Brez kulture se ne bi osamosvojili

Med najznamenitejše prizore slovenske zgodovine se je vpisal Tone Pavček, ki 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani prebira Majniško deklaracijo. Mojstri naše besede so pri osamosvajanju in demokratizaciji družbe odigrali ključno vlogo. Zvrstilo se je veliko protestov, razprav, izjav, ostrih zapisov in stihov ... Toliko, da lahko preletimo samo nekaj vrhov.

Starosta tržaških pisateljev Boris Pahor se je v številnih dnevniških in polemičnih zapisih ukvarjal s slovenstvom. Z narodno (ne)zavestjo, občutkom (ne)pripadnosti skupnemu telesu. Narodne identitete ni mogoče skrčiti na jezikovno vprašanje: zvestoba narodni identiteti je zanj vprašanje človeškega dostojanstva.

O “prvenstvu slovenstva” je leta 1985 javno spregovoril na shodu Društva slovenskih pisateljev v Cankarjevem domu. Predvsem pa je o potrebi po vrednotenju slovenske identitete v novi pluralistični družbi in skrbi za skupni slovenski kulturni prostor dolga leta pisal v reviji Zaliv, ki jo je v Trstu urejal do leta 1991. Med njenimi sodelavci je bil tudi Franc Jeza, politik in pisec, prepričan zagovornik samostojne Slovenije, s katerim pa se Pahor takrat ni strinjal. Kot je priznaval v intervjujih, je začel samostojnost podpirati šele v devetdesetih, ko je bilo jasno, da je Jugoslavija obsojena na propad. Vse od šestdesetih let je bil pristaš konfederacije jugoslovanskih narodov. Za zgled mu je bil istrski komunist Ante Ciliga z geslom “ili konfederacija ili razlaz”. Pahor ni verjel, da bi majhna slovenska država in slovenska politika, ki je takrat prisegala na internacionalizem, lahko narodu zagotovili obstoj tudi v sosednjih državah. Razočaran je bil, ker iz Osvobodilne fronte - odločitev zanjo še danes prepričano zagovarja kot “prvobitno dolžnost” - ni izšla “tako klena postava slovenskega človeka, da ne bo treba več pisateljem skrbeti za njegov obstoj in razvoj”, kakor je v intervjuju za Delo poudaril že leta 1964. Na vprašanje, katere carinske zapore bi najprej odpravil, je hudomušno odgovoril: “Sploh vse carinske in druge. Samo na mejnih prehodih med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo bi postavil stalno komisijo za vse slovenske potnike, ki se vračajo z obiska na Tržaškem. Potniku, ki ne bi znal odgovoriti na pet vprašanj o življenju slovenskih ljudi v Trstu, naj bi se pri priči odvzeli vsi dežniki, vse kopalne obleke in druge ropotije, ki jih nosi čez mejo.”

V osrednji Sloveniji je Pahor pogrešal (in še pogreša) občutek povezanosti, ki presega državne meje in temelji na skupni vrednoti - slovenstvu. Zvestoba narodu (in njegovi preteklosti) se v njegovi viziji države prepleta s skrbjo za človeško dostojanstvo. Večkrat je poudaril, da bi rad na slovenski politični sceni končno uzrl levičarsko stranko, ki bi, po zgledu njegovega prijatelja in vzornika Edvarda Kocbeka, združevala najboljše iz marksistične in katoliške misli.

Pisatelji, pankerji, Laibach ...

“Potrebno je natančno opisati, kaj se je v drugi polovici osemdesetih let dogajalo pri nas,” je Rudi Šeligo za Primorske novice povedal junija 2001, ob desetletnici države. “Nočem govoriti, da je osamosvojitev pripravljalo samo Društvo slovenskih pisateljev. A sam najlaže govorim o tistem, pri čemer sem bil zraven. Veliko vlogo je imela tudi Mladina. Nemogoče je zanikati pomen celotne slovenske subkulture - pank, Laibach ... Vse to so bila enkratna dejanja, ki so se stopnjevala in artikulirala naše zahteve. Zame je vprašanje, ali bi se Slovenija brez kulture sploh osamosvojila, samo retorično.”

Šeligo je bil v ključnih letih 1987-1991 predsednik Društva slovenskih pisateljev, v letih 1990-1992 poslanec v slovenski skupščini, leta 2000 pa minister za kulturo v Bajukovi vladi; četudi je bila ta kratkega daha, je Šeligu v pičlega pol leta uspelo sprožiti široko razpravo in biti motor pri ustvarjanju še zmeraj (!) nepreseženega Slovenskega nacionalnega kulturnega programa, kar mu priznavajo tudi (!) strokovnjaki z nasprotnega političnega brega.

Svoje predosamosvojitvene “izjave, proteste in nagovore” je zbral v knjižici Prehajanja (1991). Že takrat se je večkrat oprl na Cankarja in se k njemu vračal tudi pozneje. Leta 1996, na predvečer 120. obletnice pisateljevega rojstva, je v Cankarjevem domu vlekel vzporednice med njegovo in našo dobo, opozoril pa tudi na razliki: “Prva je izjemno pomembna, zanjo nas je nagovarjal tudi Cankar z vsem svojim vznesenim delom, in se imenuje osamosvojitev Slovenije, ustanovitev samostojne države Slovencev. A kot da tega 'vrhovanja' svoje zgodovine ne jemljemo zares. Pred Cankarjevim spominom se moremo samo sklonjene glave spraševati, kako je mogoče, da učinkuje ta visoka ura naše zgodovine (ki pa še ni odbila!) na našo samozavest in ponos tako sramotno šibko, kot da se sramujemo in nas peče vest, ker nismo več 'hlapci'!” Druga razlika zadeva upad vere v moč utopije in celo izgubo volje do civilnega, profanega popravljanja sveta: “Cankarju in njegovi dobi za zanosno upanje v uresničitev utopije, ki bo za zmeraj pospravila s sveta krivice in vsakršna ponižanja človeka, moremo samo zavidati in nekako z nostalgijo zreti v oni čas, ko veliki zgodovinski preskus udejanjanja še ni bil izvršen.” Šeligo je nagovor sklenil s pozivom, naj še enkrat poizkusimo in se vprašamo, odkod je v nas prišlo prepričanje o dokončnem triumfu kapitalizma in kaj je bilo narobe z “utopijo kot utopijo, da smo jo odstranili z našega človeškega horizonta”.

Janez Menart je v šestdesetih kritiziral rabo srbohrvaščine v slovenski javnosti, zlasti na RTV-ju. V prvi polovici osemdesetih je ostro nasprotoval uvedbi “skupnih jeder”, boj za položaj Slovencev pa je leta 1987 utemeljil z nadčasovno ugotovitvijo: “Človekova dolžnost je, da se bori za pravico, če je le najmanjša možnost za uspeh, pa tudi če je ni. To mora storiti vsakdo, kot pač zna in more.”

V knjigi Slovenec v Srboslaviji (2001) je ponatisnil tudi članek, ki so mu ga v Delu objavili prav 25. junija 1991. Naslov: Resnična umetnost z naših tal bo zaradi svoje splošne človeške usode zanimiva tudi za tuji svet. V krepkem tisku je poudaril, da bosta naša jezik in kultura v samostojni državi imela pomembnejšo politično težo, seveda pa vsaka država mora svojo identiteto uveljavljati v svetu: “Ker Slovenija pri tem (tako kot velika večina manjših držav) ne more računati na svojo politično, denarniško ali gospodarsko pomembnost, ji k mednarodni uveljavitvi poleg izjemnih, specializiranih dejavnosti in nekaterih svetovno renomiranih proizvodov lahko pomagajo predvsem dober glas napredne, urejene, čiste in poštene dežele, turizem ter znanost in kultura v najširšem pomenu besede.”

V roke velja vzeti knjigo Konec tisočletja, račun stoletja (1999), v katero je Drago Jančar uvrstil tudi dnevnik iz obdobja desetdnevne vojne. Med drugim opisuje srečanja z bledim, a umirjenim, zbranim Milanom Kučanom, neutrudnega Nika Grafenauerja, seznanjanje evropske javnosti z dogajanjem pri nas in ugotovitev, do katere je prišel Jaroslav Skrušný, potem ko je videl, da tanki vozijo tudi čez gredice: “To pomeni, da bo odpor. Slovencem lahko zapiraš pisatelje, celo vlado bi jim lahko zamenjal, ampak kdor jim hodi po solati na vrtu, bo veliko tvegal. Tukaj pa teptajo z gosenicami tankov, to se ne more dobro končati.”

Trideset let pozneje

Pripis junija 2021: pisatelj so spet glasni. Da kultura ne briga nikogar? Nasprotno, na protestih morje ljudi posluša - poezijo! Kakor pred 30 leti in še večkrat pozneje je spet glasen Boris A. Novak, glasna je Svetlana Makarovič ... Andrej Rozman Roza je ondan na zasedenem križišču skupaj z večtisočglavim zborom nagovoril vse tiste, ki nas pehajo v pogubo. Zadonela je njegova nova pesem Nas še za vas je sram.


Preberite še


Najbolj brano