“... in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet”

Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti. S tem je “izpolnila mandat, ki ji je bil naložen s plebiscitom. Ustvarila je samostojno in neodvisno državo, Republiko Slovenijo,” je po potrditvi teh zgodovinskih dokumentov dejal predsednik Skupščine France Bučar.

Govor pred delegati tridomne skupščine je France Bučar nadaljeval z besedami, da “gre za enega najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini.” Z državnopravnega vidika je slovenski narod uresničil stoletna prizadevanja, da si ustvari svoj lastni dom, “vendar s tem ni ne konec in ne začetek naše zgodovine”.

Svoboda je prilagajanje in ne samo bivanje

Sprejetje temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti je po Bučarjevih besedah pomenilo prelomno točko, “ko smo prišli v položaj, da lahko samostojno odločamo o svoji lastni usodi”. Samostojnost je - kot je dejal - relativna kategorija, saj se vedno gibljemo v okviru zunanjih okoliščin, ki so neodvisne od nas in se jim lahko samo prilagajamo. “Bistvo svobode naroda je v možnosti, da se zavestno prilagaja danim okolnostim; zato je več kot samo bivanje.”

“Bistvo svobode naroda je v možnosti, da se zavestno prilagaja danim okolnostim; zato je več kot samo bivanje.”

Dr. France Bučar (1923-2015)

predsednik Skupščine Republike Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti je bila dan pozneje, 26. junija, v Ljubljani na Trgu republike. Tam je ljudi nagovoril predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan. “Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje; zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje, in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet,” je začel govor, ki se je zapisal v zgodovino zaradi sklepnih besed “Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.”

Državni voditelji so med slovesnostjo na Trgu republike že vedeli, kakšen “nov dan” lahko pričakujemo. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je v dneh pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti s preleti vojaških letal razkazovala svojo moč. Tudi proslavo, na kateri so prvič izobesili slovensko zastavo, je zmotil nizek prelet vojaškega letala. Slovenija ne ogroža nikogar, zato ni treba letal nad našimi mesti in tankov na naših ulicah, je zato v govoru jugoslovanskim oblastem in JLA sporočil Kučan.

“Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih.”

Milan Kučan

predsednik Predsedstva Republike Slovenije

Takratna ministra oziroma republiška sekretarja: Dimitrij Rupel za zunanje zadeve in Janez Janša za obrambo (z leve). (foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Tudi primorski “Dan prej” se je začel že pred večerno proslavo. Okoli poldneva so iz primorskih vojašnic proti meji z Italijo zapeljali tanki reškega korpusa JLA. Naslednji dan so napad na samostojno Slovenijo začele še druge enote JLA, nastanjene v Sloveniji in na Hrvaškem. V uradni zgodovini Slovenije velja, da se je osamosvojitvena vojna začela 27. junija ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil prvi oklepni bataljon. Cilj JLA je bil z okupacijo meja in mednarodnega letališča Slovenijo odrezati od sveta, v drugi fazi pa obračunati s tistim delom politike, ki je zagovarjal osamosvojitev, ga zrušiti in postaviti nove, pokorne voditelje. Načrt se kljub vojaški premoči zaradi napačne ocene razmer v Sloveniji ni izšel; v desetdnevni vojni so ob veliki podpori civilistov slovenske oborožene sile Teritorialne obrambe (TO) in milice odbile napad JLA in ubranile samostojnost.

Najpomembnejši pravni akt države, Ustavo Republike Slovenije, je skupščina sprejela natanko leto dni po plebiscitu, 23. decembra 1991.

Sprva še vedno poskusi za nastanek konfederacije

Razglasitev samostojne in neodvisne Slovenije, pol leta pred tem pa plebiscitarna odločitev državljanov, da hočejo živeti v svoji državi, sta bila ključna dogodka sodobne slovenske zgodovine. Da sta bili ti dve ključni dejanji pravno čisti, je bilo treba pred njima sprejeti vrsto zakonov in ustavnih amandmajev, hkrati pa pripraviti tudi vse potrebno za dejanski začetek samostojnega življenja.

Rok za izvedbo osamosvojitve je bil 26. junij, šest mesecev po razglasitvi rezultatov plebiscita. Program dela za uresničitev plebiscitarne odločitve je vključeval pripravo in sprejem Ustave Republike Slovenije, oblikovanje lastnega gospodarskega sistema, urejanje odnosov z drugimi republikami Jugoslavije, prevzemanje pristojnosti, ki jih je dotlej imela oblast na zvezni ravni, zavarovanje in obrambo suverenosti Republike Slovenije ter vzpostavitev mednarodnih stikov in aktivnosti za mednarodno priznanje samostojne in neodvisne države.

Na mejnih prehodih so konec junija 1991 začeli postavljati nove table. (foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Kljub izraženi zahtevi po samostojni in neodvisni Sloveniji, je še kak mesec po plebiscitu obstajala možnost za preoblikovanje Jugoslavije v konfederacijo. A razen Slovenije in Hrvaške ta ideja drugih republik ni zanimala; vztrajale so pri trdni federaciji. Sredi februarja je slovensko vodstvo prišlo do zaključka, da za konfederacijo, ki bi pomenila zvezo suverenih držav, ni več možnosti, “zato ostaja Republiki Sloveniji v skladu s plebiscitarno odločitvijo le razdružitev, ki jo bo skušala doseči na sporazumen način.” Podobno resolucijo je nato sprejel tudi hrvaški Sabor.

Med ključne mejnike na poti do lastne države sodi sprejem amandmaja XCIX (99) k tedanji ustavi Republike Slovenije. Skupščina ga je sprejela 20. februarja 1991, z njim pa je Slovenija izstopila iz pravnega reda tedanje jugoslovanske federacije. S tem amandmajem so se obenem razveljavile vse določbe slovenske ustave, s katerimi je bilo preneseno izvrševanje suverenih pravic Slovenije na organe Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), in določbe, ki so urejale položaj Slovenije v SFRJ ter iz njega izhajajoča razmerja.

Sprejetje proračuna in prenehanje plačevanja carin

Jugoslavija se je v mesecih, preden sta jo kot prvi zapustili Slovenija in Hrvaška, gospodarsko že povsem sesula sama vase. Inflacija se je začela v 80. letih hitro zviševati, leta 1989 pa je prerasla 2700-odstotno hiperinflacijo na letni ravni. Poglavitni vzrok za inflacijo je bilo pokrivanje izgub podjetij in poslovnih bank z dodatnimi emisijami denarja iz centralne banke, pojasnjuje zgodovinar Andrej Pančur v knjigi Slovenska novejša zgodovina. Zvezni vladi Anteja Markovića je leta 1989 uspelo s fiksnim tečajem dinarja inflacijo ustaviti, v okostenelem političnem in gospodarskem sistemu in ob vse večji politični krizi pa ji ni uspelo izpeljati širše reformne prenove države.

Zaradi političnih razlik in pogledov na prihodnost Jugoslavije, slovenskih stališč glede Kosova in preprečitve “mitinga resnice” so v Srbiji decembra 1989 bojkotirali slovenska podjetja in prekinili gospodarsko sodelovanje. Leta 1990 so se odnosi med Slovenijo in federacijo še zaostrovali, sodu pa je izbilo dno razkritje, da je Srbija vdrla v zvezni monetarni sistem in si pri Narodni banki Jugoslavije “sposodila” skoraj polovico predvidene primarne emisije denarja za leto 1991.

V teh okoliščinah se je Slovenija pospešeno lotila priprave svoje finančne zakonodaje in oblikovanja ekonomske politike. Pomembno osamosvojitveno dejanje je bilo sprejetje prvega v celoti samostojnega proračuna v začetku leta 1991. V njem je Slovenija za federacijo predvidela samo kotizacijo, ki je bila trikrat manjša od tistega, kar je od Slovenije pričakoval zvezni proračun. Aprila je Slovenija v zvezni proračun nehala plačevati carinske dajatve.

Pri gospodarskem osamosvajanju je šlo sprva za iskanje načinov za preživetje podjetij v okoliščinah hiperinflacije, po plebiscitu pa so se začele priprave na prestrukturiranje razvojno zaostalih podjetij, brzdanje brezposelnosti in privatizacijo. A na dan osamosvojitve Slovenija še ni bila gospodarsko suverena. Na to, da bo osamosvojitev le “normativna” in ne tudi dejanska, ker za to še niso izpolnjeni vsi pogoji, je nekaj tednov prej opozoril finančni minister Dušan Šešok. Slovenija namreč takrat še ni imela svojega denarja, zadostnih deviznih rezerv, centralna banka v tujini še ni bila priznana, delitvena bilanca pa še ni bila pripravljena.

Zahtevna pot do lastne vojske

Razpadajoči in gospodarsko uničeni Jugoslaviji so leta 1991 ostale le še nacionalistične strasti in JLA, ki jih je bila pripravljena braniti z orožjem. Zaradi takšnega nasprotnika in zakonskih omejitev je bilo oblikovanje lastnega obrambnega sistema za Slovenijo zahtevna naloga.

Kmalu po prvih večstrankarskih volitvah in dan pred zaprisego Demosove vlade, 15. maja 1990, je JLA izdala ukaz, da mora Teritorialna obramba (TO) vse orožje predati v skladišča JLA. Predsedstvo takrat še Socialistične republike Slovenije je reagiralo z zamikom. Oddajanje orožja območnih štabov TO so s protiukazom prepovedali šele 18. maja popoldne. Janez Janša, ki je takrat postal Demosov minister za obrambo, je prepričan, da je predsedstvo, ki je s Kučanom na čelu poveljevalo TO, za namero JLA vedelo že prej in bi predajo orožja lahko preprečilo. Kučan je to zanikal. Kakor koli, delna predaja orožja je zelo vplivala na proces osamosvajanja. To je bil “eden od ključnih dogodkov, saj je popolnoma spremenil taktiko in celo strategijo reševanja vojaškega vidika Slovenije na poti v osamosvojitev, še pomembnejši pa je kot tisti vidik, ki je posledično dal smer procesu osamosvajanja Slovenije,” je v intervjuju za MMC RTV posledice razorožitve TO pojasnil zgodovinar Damijan Guštin. TO je takrat izgubila kakih 70 odstotkov orožja.

Ta dogodek je povečal nezaupanje do JLA, zaostril odnose med republiškim vodstvom in tem vojaškim mastodontom ter spremenil nadaljnji organizacijski razvoj slovenskih obrambnih sil. Zaradi nezaupanja v namene JLA in nadzora vojaške obveščevalne službe nad TO je na skrivaj nastala Manevrska struktura narodne zaščite. Širila se je prek zaupnikov. Kot je v Premikih pojasnil Janez Janša, je imela do oktobra približno 18.000 prostovoljcev, po večini pripadnikov TO.

Janez Slapar je zamenjal Ivana Hočevarja

Z ustavnim amandmajem, sprejetim konec septembra 1990, je Slovenija prevzela vse pristojnosti nad svojo TO. Pred tem je tudi zamenjala njenega poveljnika. Namesto Ivana Hočevarja, ki je skrbel za interese JLA, je na čelo TO imenovala Janeza Slaparja.

Slovenija je do decembra vzpostavila vse pogoje, da je s postrojem posebne enote TO v Kočevski Reki domači javnosti in morebitnim nasprotnikom pokazala svojo pripravljenost na obrambo samostojnosti. Kot se je tedaj izrazil predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojze Peterle, je bil to dan, ko je “prvič zadišalo po Slovenski vojski”.

V začetku marca 1991 je slovenska skupščina sprejela ustavni zakon, da naborniki, ki so slovenski državljani, ne bodo več služili vojaškega roka v JLA. Kako bo po novem potekalo služenje vojaškega roka, je določal zakon o vojaški dolžnosti, sprejet 5. maja. Zakon je uvedel sedemmesečno služenje in možnost ugovora vesti.

Naborniki so bili na služenje prvič vpoklicani v sredini maja, v centra za urjenje vojaških obveznikov na Igu in v Pekrah pri Mariboru. V Pekrah je ob tem prišlo do prvega odkritega konflikta med TO in JLA, ki je zahtevala predajo nabornikov. Po pogajanjih in množičnih protestih Mariborčanov, ki so terjali tudi prvo civilno smrtno žrtev, se je položaj nekoliko umiril.

V pripravah na osamosvojitev je bil pomemben tudi zakon o obrambi in zaščiti, ki je določil, da se bo Slovenija branila z oboroženim bojem in da njeno obrambo predstavljajo oborožene sile, narodna zaščita in enote za zveze. Neposredno pred osamosvojitvijo so s skrivnim uvozom orožja, vrednega dva milijona dolarjev, dopolnili oborožitev TO. Pomemben del priprav na obrambo je bil tudi nadzor premikov JLA in blokiranje vojašnic.

JLA je Slovenijo zapustila jeseni 1991 prek koprskega pristanišča. (foto: Srdjan Živulović/BOBO)

Brionska deklaracija in čas do odhoda zadnjega vojaka

Sile JLA, ki so se 26. junija začele zgrinjati proti mejnim prehodom, niso bile opremljene in oskrbljene za dolgotrajnejše vojskovanje, zato se je med vojno kmalu začela kazati taktična premoč slovenske milice in teritorialcev. Zaradi pozivov slovenskih oblasti pripadnikom JLA, naj ne sodelujejo pri agresiji na Slovenijo, in odpoklica slovenskih državljanov iz vrst JLA, so se začeli množični prebegi na slovensko stran. JLA pa je začela razpadati. Vseeno je merjenje moči ob poskusih za sklenitev premirja trajalo do 4. julija, ko so bili v slovenskih rokah vsi mejni prehodi. Dan pozneje so se enote JLA vrnile v vojašnice, kjer so jim slovenske oblasti spet priključile vodo, elektriko in ostalo infrastrukturo.

Osamosvojitvena vojna je bil prvi oboroženi spopad na evropskih tleh po madžarskih dogodkih 1956, vojaški spopad pa se je zgodil prav na pragu takratne Evropske skupnosti. “V primerjavi s počasnostjo v prejšnjih mesecih in letih se je Evropska skupnost nenavadno hitro odzvala na spremenjene razmere v Jugoslaviji, čeprav so slovenski politiki v prvih urah spopadov, ko so skušali vzpostaviti stik s tujimi diplomati, ponekod trkali na zaprta vrata ali so telefoni zvonili v prazno,” v Slovenski novejši zgodovini piše zgodovinar Aleš Gabrič.

Evropska skupnost je jugoslovansko krizo ocenila kot evropski problem in takoj zahtevala prekinitev spopadov v Jugoslaviji. 28. junija zvečer je v Jugoslavijo pripotovala trojka zunanjih ministrov, ki naj bi posredovala med nasprotniki. V trojki so bili luksemburški zunanji minister Jacques Poos, nizozemski zunanji minister Hans van den Broek in zunanji minister Italije Gianni de Michelis (pozneje ga je zamenjal Portugalec João de Pinheiro).

Zvrstilo se je več krogov pogajanj, 7. julija pa so vse strani, vpletene v krizo, podpisale Brionsko deklaracijo, ki ni povsem zadovoljila nobene vpletene strani, je pa končala desetdnevno vojno. Z njo je bil uveden trimesečni moratorij na osamosvajanje, Slovenija pa je ohranila nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami. Trimesečni suspenz sprejetih osamosvojitvenih odločitev je bil za Slovenijo kompromis, ki ga je težko sprejela, saj bi ga bilo mogoče razumeti kot kapitulacijo in začasno odpoved osamosvojitvi. Za Slovenijo je bilo sporno tudi deblokiranje vojašnic ter vrnitev vseh objektov in opreme JLA, saj bi to pomenilo izgubo pridobljene vojaške prednosti, posredno pa omogočilo vnovično mobilizacijo rezervistov za nove akcije v Sloveniji, pojasnjuje Gabrič.

Slovenija je pogoje evropske trojke sprejela, saj si ni mogla privoščiti, da bi od sebe odvrnila Evropsko skupnost in ostala na milost in nemilost prepuščena Jugoslaviji. A slovenski politiki so takrat že čutili, česar javnost še ni zaznala: osamosvojitveni načrti kljub Brionski deklaraciji niso bili ogroženi, saj se je bila Srbija pri svojih velikosrbskih načrtih pripravljena odpovedati Sloveniji.

Po podpisu Brionske deklaracije je vrh JLA v Sloveniji še vedno želel vzpostaviti staro stanje in 18. julija celo ponoviti vojaški napad. “Tega načrta pa ni odobril srbski politični vrh, saj se je že odkrito zavzemal za to, da naj JLA postane srbska vojska in brani le tista območja, na katerih živi srbsko prebivalstvo, ki želi živeti v Jugoslaviji,” pojasnjuje zgodovinar Damijan Guštin. Na presenečenje mednarodne skupnosti in slovenske javnosti je predsedstvo SFRJ 18. julija izglasovalo sklep o umiku JLA iz Slovenije.

Umik JLA se je začel v začetku avgusta. Trimesečni moratorij iz Brionske deklaracije se je iztekel 8. oktobra, obljubljeni trimesečni rok umika JLA pa 18. oktobra. Da bi jugoslovanska vojska čim prej odšla in se nikoli vrnila, je Slovenija pristala na prevoz zadnjih vojakov s trajekti iz koprskega pristanišča. Zadnja skupina se je na trajekt vkrcala 25. oktobra 1991.


Preberite še


Najbolj brano