Globalna slovenska naveza

Sliši se neverjetno, ampak bilo je zares naključje. Mislim na dejstvo, da je ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa sovpadala z osamosvojitvijo Slovenije. Pripravljalni odbor kongresa, ki sem mu imel čast predsedovati, je namreč datum ustanovnega kongresa določil leto dni prej, približno šest mesecev pred referendumom o samostojnosti Slovenije. Takrat smo celo razmišljali o možnosti, da bi politično stanje ne dopuščalo, da bi ustanovni zbor potekal v Sloveniji, kajti postavili smo temeljni pogoj, da mora biti slehernemu Slovencu, ne glede na to, od kod prihaja, omogočeno, da se zasedanja udeleži in da se nato varno vrne domov. Bilo je naključje, ampak vsem dobrodošlo, čeprav smo morali zaradi napada jugoslovanske armade program prilagoditi okoliščinam, ki v tistih dneh v Sloveniji niso bile prijetne.Bojan Brezigar

Zamisel o Svetovnem slovenskem kongresu je padla nekaj časa prej, mislim, da je bilo to leta 1988. Če se ne motim, je idejo prvi sprožil Boris Pahor. Konkretizirala se je jeseni na Dragi, o njej je govoril Vinko Ošlak. Takrat sem posegel v razpravo in pristopil k pobudi, nakar sem nekaj dni kasneje v medijih ugotovil, da me je Ošlak razglasil za predsednika pripravljalnega odbora. Tako se je začelo.

V Ljubljani je prav tako nastajal odbor “slovenske” veje kongresa. Za predsednika je bil izvoljen Vlado Habjan, tajnica je bila Spomenka Hribar. Takoj smo se ujeli in začeli zbirati kandidate, ki bi bili pripravljeni delati v pripravljalnem odboru. In tako se je začelo tudi ozaveščanje Slovencev po svetu z dogajanji v Sloveniji.

“V tistem času sem spoznal človeka, ki je bil šofer v ameriškem velemestu, pa se je preselil v Ribnico, kjer so od njega zahtevali, da ponovno opravi vozniški izpit.”

Bojan Brezigar

Bilo je pro bono delovanje

Vseh imen se ne spominjam; vem, da je gradivo, kolikor ga obstaja, shranjeno v Arhivu Slovenije, ampak ta zapis nastaja predvsem po spominu. Bilo je zanimivo delo. Kaj kmalu so se prijavili ljudje z vseh koncev sveta; vsi na lastne stroške, zato so bile nekatere države bolje pokrite, druge manj. Vlado Habjan mi je predlagal Ravla Kodriča, ki sem ga z veseljem sprejel; bila sva v nasprotujočih si taborih, ampak pri odboru je bila to vrednota. To je veljalo že za samo Slovenijo, kjer sta ob Habjanu, partizanu in komunistu, sedela tudi sodnik Franc Miklavčič in publicist Viktor Blažič, oba preganjana v času komunističnega režima. Bili so časi, ko je bilo to mogoče, časi tiste enotnosti za dosego skupnih ciljev, ki jih v Sloveniji že zdavnaj ni več.

Tako je bilo tudi v nekaterih drugih sredinah. Iz Kanade sta na seje prihajala Zlatko Verbič in France Habjan, prvi ekonomski in drugi politični izseljenec, ki sta se kar pogosto špikala, ampak vse je izpadlo dobrohotno, skoraj prijazno. Iz ZDA je prihajal odvetnik Jože Bernik, kasnejši poslanec v državnem zboru, ki je nekako zastopal tudi argentinske Slovence, za katere so bila potovanja predraga, da bi lahko prihajali na seje. Iz Avstralije je nekajkrat prišel Dušan Lajovic, iz Velike Britanije pa Dušan Pleničar. Koroške Slovence je zastopal mladi Lojze Dolinar, sedanji celovški podžupan, na seje pa so bolj ali manj redno prihajali še drugi, iz Nemčije, Francije, Švice. Vseh se žal ne spominjam. Na italijanski strani meje je bila zavzetost velika in politične pregrade niso vplivale na odločitev, da v tistem času zamisel podprejo pripadniki vseh političnih sredin.

“Slovenci v svetu, teh naj bi bilo okoli pol milijona, 200.000 v ZDA, 40.000 v Kanadi in v Nemčiji, 25.000 v Argentini, 20.000 v Avstraliji, 10.000 v Srbiji, raztreseni pa so po vsem svetu, so bili v času osamosvajanja Sloveniji zelo blizu.”

Bojan Brezigar

Vsi smo delali brezplačno in potovali na lastne stroške; sam sem bil v tistem času v Parizu, v Bruslju in v Clevelandu, kjer sem med izseljenci promoviral idejo kongresa. V Ljubljani je nekaj sredstev za sedež in dva zaposlena pri vladi izposlovala Spomenka Hribar, v Trstu smo s pomočjo Tržaške kreditne banke zagotovili sredstva za eno začasno zaposlitev, to je bila Jasna Rauber, ki je bila ves čas priprav duša operative. Pisalno mizo in telefon so ji zagotovili na Slovenskem raziskovalnem inštitutu.

Veliko razprav o statutu

To delo je zadevalo predvsem dve vprašanji: pripravo ustanovnega zasedanja in oblikovanje statuta. Glede ustanovnega zasedanja je bilo takoj jasno, da bo potekalo v Ljubljani, razen v primeru, da bi politične okoliščine tega ne dopuščale. Spomenka Hribar si je prevzela levji delež bremena, od logistike, to je Cankarjevega doma in vsega, kar sodi zraven, do zagotovitve prisotnosti najvišjih predstavnikov oblasti. Tako smo bili dogovorjeni, a v zadnjem trenutku zaradi napadov JLA nekateri niso mogli zapustiti svojih štabov.

O statutu smo dolgo razpravljali; odločili smo se, da bo to nekakšna zvezna organizacija, katere članice bodo konference v posameznih državah. Te konference so postopoma nastajale in na dan osamosvojitve oziroma ob napadu JLA so bile že zelo aktivne z organizacijo kar nekaj manifestacij, začenši z Londonom, kjer je bila, če me spomin ne vara, manifestacija z zahtevo priznanja slovenske države že dan po osamosvojitvi. Statut je bil zelo podrobno napisan in očitno ustrezen, če pomislimo, da so temeljna določila - organizacija po konferencah, knežji kamen kot simbol in himna Slovenec sem - ostala nespremenjena vseh 30 let. Le kasneje so ga morali uskladiti s slovensko zakonodajo o društvih.

Ustanovni zbor je bil slovesen, v neposrednem prenosu na slovenski televiziji. Veliko ljudi, ki so sedeli v dvorani, je ostalo tesno povezanih s Slovenijo, kar nekaj v slovenski diplomaciji, predvsem kot častni konzuli. Ustvarila se je mreža, ki nas občasno še povezuje, čeprav tri desetletja kasneje marsikoga žal ni več med nami.

Zunaj meja domovine je pol milijona Slovencev

Ni pa mogoče zamolčati, da je prav v prvih dneh in mesecih kongres pretresla polemika v zvezi s pojmovanjem polpretekle zgodovine; polemika, ki danes še obstaja v slovenski politiki. To obdobje je bilo relativno kratko in z izvolitvijo dr. Borisa Pleskoviča za predsednika se je dejavnost usmerila predvsem v srečanja slovenskih strokovnjakov, ki delujejo na tujem: zdravnikov, znanstvenikov, arhitektov, pravnikov, novinarjev in veliko drugih. Tako si je Svetovni slovenski kongres izrezal svoj prostor pod soncem; z vsakodnevno politiko se ne ukvarja in navsezadnje je prav tako, saj je tega v Sloveniji že itak preveč.

Slovenci v svetu, teh naj bi bilo okoli pol milijona, 200.000 v ZDA, 40.000 v Kanadi in v Nemčiji, 25.000 v Argentini, 20.000 v Avstraliji, 10.000 v Srbiji, raztreseni pa so po vsem svetu, so bili v času osamosvajanja Sloveniji zelo blizu. Pri osamosvojitvi so ti ljudje pokazali, da jim ni vseeno, kakšna bo Slovenija, ali bo uspešna samostojna država ali bo tonila v balkanskem morju. Tako je takrat glavnina razumevala dogajanja v Sloveniji.

Kar nekaj se jih je vrnilo in nekateri so se morali spopasti s slovensko birokracijo. V tistem času sem spoznal človeka, ki je bil šofer v ameriškem velemestu, pa se je preselil v Ribnico, kjer so od njega zahtevali, da ponovno opravi vozniški izpit. Marsikaj takega se je dogajalo, veliko je bilo zanimanja in razumevanja, Slovenija je vedno trdila, da ima te ljudi rada, a, kot je Pleskovič povedal v nekem intervjuju, v njih ne vidi dovolj potenciala. Oni pa so navezani na tradicijo, tudi na tisto drobno.

Ko so pred nedavnim slovenski romarji obiskali papeža Frančiška, jih je ta spomnil, da v Buenos Airesu vedo za Slovence, ker jim je všeč potica. In Amy Klobuchar, ugledna ameriška senatorka, ki se je celo potegovala za mesto predsednice ZDA, je tudi letos svojemu 93-letnemu očetu za veliko noč prinesla v dar potico in to je ponosno objavila na spletu. Kajti potomci slovenskih izseljencev, ki slovenščine v glavnem ne obvladajo, si v tej državi ne zamišljajo velike noči brez potice. Marsikdo se pri nas temu muza, ampak prav nič smešnega ni, če predstavljajo klobase in potica po treh ali štirih generacijah še vez na nekdanjo domovino. Svetovni slovenski kongres je to vez utrdil, ne vsiljivo, ne oblastveno, ampak predvsem čustveno. Ti ljudje so vredni globokega spoštovanja.


Preberite še


Najbolj brano