalstvom izzvalo veliko negodovanje. Na naši meji so bile posledice nekoliko blažje zaradi Videmskega sporazuma, ki je dovoljeval štirikrat mesečno prehajanje meje v 20-kilometrskem pasu in ga Beograd ni mogel enostransko preklicati, tako da je na meji z Italijo vendarle nekaj pretoka ostalo. Ampak jasno je bilo, da premostitev krize ne bo lahka zadeva. V zamejstvu smo dogajanjem vsakodnevno sledili; seveda smo bili za vse zainteresirani, poleg tega smo postali rešilni pas za prijatelje, znance in sorodnike, ker smo marsikaj pretihotapili čez mejo, ki je oni niso mogli več prečkati.

Razpad Jugoslavije je bil sprva le slutnja

Nismo natančno vedeli, kaj se dogaja v Beogradu, slutili pa smo, da Jugoslavija, kakršno smo poznali dotlej, ne bo mogla več dolgo zdržati. Odkar je v Sovjetski zvezi prevzel oblast Mihail Gorbačov, se je začel krhati ves komunistični vzhodnoevropski blok. Ne bom obnavljal dogajanj, od Poljske in Madžarske do padca berlinskega zidu in nato razpada Sovjetske zveze, jasno pa je bilo, da Jugoslavija ob tem dogajanju ne bo imuna. Ko je Slobodan Milošević zaigral na srbsko nacionalistično struno, očitno ni bilo več poti nazaj.

“Slovenci v Italiji smo srečni, da imamo lastno matično državo, nanjo, na njene uspehe, začenši s športnimi, smo ponosni, žal pa imamo vtis, da nas ta država obravnava kot nekakšen okrasek, kulturni privesek.”

Bojan Brezigar

Vendar takrat, mislim na leti 1988 in 1989, še ni bilo jasno, da bo Jugoslavija razpadla. Vsaj nam, Slovencem v zamejstvu ne. Ampak zame je bil alarmni zvonec kratek pogovor s predsednikom dežele Furlanije Julijske krajine Adrianom Biasuttijem sredi poletja 1988. V vročem poletnem večeru smo se po dolgem sestanku zaustavili na ulici in malo pokramljali. Mimogrede sem Biasuttija, ki je imel odlične zveze v Rimu, vprašal, kdaj bo Italija odprla konzulat v Ljubljani; o tem je namreč že nekaj časa tekla beseda. Pogledal me je in odgovoril: “Mislim, da bomo v Ljubljani odprli veleposlaništvo.” Očitno so v Rimu imeli informacije, ki takrat do Trsta še niso prodrle.

Še prej, 31. maja 1988, je bilo v Slovenskem klubu napovedano običajno torkovo predavanje. Najavljeni gost je bil Janez Janša, takrat urednik Mladine. Ni ga bilo; prav tisti dan so ga namreč aretirali. Ta aretacija in proces pred vojaškim sodiščem je izzvala val protestov v Ljubljani in drugih krajih v Sloveniji. Odmevala je tudi v zamejstvu. Bilo je kar nekaj obiskov, sestankov, izmenjav informacij. Slovenija je nekako zamenjala Jugoslavijo tudi v vsakodnevnih pogovorih.

Čas demokratizacije

Potem se je vse dogajalo. Na primer ustanavljanje strank v Sloveniji in priprave na prve demokratične volitve. Januarja 1989 je bila v Cankarjevem domu ustanovljena Slovenska demokratična zveza, na ustanovitvenem zasedanju so bili prisotni tudi trije zamejski Slovenci; poleg mene, ki sem bil takrat deželni svetnik, še senator, zdaj že pokojni Darko Bratina in pisatelj Boris Pahor. Nismo javno nastopili, naša prisotnost pa je bila opažena. Že prej je bila ustanovljena Kmečka zveza, kasneje socialdemokratska zveza, tudi tam je bilo nekaj predstavnikov iz zamejstva. Skratka, Slovenci v Italiji so bili od začetka na strani Slovenije.

To je prišlo do izraza tudi ob osamosvojitvi. Naj, v ilustracijo, citiram vsebino omenjenega članka dr. Sama Kristena: “Kljub različnim pomislekom pri nekaterih Slovencih, ki so bili iz različnih razlogov interesno povezani z obstojem SFRJ, je bil nastop slovenske manjšine v Italiji in obeh njenih osrednjih organizacij, Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) in Slovenske skupnosti (SSk) po vojaškem posegu jugoslovanske armade v Sloveniji dokaj poenoten; obe osrednji organizaciji sta bili podpisnici apelov na najvišje predstavnike italijanske države, naj prizna samostojnost Republike Slovenije, ustanovljen je bil Krizni štab Slovencev v Italiji za pomoč Sloveniji s sedežem na SKGZ, na obeh velikih protestnih manifestacijah v Trstu in Gorici so sodelovale vse poglavitne organizacije ...”

Prva prelomnica je bil referendum decembra 1990. Takrat smo v zamejstvu zaznali, da osamosvojitev Slovenije sploh ni več samo želja. In potem je prišel junijski dan, uradna razglasitev neodvisne Slovenije (in v Ljubljani je bilo veliko znanih obrazov, tudi iz zamejstva), pa nato napad jugoslovanske armade. Kratka vojna.

Slovenci v Italiji so se skoraj v celoti opredelili za Slovenijo. To vsekakor velja za vse predstavniške organizacije Slovencev, tako politične kot tudi kulturne. Že nekaj dni po razglasitvi neodvisnosti je bila na glavnem tržaškem trgu manifestacija v podporo neodvisnosti; udeležba ni bila zelo množična, prisotni pa so bili vsi ključni v manjšini. V naslednjih dneh je Slovenska kulturno-gospodarska zveza pripravila kar nekaj srečanj, na katerih so sodelovali predstavniki strank in organizacij iz Slovenije. Le na enem, v Bazovici, je prišlo do manjšega incidenta, ko je udeleženec besedno napadel predstavnika Zveze borcev. Omenjal je grob jugoslovanskih partizanov na bazovskem pokopališču, padlih v bojih za osvoboditev Trsta in opozarjal, da je Jugoslavija vedno podpirala slovensko manjšino. To je bil splošen vtis, kajti takrat marsičesa še nismo vedeli, le nekateri smo slutili, da je zavzetost Jugoslavije za Slovence v zamejstvu skoraj izključno plod ljubljanske in ne beograjske politike. Ampak to je bil tudi edini incident.

V Trstu so pred 30. leti zborovali v podporo samostojni Sloveniji. (foto: Mario Magajna)

Italijanski Trst je bil razdvojen

Italijanski Trst pa je bil dokaj razdvojen. Lahko bi rekli, da je bil velik del Tržačanov, tudi pomembnih, nenaklonjen osamosvojitvi Slovenije. To smo tisti, ki smo bili aktivni v političnih krogih, jasno zaznali. Kot grešnega kozla mnogi navajajo italijanskega zunanjega ministra Giannija De Michelisa; delajo mu krivico, kajti italijanska politika je od vsega začetka vodila dvojno igro, kar za diplomacijo ni nič nenavadnega. In nenazadnje je bila tudi zaskrbljena zaradi nevarnosti, da bi na Balkanu mimo Slovenije izbruhnile vojne, kar se je tako tragično izkazalo kot utemeljeno.

Ampak Slovenci na italijanski strani meje smo bili glede osamosvojitve Slovenije enotni. Podpirali smo jo. Problemi so nastali kasneje. Velik del manjšine se je dotlej preživljal z dejavnostmi, ki so bile vezane na Jugoslavijo. To so bila predvsem uvozno-izvozna in špediterska podjetja ter finančne družbe. Čeprav so priprave na osamosvojitev Slovenije tekle dejansko že več kot dve leti, je bila manjšina nepripravljena na ta udarec. To gospodarstvo je začelo razpadati in dejansko je razpadlo, ko so na zahodnem Balkanu izbruhnile vojne: Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Kosovo …

V času, ko je Sovjetska zveza dokaj mirno razpadla in so bili konflikti omejeni na nekatere islamske republike (Čečenijo, Dagestan …) ter na spore med nekaterimi novimi državami (Armenijo, Gruzijo, Azerbajdžanom), je domala vso nekdanjo Jugoslavijo, razen Slovenije in Makedonije, pretresla dolgotrajna krvava vojna. Slovensko zamejsko gospodarstvo je ostalo brez partnerjev. Sledili so stečaji, naraščala je brezposelnost, kakršne manjšina nekaj desetletij ni poznala. V sami Sloveniji je bilo za to premalo posluha. Italija pa je te težave izkoristila, manjšino je začela obravnavati kot zgolj kulturno entiteto, ni pa ji bila pripravljena priznati vloge povezovalca na gospodarskem področju. Slovenska manjšina je imela ob osamosvojitvi Slovenije šest bank, danes premore samo eno, in ne samo zaradi reforme bančnega sistema.

Tudi to je bilo treba povedati ob 30. obletnici osamosvojitve. Slovenci v Italiji smo srečni, da imamo lastno matično državo, nanjo, na njene uspehe, začenši s športnimi, smo ponosni, žal pa imamo vtis, da nas ta država obravnava kot nekakšen okrasek, kulturni privesek, in ne kot skupnost, ki bi lahko v tem obmejnem prostoru predstavljala dodano vrednost za celovit razvoj. To je zamujena priložnost za obe strani, za manjšino, pa tudi za Slovenijo. Meje, kot je nekoč povedal znani italijanski mednarodni pravnik Paolo Ungari, ne ščitiš tam, kjer ta dejansko obstaja, ampak vedno malo čez.


Najbolj brano